Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere: Ambrož Kvartič
Ljubljana : UMco, 2020
Marcel Štefančič je v svojih knjigah o filmu popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre, še nikoli pa – morda z izjemo knjige Zadnji film, posvečene novemu Hollywoodu sedemdesetih let – specifične teme ni popisal tako izčrpno in pedantno kot v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir. Knjiga se tokrat zdi obsežna še samemu avtorju, zato bralca že uvodoma posvari in ga poduči z besedami: »Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin.«
K temu bi lahko dodali še eno opazko: vedno nas avtor s čim preseneti, vedno svojo študijo inherentno ameriškega žanra osvetli z drugačne, bodisi evropske bodisi ideološke, celo slovenske perspektive, ki je ne bomo našli v nobeni od preštevilnih anglo-ameriških študij. Treba je vedeti, da je film noir nemara najbolj analiziran in obdelovan žanr, presega celo popularnost vesterna, filmske komedije ali grozljivke, vse od sedemdesetih let dalje pa je tudi popularna platforma za resne študije, ki v kombinaciji s feminizmom ponujajo atraktivno mešanico akademskega in popkulturnega diskurza.
In s čim Štefančič preseneča? Najprej z zgodbo o Louisu Adamiču, Slovencu, ki je v Ameriko prispel leta 1913 in nato s serijo knjig o Novem svetu in še posebej o Los Angelesu načel številne teme in motive, ki jih kasneje najdemo v filmu noir. Ob tem izpostavlja roman Smeh v džungli, ki da je razbil mit o Los Angelesu kot »čudežnem mestu« in »raju na zemlji« in s katerim ja Adamič prehitel kasnejše kralje literarne kriminalke in kroniste temne strani Los Angelesa, npr. Jamesa M. Caina, Raymonda Chandlerja ali Horaca McCoya. Obenem je anticipiral in intoniral film noir, trdi Štefančič, in dodaja, da ga je »v nekem smislu celo povzel, še preden se je sploh pojavil.«
Nadalje, Štefančič film noir povezuje s socializmom, kjer da je ljudi zaradi vgrajenega občutka krivde preveval podoben strah, da bodo naredili kaj narobe; povezuje ga s Sartrom, še enim Evropejcem v Ameriki, ki je tamkajšnja mesta – ključ do filma noir – opisoval kot kulturno in emocionalno izpraznjene metropole, nad katerimi se stegujejo kaos, žalost, dolgčas, odtujenost, depresija in obup; in povezuje ga s Camusom, ki je po drugi svetovni vojni sledil Sartru ter ob prihodu v New York ugotovil, da »tu vsi izgledajo tako, kot bi izstopili iz B-filma.« Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne - mjuzikle, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.
Če strnem – Če umrem, preden se zbudim je polnokrven pregled žanra in še mnogo več, je družbena analiza Amerike in njenih problemov, strahov, obsesij in fobij v času pred in med drugo svetovno vojno in po njej. O žanru Štefančič piše skozi motive usode, vojne spolov, usodne ženske, kapitalizma, antikapitalizma, razrednega boja, identitete, medijev in seveda antikomunizma, ene poglavitnih gonilnih sil noirja, ki mu je pred časom že posvetil knjigo Poročila sem se s komunistom. Da so Francozi zraven, je jasno samo po sebi, s poetičnim realizmom druge polovice tridesetih let so napovedali pogubi zapisanega antijunaka in temu najžlahtnejšemu med žanri takoj po vojni tudi nadeli zveneči naziv.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere: Ambrož Kvartič
Ljubljana : UMco, 2020
Marcel Štefančič je v svojih knjigah o filmu popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre, še nikoli pa – morda z izjemo knjige Zadnji film, posvečene novemu Hollywoodu sedemdesetih let – specifične teme ni popisal tako izčrpno in pedantno kot v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir. Knjiga se tokrat zdi obsežna še samemu avtorju, zato bralca že uvodoma posvari in ga poduči z besedami: »Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin.«
K temu bi lahko dodali še eno opazko: vedno nas avtor s čim preseneti, vedno svojo študijo inherentno ameriškega žanra osvetli z drugačne, bodisi evropske bodisi ideološke, celo slovenske perspektive, ki je ne bomo našli v nobeni od preštevilnih anglo-ameriških študij. Treba je vedeti, da je film noir nemara najbolj analiziran in obdelovan žanr, presega celo popularnost vesterna, filmske komedije ali grozljivke, vse od sedemdesetih let dalje pa je tudi popularna platforma za resne študije, ki v kombinaciji s feminizmom ponujajo atraktivno mešanico akademskega in popkulturnega diskurza.
In s čim Štefančič preseneča? Najprej z zgodbo o Louisu Adamiču, Slovencu, ki je v Ameriko prispel leta 1913 in nato s serijo knjig o Novem svetu in še posebej o Los Angelesu načel številne teme in motive, ki jih kasneje najdemo v filmu noir. Ob tem izpostavlja roman Smeh v džungli, ki da je razbil mit o Los Angelesu kot »čudežnem mestu« in »raju na zemlji« in s katerim ja Adamič prehitel kasnejše kralje literarne kriminalke in kroniste temne strani Los Angelesa, npr. Jamesa M. Caina, Raymonda Chandlerja ali Horaca McCoya. Obenem je anticipiral in intoniral film noir, trdi Štefančič, in dodaja, da ga je »v nekem smislu celo povzel, še preden se je sploh pojavil.«
Nadalje, Štefančič film noir povezuje s socializmom, kjer da je ljudi zaradi vgrajenega občutka krivde preveval podoben strah, da bodo naredili kaj narobe; povezuje ga s Sartrom, še enim Evropejcem v Ameriki, ki je tamkajšnja mesta – ključ do filma noir – opisoval kot kulturno in emocionalno izpraznjene metropole, nad katerimi se stegujejo kaos, žalost, dolgčas, odtujenost, depresija in obup; in povezuje ga s Camusom, ki je po drugi svetovni vojni sledil Sartru ter ob prihodu v New York ugotovil, da »tu vsi izgledajo tako, kot bi izstopili iz B-filma.« Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne - mjuzikle, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.
Če strnem – Če umrem, preden se zbudim je polnokrven pregled žanra in še mnogo več, je družbena analiza Amerike in njenih problemov, strahov, obsesij in fobij v času pred in med drugo svetovno vojno in po njej. O žanru Štefančič piše skozi motive usode, vojne spolov, usodne ženske, kapitalizma, antikapitalizma, razrednega boja, identitete, medijev in seveda antikomunizma, ene poglavitnih gonilnih sil noirja, ki mu je pred časom že posvetil knjigo Poročila sem se s komunistom. Da so Francozi zraven, je jasno samo po sebi, s poetičnim realizmom druge polovice tridesetih let so napovedali pogubi zapisanega antijunaka in temu najžlahtnejšemu med žanri takoj po vojni tudi nadeli zveneči naziv.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Neveljaven email naslov