Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marcel Štefančič: Če umrem, preden se zbudim

23.11.2020

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Ambrož Kvartič

Ljubljana : UMco, 2020

Marcel Štefančič je v svojih knjigah o filmu popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre, še nikoli pa – morda z izjemo knjige Zadnji film, posvečene novemu Hollywoodu sedemdesetih let – specifične teme ni popisal tako izčrpno in pedantno kot v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir. Knjiga se tokrat zdi obsežna še samemu avtorju, zato bralca že uvodoma posvari in ga poduči z besedami: »Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin

K temu bi lahko dodali še eno opazko: vedno nas avtor s čim preseneti, vedno svojo študijo inherentno ameriškega žanra osvetli z drugačne, bodisi evropske bodisi ideološke, celo slovenske perspektive, ki je ne bomo našli v nobeni od preštevilnih anglo-ameriških študij. Treba je vedeti, da je film noir nemara najbolj analiziran in obdelovan žanr, presega celo popularnost vesterna, filmske komedije ali grozljivke, vse od sedemdesetih let dalje pa je tudi popularna platforma za resne študije, ki v kombinaciji s feminizmom ponujajo atraktivno mešanico akademskega in popkulturnega diskurza.

In s čim Štefančič preseneča? Najprej z zgodbo o Louisu Adamiču, Slovencu, ki je v Ameriko prispel leta 1913 in nato s serijo knjig o Novem svetu in še posebej o Los Angelesu načel številne teme in motive, ki jih kasneje najdemo v filmu noir. Ob tem izpostavlja roman Smeh v džungli, ki da je razbil mit o Los Angelesu kot »čudežnem mestu« in »raju na zemlji« in s katerim ja Adamič prehitel kasnejše kralje literarne kriminalke in kroniste temne strani Los Angelesa, npr. Jamesa M. Caina, Raymonda Chandlerja ali Horaca McCoya. Obenem je anticipiral in intoniral film noir, trdi Štefančič, in dodaja, da ga je »v nekem smislu celo povzel, še preden se je sploh pojavil

Nadalje, Štefančič film noir povezuje s socializmom, kjer da je ljudi zaradi vgrajenega občutka krivde preveval podoben strah, da bodo naredili kaj narobe; povezuje ga s Sartrom, še enim Evropejcem v Ameriki, ki je tamkajšnja mesta – ključ do filma noir – opisoval kot kulturno in emocionalno izpraznjene metropole, nad katerimi se stegujejo kaos, žalost, dolgčas, odtujenost, depresija in obup; in povezuje ga s Camusom, ki je po drugi svetovni vojni sledil Sartru ter ob prihodu v New York ugotovil, da »tu vsi izgledajo tako, kot bi izstopili iz B-filma.« Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne - mjuzikle, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.

Če strnem – Če umrem, preden se zbudim je polnokrven pregled žanra in še mnogo več, je družbena analiza Amerike in njenih problemov, strahov, obsesij in fobij v času pred in med drugo svetovno vojno in po njej. O žanru Štefančič piše skozi motive usode, vojne spolov, usodne ženske, kapitalizma, antikapitalizma, razrednega boja, identitete, medijev in seveda antikomunizma, ene poglavitnih gonilnih sil noirja, ki mu je pred časom že posvetil knjigo Poročila sem se s komunistom. Da so Francozi zraven, je jasno samo po sebi, s poetičnim realizmom druge polovice tridesetih let so napovedali pogubi zapisanega antijunaka in temu najžlahtnejšemu med žanri takoj po vojni tudi nadeli zveneči naziv.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marcel Štefančič: Če umrem, preden se zbudim

23.11.2020

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Ambrož Kvartič

Ljubljana : UMco, 2020

Marcel Štefančič je v svojih knjigah o filmu popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre, še nikoli pa – morda z izjemo knjige Zadnji film, posvečene novemu Hollywoodu sedemdesetih let – specifične teme ni popisal tako izčrpno in pedantno kot v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir. Knjiga se tokrat zdi obsežna še samemu avtorju, zato bralca že uvodoma posvari in ga poduči z besedami: »Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin

K temu bi lahko dodali še eno opazko: vedno nas avtor s čim preseneti, vedno svojo študijo inherentno ameriškega žanra osvetli z drugačne, bodisi evropske bodisi ideološke, celo slovenske perspektive, ki je ne bomo našli v nobeni od preštevilnih anglo-ameriških študij. Treba je vedeti, da je film noir nemara najbolj analiziran in obdelovan žanr, presega celo popularnost vesterna, filmske komedije ali grozljivke, vse od sedemdesetih let dalje pa je tudi popularna platforma za resne študije, ki v kombinaciji s feminizmom ponujajo atraktivno mešanico akademskega in popkulturnega diskurza.

In s čim Štefančič preseneča? Najprej z zgodbo o Louisu Adamiču, Slovencu, ki je v Ameriko prispel leta 1913 in nato s serijo knjig o Novem svetu in še posebej o Los Angelesu načel številne teme in motive, ki jih kasneje najdemo v filmu noir. Ob tem izpostavlja roman Smeh v džungli, ki da je razbil mit o Los Angelesu kot »čudežnem mestu« in »raju na zemlji« in s katerim ja Adamič prehitel kasnejše kralje literarne kriminalke in kroniste temne strani Los Angelesa, npr. Jamesa M. Caina, Raymonda Chandlerja ali Horaca McCoya. Obenem je anticipiral in intoniral film noir, trdi Štefančič, in dodaja, da ga je »v nekem smislu celo povzel, še preden se je sploh pojavil

Nadalje, Štefančič film noir povezuje s socializmom, kjer da je ljudi zaradi vgrajenega občutka krivde preveval podoben strah, da bodo naredili kaj narobe; povezuje ga s Sartrom, še enim Evropejcem v Ameriki, ki je tamkajšnja mesta – ključ do filma noir – opisoval kot kulturno in emocionalno izpraznjene metropole, nad katerimi se stegujejo kaos, žalost, dolgčas, odtujenost, depresija in obup; in povezuje ga s Camusom, ki je po drugi svetovni vojni sledil Sartru ter ob prihodu v New York ugotovil, da »tu vsi izgledajo tako, kot bi izstopili iz B-filma.« Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne - mjuzikle, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.

Če strnem – Če umrem, preden se zbudim je polnokrven pregled žanra in še mnogo več, je družbena analiza Amerike in njenih problemov, strahov, obsesij in fobij v času pred in med drugo svetovno vojno in po njej. O žanru Štefančič piše skozi motive usode, vojne spolov, usodne ženske, kapitalizma, antikapitalizma, razrednega boja, identitete, medijev in seveda antikomunizma, ene poglavitnih gonilnih sil noirja, ki mu je pred časom že posvetil knjigo Poročila sem se s komunistom. Da so Francozi zraven, je jasno samo po sebi, s poetičnim realizmom druge polovice tridesetih let so napovedali pogubi zapisanega antijunaka in temu najžlahtnejšemu med žanri takoj po vojni tudi nadeli zveneči naziv.


19.11.2018

Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo

Avtorica recenzije Tonja Jelen Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Ljubka Šorli: Goriške pesmi

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek

Avtorica recenzije Zarja Vršič Bere Barbara Zupan


19.11.2018

Jani Virk: Brez imena

Avtorica recenzije Gabriela Babnik Bereta Barbara Zupan in Aleksander Golja.


12.11.2018

Tloris za revolucijo

Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej


12.11.2018

Klarisa Jovanović: Izgnana

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


12.11.2018

Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti?

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Igor Velše.


12.11.2018

Vito Staviarsky: Kivader

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


12.11.2018

Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Lidija Hartman.


11.11.2018

Abonma Micka

KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac


07.11.2018

Poj mi pesem - ocena filma

Otvoritveni film Liffa (7. 11. 2018)


27.10.2018

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.


05.11.2018

Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni

Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan


05.11.2018

Andrej Blatnik: Ugrizi

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Amos Oz: Juda

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Vlado Kreslin: Zakartana ura

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


29.10.2018

Cvetka Hedžet Tóth: Demaskirajoče tendence

Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.


29.10.2018

Donna Tartt: Lišček

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.


29.10.2018

Milan Dekleva: Inštitut doktorja Faulstaffa

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


29.10.2018

Andreja Štepec: Edit Paf

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Ivan Lotrič.


Stran 93 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov