Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Založba ZRC, 2020
Ddr. Marija Stanonik v podnaslovu knjige Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918) pojasnjuje, da gre za monografijo z antologijo vojaških pesmi. Zaradi tako obsežnega pesniškega gradiva, ki ga sproti komentira in dopolnjuje s kar 1400 opombami pod črto, je razumljivo, da je obseg narasel na več kot 500 strani. Pri zbiranju gradiva in pri prepisu pesmi ji je pomagala Zdenka Primožič, knjiga pa je izšla v zbirki Poezija konteksta pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in pri Založbi ZRC.
Monografijo je razdelila na tri poglavja, pri čemer večino obsega gradivo, ki se nanaša na prvo svetovno vojno. Prvo poglavje je namenjeno vojaškemu pesnjenju od fragmenta pesmi o slovenskem kmečkem uporu leta 1515, ki velja za prvi slovenski zapis uporniške pesmi, do začetka prve svetovne vojne, tretje pa je zgovorno naslovljeno Porazen konec.
Doslej sta izšli dve antologiji pesmi, ki se nanašajo na prvo svetovno vojno: Oblaki so rudeči in V vojni pokrajini. V prvi, ki je v uredništvu Janeza Povšeta izšla ob 70. obletnici konca vojne v Trstu, so zbrane tako folklorne kot literarne pesmi, drugo pa je ob 100. obletnici začetka vojne uredila Marjeta Žebovec in se omejuje samo na slovensko leposlovje. Sta pa dve antologiji vojaških pesmi izšli že med vojno: leta 1916 je dr. Rudolf von Andrejka pripravil antologijo slovenske vojne in vojaške pesmi Slowenische Kriegs- und Soldatenlieder, dve leti pozneje pa Josip Joža Lovrenčič Brstje iz vrta slovenskega pesništva.
Knjiga Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918) želi biti rdeča nit od prve znane slovenske uporniške pesmi Le vkup le vkup uboga gmajna do vojaškega pesnjenja ob koncu vojne. V njej je zbranih okrog tisoč pesmi. Avtorica Marija Stanonik je kot literarna teoretičarka znana po svoji sistematičnosti in takšna je tudi ta monografija.
V prvem poglavju imajo pomembno mesto pesmi o bojih s Turki. Ker so bile vojaške pesmi v vseh časih seveda močno propagandno sredstvo, so sem uvrščene tudi doslej prezrte pesmi urednika prvega pesniškega zbornika Pisanice Janeza Demascena Deva, ki se je obračal na ljubljanske žolnirje in razglašal dezerterstvo za veliko sramoto, in pesništvo Valentina Vodnika, ki je priredil nemške Pesmi za brambovce. Sledita beneški pesmi o navdušenju nad Italijo in razočaranju nad njo, pa pesmi o meksikajnarjih in avstrijski zasedbi Bosne, posebnost pa je ilustrirani rokopisni zvezek z naslovom Petkovsek zelo hitro padlega mladega Jerneja Petkovška, ki je pesmi napisal kot nabornik v Celovcu.
V osrednjem in najobsežnejšem delu mongrafije je zbrano gradivo najprej obravnavano z geografskega in kronološkega vidika. Tu so najštevilčnejše pesmi s prve fronte v Galiciji, po napadu Italije pa s tirolske in soške fronte, kronološko pa so razvrščene po letih. Svoja poglavja imajo tudi vojaki brez orožja, kot so nezanesljivi, ranjenci in uporniki, recimo v Judenburgu, pesmi iz zaledja in na bojnih položajih. Avtorica Marija Stanonik ocenjuje tudi estetsko vrednost pesmi, raziskuje izvor motivov, jih razvršča v posamezne žanre in ugotavlja njihovo poetiko. Največ motivov je iz slovstvene folklore, leposlovja – kjer prednjačita Prešeren in Gregorčič – Svetega pisma in cerkvenih pesmi. Po žanrih jih razvršča v reprezentativne, kjer je bistven nagovor v obliki slavljenja, čaščenja, hvale ali kritike, to so budnice, satira, himna, posmrtnice, nagrobnice ali pisma, in v publicistične, kot so kronika, reportažnica, balada in še nekatere. V to poglavje uvršča še izbiro motivov in poetiko.
Tretje poglavje Porazen konec, s čimer je mišljen propad Avstro-Ogrske monarhije, prinaša pesmi, ki so nastale že v Jugoslaviji. Med avtorji najdemo tudi znana imena, kot sta Rudolf Maister Vojanov in Josip Stritar, predvsem pa Vid Ambrožič, ki je avtor največ pesmi iz časa prve vojne, saj je v vojaški obleki preživel kar sedem let in je eden glavnih virov za to monografijo. Druga pomembna vira sta bila časapisa Domoljub in Štajerc, seveda ob številni strokovni literaturi, dnevnikih, ustnih virih, arhivih in redkih zbirkah iz tistega časa.
Vsekakor je treba Mariji Stanonik priznati, da je opravila ogromno in zahtevno delo, da imamo na enem mestu zbrano pesnjenje v vojaški suknji dolgih štirih stoletij. Zlasti obdobje prve svetovne vojne zanika stereotip o Slovencih kot nevojaškem narodu, saj se skoraj v vsaki pesmi kažeta korajža in pripravljenost za boj, zlasti za cesarja. Takole se je 24. novembra 1916 glasilo sporočilo cesarja Karla poveljstvu 17. pešpolka, ki so ga sestavljali večinoma slovenski vojaki:
"Hočem, da Moj prvorojeni, Meni po božji milosti podarjeni sin pripada odslej Moji vrli junaški brambni sili in ga imenujem za vrhovnega imejitelja Svojega pehotnega polka št. 17, ki naj nosi odslej ime »Cesarjevič«.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Založba ZRC, 2020
Ddr. Marija Stanonik v podnaslovu knjige Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918) pojasnjuje, da gre za monografijo z antologijo vojaških pesmi. Zaradi tako obsežnega pesniškega gradiva, ki ga sproti komentira in dopolnjuje s kar 1400 opombami pod črto, je razumljivo, da je obseg narasel na več kot 500 strani. Pri zbiranju gradiva in pri prepisu pesmi ji je pomagala Zdenka Primožič, knjiga pa je izšla v zbirki Poezija konteksta pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in pri Založbi ZRC.
Monografijo je razdelila na tri poglavja, pri čemer večino obsega gradivo, ki se nanaša na prvo svetovno vojno. Prvo poglavje je namenjeno vojaškemu pesnjenju od fragmenta pesmi o slovenskem kmečkem uporu leta 1515, ki velja za prvi slovenski zapis uporniške pesmi, do začetka prve svetovne vojne, tretje pa je zgovorno naslovljeno Porazen konec.
Doslej sta izšli dve antologiji pesmi, ki se nanašajo na prvo svetovno vojno: Oblaki so rudeči in V vojni pokrajini. V prvi, ki je v uredništvu Janeza Povšeta izšla ob 70. obletnici konca vojne v Trstu, so zbrane tako folklorne kot literarne pesmi, drugo pa je ob 100. obletnici začetka vojne uredila Marjeta Žebovec in se omejuje samo na slovensko leposlovje. Sta pa dve antologiji vojaških pesmi izšli že med vojno: leta 1916 je dr. Rudolf von Andrejka pripravil antologijo slovenske vojne in vojaške pesmi Slowenische Kriegs- und Soldatenlieder, dve leti pozneje pa Josip Joža Lovrenčič Brstje iz vrta slovenskega pesništva.
Knjiga Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918) želi biti rdeča nit od prve znane slovenske uporniške pesmi Le vkup le vkup uboga gmajna do vojaškega pesnjenja ob koncu vojne. V njej je zbranih okrog tisoč pesmi. Avtorica Marija Stanonik je kot literarna teoretičarka znana po svoji sistematičnosti in takšna je tudi ta monografija.
V prvem poglavju imajo pomembno mesto pesmi o bojih s Turki. Ker so bile vojaške pesmi v vseh časih seveda močno propagandno sredstvo, so sem uvrščene tudi doslej prezrte pesmi urednika prvega pesniškega zbornika Pisanice Janeza Demascena Deva, ki se je obračal na ljubljanske žolnirje in razglašal dezerterstvo za veliko sramoto, in pesništvo Valentina Vodnika, ki je priredil nemške Pesmi za brambovce. Sledita beneški pesmi o navdušenju nad Italijo in razočaranju nad njo, pa pesmi o meksikajnarjih in avstrijski zasedbi Bosne, posebnost pa je ilustrirani rokopisni zvezek z naslovom Petkovsek zelo hitro padlega mladega Jerneja Petkovška, ki je pesmi napisal kot nabornik v Celovcu.
V osrednjem in najobsežnejšem delu mongrafije je zbrano gradivo najprej obravnavano z geografskega in kronološkega vidika. Tu so najštevilčnejše pesmi s prve fronte v Galiciji, po napadu Italije pa s tirolske in soške fronte, kronološko pa so razvrščene po letih. Svoja poglavja imajo tudi vojaki brez orožja, kot so nezanesljivi, ranjenci in uporniki, recimo v Judenburgu, pesmi iz zaledja in na bojnih položajih. Avtorica Marija Stanonik ocenjuje tudi estetsko vrednost pesmi, raziskuje izvor motivov, jih razvršča v posamezne žanre in ugotavlja njihovo poetiko. Največ motivov je iz slovstvene folklore, leposlovja – kjer prednjačita Prešeren in Gregorčič – Svetega pisma in cerkvenih pesmi. Po žanrih jih razvršča v reprezentativne, kjer je bistven nagovor v obliki slavljenja, čaščenja, hvale ali kritike, to so budnice, satira, himna, posmrtnice, nagrobnice ali pisma, in v publicistične, kot so kronika, reportažnica, balada in še nekatere. V to poglavje uvršča še izbiro motivov in poetiko.
Tretje poglavje Porazen konec, s čimer je mišljen propad Avstro-Ogrske monarhije, prinaša pesmi, ki so nastale že v Jugoslaviji. Med avtorji najdemo tudi znana imena, kot sta Rudolf Maister Vojanov in Josip Stritar, predvsem pa Vid Ambrožič, ki je avtor največ pesmi iz časa prve vojne, saj je v vojaški obleki preživel kar sedem let in je eden glavnih virov za to monografijo. Druga pomembna vira sta bila časapisa Domoljub in Štajerc, seveda ob številni strokovni literaturi, dnevnikih, ustnih virih, arhivih in redkih zbirkah iz tistega časa.
Vsekakor je treba Mariji Stanonik priznati, da je opravila ogromno in zahtevno delo, da imamo na enem mestu zbrano pesnjenje v vojaški suknji dolgih štirih stoletij. Zlasti obdobje prve svetovne vojne zanika stereotip o Slovencih kot nevojaškem narodu, saj se skoraj v vsaki pesmi kažeta korajža in pripravljenost za boj, zlasti za cesarja. Takole se je 24. novembra 1916 glasilo sporočilo cesarja Karla poveljstvu 17. pešpolka, ki so ga sestavljali večinoma slovenski vojaki:
"Hočem, da Moj prvorojeni, Meni po božji milosti podarjeni sin pripada odslej Moji vrli junaški brambni sili in ga imenujem za vrhovnega imejitelja Svojega pehotnega polka št. 17, ki naj nosi odslej ime »Cesarjevič«.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov