Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019
Enajsta pesniška zbirka Aleksandra Peršolje Poklekni in moli bogovom je razdeljena v tri sklope: Vračanje, Bil je ocean in Pogreb. Uvaja jo samostojna pesem Okno, v kateri pesnik odpira vprašanje iskanja ali izgube identitete, vprašanje, kdo sem, kdo si, vprašanje, ki si ga zastavljamo v letih odraščanja, še pogosteje in z drugačnim razmislekom pa v letih, ko delamo bilanco življenja.
V prvem ciklu se pesnik osredotoča na obujanje spominov, trganje trenutkov in prizorov iz zapletenih labirintov lastne preteklosti. Minimalistično, vendar precizno oživlja slike, s katerimi ponazarja doživljaje in razpoloženja, vpeta v čas dneva in svetlobe ter čas noči, teme in skrivnosti. Največ mehkobe, nežnosti in osebne izpovednosti nosijo pesmi Roke, Romanca, Sanje in Rad bi. V njih se melanholično prepletajo domotožje, hrepenenje, brezpogojna ljubezen ter večne in neusahljive želje. V pesmi o materinski ljubezni piše: v sanjah iščem vrata nekdanjih rok, bile so drugačne roke, odprte sreči in obupu, raskave ali nežne …
Rad bi, ponavlja pogosto v svojih pesmih. Rad bi se vračal … v naročje hiše polne srečanj, spoznanj in vonja, polne srečnih obrazov in oči, ki so kot prebliski posesali skrbi, žalost in obup in na ustnice vsilili nasmeh in nežnost … Eno od pesmi pomenljivo zaključi: Rad bi ustavil čas…
Griči, trte, zvonovi, lipa, netopirji, niso le enopomenske besede, pesnik z njimi pripoveduje o prividih, moči, trdoživosti, oholosti in celo krvoločnosti. V obsežnejšem sklopu Bil je ocean se premišljujoče poglablja v predmete in pojave in jih iz banalne vsakdanje dojemljivosti prenaša v druge sfere, kjer zaživijo v novih, abstraktnejših pomenih. Kaj vse se skriva v kamnu, ali ima dušo, je cesta samo cesta ali je potovanje in kje se izgubi njegov smisel, kaj je najti v hišah, ko se odprejo strehe? Resničnost skozi ironijo ali trpkost projicira v svoje pesniške vizije in podobe, ki se kot zrcalni odsevi predmetnega sveta pojavljajo v starinskem, že motnem in nalomljenem ogledalu. V pesmi Občutek časa med drugim zapiše: »neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.«
Zadnji cikel z naslovom Pogreb vsebuje dvanajst pesmi, označenih z rimskimi številkami. To so, ko zapiše v XII. pesmi, slike slovesa. Kljub tematiki je pesnik v njih večinoma presenetljivo pripoveden in neposreden, celo ironično posmehljiv v opisovanju pogrebcev, pevcev, trobentača, zastavonoše in različnih okoliščin pogreba. Kot da bi se namenoma izogibal vsakršni žalobnosti, kot bi hotel smrti odvzeti vso njeno tragičnost in skrivnostnost. Izjemi sta XI. in XII. pesem, prva je pretresljiva zaradi smrti majhnega otroka, ki ga v beli krsti nese proti grobu njegova mati, druga zaradi izpovedi prej zamolčanih, a tako resničnih občutkov nemoči ob izgubah, ko se zadrgne grlo in »ko glas obstane na robu slišnosti«. Že v nekaterih predhodnih pesmih se pesnik polagoma tudi sam poslavlja, v tej zadnji pa je skoraj prošnja za milost trenutka, ko bo duša prešla v naročje večnosti. Cikel sklene neoštevilčena pesem Krog: »Odgovori bodo sledili v neskončnosti, ki je vedno v istem času in istem prostoru.«
Poklekni in moli bogovom je pesniški odgovor Aleksandra Peršolje na vse presežno, skrivnostno in nedoumljivo, čemur se priklanja ponižno, vendar ne pohlevno; kot razmišljujoča osebnost, ki lirično upesnjuje svojw občutke, privide, slutnje, sanje in spoznanja.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019
Enajsta pesniška zbirka Aleksandra Peršolje Poklekni in moli bogovom je razdeljena v tri sklope: Vračanje, Bil je ocean in Pogreb. Uvaja jo samostojna pesem Okno, v kateri pesnik odpira vprašanje iskanja ali izgube identitete, vprašanje, kdo sem, kdo si, vprašanje, ki si ga zastavljamo v letih odraščanja, še pogosteje in z drugačnim razmislekom pa v letih, ko delamo bilanco življenja.
V prvem ciklu se pesnik osredotoča na obujanje spominov, trganje trenutkov in prizorov iz zapletenih labirintov lastne preteklosti. Minimalistično, vendar precizno oživlja slike, s katerimi ponazarja doživljaje in razpoloženja, vpeta v čas dneva in svetlobe ter čas noči, teme in skrivnosti. Največ mehkobe, nežnosti in osebne izpovednosti nosijo pesmi Roke, Romanca, Sanje in Rad bi. V njih se melanholično prepletajo domotožje, hrepenenje, brezpogojna ljubezen ter večne in neusahljive želje. V pesmi o materinski ljubezni piše: v sanjah iščem vrata nekdanjih rok, bile so drugačne roke, odprte sreči in obupu, raskave ali nežne …
Rad bi, ponavlja pogosto v svojih pesmih. Rad bi se vračal … v naročje hiše polne srečanj, spoznanj in vonja, polne srečnih obrazov in oči, ki so kot prebliski posesali skrbi, žalost in obup in na ustnice vsilili nasmeh in nežnost … Eno od pesmi pomenljivo zaključi: Rad bi ustavil čas…
Griči, trte, zvonovi, lipa, netopirji, niso le enopomenske besede, pesnik z njimi pripoveduje o prividih, moči, trdoživosti, oholosti in celo krvoločnosti. V obsežnejšem sklopu Bil je ocean se premišljujoče poglablja v predmete in pojave in jih iz banalne vsakdanje dojemljivosti prenaša v druge sfere, kjer zaživijo v novih, abstraktnejših pomenih. Kaj vse se skriva v kamnu, ali ima dušo, je cesta samo cesta ali je potovanje in kje se izgubi njegov smisel, kaj je najti v hišah, ko se odprejo strehe? Resničnost skozi ironijo ali trpkost projicira v svoje pesniške vizije in podobe, ki se kot zrcalni odsevi predmetnega sveta pojavljajo v starinskem, že motnem in nalomljenem ogledalu. V pesmi Občutek časa med drugim zapiše: »neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.«
Zadnji cikel z naslovom Pogreb vsebuje dvanajst pesmi, označenih z rimskimi številkami. To so, ko zapiše v XII. pesmi, slike slovesa. Kljub tematiki je pesnik v njih večinoma presenetljivo pripoveden in neposreden, celo ironično posmehljiv v opisovanju pogrebcev, pevcev, trobentača, zastavonoše in različnih okoliščin pogreba. Kot da bi se namenoma izogibal vsakršni žalobnosti, kot bi hotel smrti odvzeti vso njeno tragičnost in skrivnostnost. Izjemi sta XI. in XII. pesem, prva je pretresljiva zaradi smrti majhnega otroka, ki ga v beli krsti nese proti grobu njegova mati, druga zaradi izpovedi prej zamolčanih, a tako resničnih občutkov nemoči ob izgubah, ko se zadrgne grlo in »ko glas obstane na robu slišnosti«. Že v nekaterih predhodnih pesmih se pesnik polagoma tudi sam poslavlja, v tej zadnji pa je skoraj prošnja za milost trenutka, ko bo duša prešla v naročje večnosti. Cikel sklene neoštevilčena pesem Krog: »Odgovori bodo sledili v neskončnosti, ki je vedno v istem času in istem prostoru.«
Poklekni in moli bogovom je pesniški odgovor Aleksandra Peršolje na vse presežno, skrivnostno in nedoumljivo, čemur se priklanja ponižno, vendar ne pohlevno; kot razmišljujoča osebnost, ki lirično upesnjuje svojw občutke, privide, slutnje, sanje in spoznanja.
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov