Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere: Ambrož Kvartič
Ljubljana : UMco, 2020
Marcel Štefančič je v svojih knjigah o filmu popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre, še nikoli pa – morda z izjemo knjige Zadnji film, posvečene novemu Hollywoodu sedemdesetih let – specifične teme ni popisal tako izčrpno in pedantno kot v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir. Knjiga se tokrat zdi obsežna še samemu avtorju, zato bralca že uvodoma posvari in ga poduči z besedami: »Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin.«
K temu bi lahko dodali še eno opazko: vedno nas avtor s čim preseneti, vedno svojo študijo inherentno ameriškega žanra osvetli z drugačne, bodisi evropske bodisi ideološke, celo slovenske perspektive, ki je ne bomo našli v nobeni od preštevilnih anglo-ameriških študij. Treba je vedeti, da je film noir nemara najbolj analiziran in obdelovan žanr, presega celo popularnost vesterna, filmske komedije ali grozljivke, vse od sedemdesetih let dalje pa je tudi popularna platforma za resne študije, ki v kombinaciji s feminizmom ponujajo atraktivno mešanico akademskega in popkulturnega diskurza.
In s čim Štefančič preseneča? Najprej z zgodbo o Louisu Adamiču, Slovencu, ki je v Ameriko prispel leta 1913 in nato s serijo knjig o Novem svetu in še posebej o Los Angelesu načel številne teme in motive, ki jih kasneje najdemo v filmu noir. Ob tem izpostavlja roman Smeh v džungli, ki da je razbil mit o Los Angelesu kot »čudežnem mestu« in »raju na zemlji« in s katerim ja Adamič prehitel kasnejše kralje literarne kriminalke in kroniste temne strani Los Angelesa, npr. Jamesa M. Caina, Raymonda Chandlerja ali Horaca McCoya. Obenem je anticipiral in intoniral film noir, trdi Štefančič, in dodaja, da ga je »v nekem smislu celo povzel, še preden se je sploh pojavil.«
Nadalje, Štefančič film noir povezuje s socializmom, kjer da je ljudi zaradi vgrajenega občutka krivde preveval podoben strah, da bodo naredili kaj narobe; povezuje ga s Sartrom, še enim Evropejcem v Ameriki, ki je tamkajšnja mesta – ključ do filma noir – opisoval kot kulturno in emocionalno izpraznjene metropole, nad katerimi se stegujejo kaos, žalost, dolgčas, odtujenost, depresija in obup; in povezuje ga s Camusom, ki je po drugi svetovni vojni sledil Sartru ter ob prihodu v New York ugotovil, da »tu vsi izgledajo tako, kot bi izstopili iz B-filma.« Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne - mjuzikle, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.
Če strnem – Če umrem, preden se zbudim je polnokrven pregled žanra in še mnogo več, je družbena analiza Amerike in njenih problemov, strahov, obsesij in fobij v času pred in med drugo svetovno vojno in po njej. O žanru Štefančič piše skozi motive usode, vojne spolov, usodne ženske, kapitalizma, antikapitalizma, razrednega boja, identitete, medijev in seveda antikomunizma, ene poglavitnih gonilnih sil noirja, ki mu je pred časom že posvetil knjigo Poročila sem se s komunistom. Da so Francozi zraven, je jasno samo po sebi, s poetičnim realizmom druge polovice tridesetih let so napovedali pogubi zapisanega antijunaka in temu najžlahtnejšemu med žanri takoj po vojni tudi nadeli zveneči naziv.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere: Ambrož Kvartič
Ljubljana : UMco, 2020
Marcel Štefančič je v svojih knjigah o filmu popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre, še nikoli pa – morda z izjemo knjige Zadnji film, posvečene novemu Hollywoodu sedemdesetih let – specifične teme ni popisal tako izčrpno in pedantno kot v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir. Knjiga se tokrat zdi obsežna še samemu avtorju, zato bralca že uvodoma posvari in ga poduči z besedami: »Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin.«
K temu bi lahko dodali še eno opazko: vedno nas avtor s čim preseneti, vedno svojo študijo inherentno ameriškega žanra osvetli z drugačne, bodisi evropske bodisi ideološke, celo slovenske perspektive, ki je ne bomo našli v nobeni od preštevilnih anglo-ameriških študij. Treba je vedeti, da je film noir nemara najbolj analiziran in obdelovan žanr, presega celo popularnost vesterna, filmske komedije ali grozljivke, vse od sedemdesetih let dalje pa je tudi popularna platforma za resne študije, ki v kombinaciji s feminizmom ponujajo atraktivno mešanico akademskega in popkulturnega diskurza.
In s čim Štefančič preseneča? Najprej z zgodbo o Louisu Adamiču, Slovencu, ki je v Ameriko prispel leta 1913 in nato s serijo knjig o Novem svetu in še posebej o Los Angelesu načel številne teme in motive, ki jih kasneje najdemo v filmu noir. Ob tem izpostavlja roman Smeh v džungli, ki da je razbil mit o Los Angelesu kot »čudežnem mestu« in »raju na zemlji« in s katerim ja Adamič prehitel kasnejše kralje literarne kriminalke in kroniste temne strani Los Angelesa, npr. Jamesa M. Caina, Raymonda Chandlerja ali Horaca McCoya. Obenem je anticipiral in intoniral film noir, trdi Štefančič, in dodaja, da ga je »v nekem smislu celo povzel, še preden se je sploh pojavil.«
Nadalje, Štefančič film noir povezuje s socializmom, kjer da je ljudi zaradi vgrajenega občutka krivde preveval podoben strah, da bodo naredili kaj narobe; povezuje ga s Sartrom, še enim Evropejcem v Ameriki, ki je tamkajšnja mesta – ključ do filma noir – opisoval kot kulturno in emocionalno izpraznjene metropole, nad katerimi se stegujejo kaos, žalost, dolgčas, odtujenost, depresija in obup; in povezuje ga s Camusom, ki je po drugi svetovni vojni sledil Sartru ter ob prihodu v New York ugotovil, da »tu vsi izgledajo tako, kot bi izstopili iz B-filma.« Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne - mjuzikle, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.
Če strnem – Če umrem, preden se zbudim je polnokrven pregled žanra in še mnogo več, je družbena analiza Amerike in njenih problemov, strahov, obsesij in fobij v času pred in med drugo svetovno vojno in po njej. O žanru Štefančič piše skozi motive usode, vojne spolov, usodne ženske, kapitalizma, antikapitalizma, razrednega boja, identitete, medijev in seveda antikomunizma, ene poglavitnih gonilnih sil noirja, ki mu je pred časom že posvetil knjigo Poročila sem se s komunistom. Da so Francozi zraven, je jasno samo po sebi, s poetičnim realizmom druge polovice tridesetih let so napovedali pogubi zapisanega antijunaka in temu najžlahtnejšemu med žanri takoj po vojni tudi nadeli zveneči naziv.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov