Avtor recenzije: Marko Golja Bere Matjaž Romih.

Prevedla Nadja Jarc; Begunje : Iskanja 2020

Marguerite Yourcenar je zbirko Orientalske novele prvič objavila leta 1938. Oznako orientalski je razumela zelo široko, saj je z njo zajela tudi Kitajsko, ki jo je na primer Nouveau petit Larousse illustré (1927) razumel kot oddaljeni, skrajni Orient. Jože Glonar pa je v Slovarju slovenskega jezika (1936) ob besedi Orijent nanizal med drugim tudi orijentacijo in orijentirati se. Je torej Orient ponujal neorientalcu, okcidentalcu oporo, da se znajde? Šalo na stran, pisateljica je oznako orientalski najverjetneje razumela kot vzhodni, drugi, drugačni svet, kot je svet, iz katerega prihajajo njeni opazovalci dogodkov, pripovedovalci oziroma poslušalci zgodb. V tem tako ali drugače opredeljenem Orientu je marsikaj postavljeno drugače, kot je postavljeno v svetu, iz katerega prihajajo njeni stranski liki, ki do videnega oziroma slišanega vzpostavljajo distanco. Vendar predstavitve orientalskih zgodb, likov, človeških usod nikoli, niti za hip ne sopostavijo z usodami, liki, človeškimi usodami svojega, zahodnega sveta. Okcident (v Slovenskem pravopisu je pisan z malo) je torej implicitno nasprotje Orienta, toda najmanjšega dvoma ni, da ga pripovedovalci in opazovalci dogodkov razumejo kot nekaj, kar ne potrebuje rezoniranja, apologije, skratka kot nekaj, kar je hkrati slepa pega in trdno kot skala. Ne razumejo ga kot tekmeca, ampak kot nekaj samoumevnega. Na tem ozadju izzvenijo pisateljičine zgodbe kot hvalnica Orientu, njegovi drugačnosti, brezkompromisnosti, strasti, človeškosti. Zahodnjaki lahko o tem svetu samo pripovedujejo, sami pa živijo urejeno, že kar filistrsko življenje. Brez izjemne, nadčloveške ljubezni, enkratne strasti, ki jo doživljajo junaki in junakinje zgodb. V nekaterih zgodbah pa je pisateljica naredila še korak več, v njih ne nastopajo posredniki, ampak so sklenjen mikrouniverzum, v katerem sobivajo izjemni ljudje oziroma bitja, ki utelešajo izjemno, absolutno, neskončno, na nasprotni strani pa so nosilci moči, skratka, nasilneži. Uvodna zgodba Kako je bil rešen Wang_Fu je apoteoza umetniške svobode, Naša-lastovičja-gospa pa je hvalnica nimfam in njihovi radoživosti, ki vznemirja lokalnega meniha, čistuna. Morda nekoliko presenetljiva je novela Konec kraljeviča Marka. Vsebuje pretanjeno dialektiko med navzočim in odsotnim, neizrečenim. Na prvi pogled razkrije vse: začne se z vsevednim pripovedovalcem, ki pove, da so zvonovi pozvanjali mrtvemu. In nato isti pripovedovalec nagovori še nekaj bralčevih čutov, vendar s prepoznavno značilnostjo – čeprav oriše zvočno krajino in spremembo toplote, prevladuje vtis, da ne gre za telesne občutke, ampak za pogled. Čigav pogled? Vsevedni pripovedovalec nato diskretno preide v personalnega, toda občutek ostaja: čeprav pripoveduje o konkretnih dogodkih, o slavju na dvoru kraljeviča Marka, pripovedovano spremlja neki je ne sais quoi, nekaj izmuzljivega in vendar navzočega hkrati. In res, med obiskovalci je tudi majhen starec, ki je sedel na klopi. Poročevalec se zadovolji s tem opisom, ne pritakne na primer, da je imel starec levo nogo krajšo kot desno ali da je imel velika, prevelika stopala za svojo višino, niti da je imel blag obraz in spokojen pogled, ne, pisateljica, ki je novelo začela asketsko, jo tako tudi nadaljuje. Vse se dogaja hitro, kot v stripu, sličica tu, sličica tam, kraljevič Marko napade starčka, napade ponovno, toda starček je nepremakljiv, Marko pa omaga. Zgodba je lepa prav zaradi svoje redkobesednosti, nejasnosti, vse se preprosto zgodi … Bralec sicer izve za kako kraljevičevo slabost, toda odgovor na vprašanje, kdo je starček z malo upognjenim hrbtom, bo moral doreči sam. Morda se bo oprl na sklepno informacijo (da se je starcu nad glavo, na čisto praznem nebu, spreletavala jata divjih gosi), morda pa se bo sprijaznil, da je sestavni del novele tudi nejasnost, nedorečenost. Ob divjih goseh bo morda pomislil, da so v kitajski tradiciji glasnice med nebom in zemljo, ali pa gosi, ki visoko letijo, po neki vraži napovedujejo požar, skratka, ogenj,  propad ali očiščenje, moralni propad srbske državne tvorbe po kosovski bitki ali Markovo predsmrtno očiščenje, toda v nekem hipu se bo najverjetneje ustavil in priznal, da nekoliko pretirava. To pa pomeni, da čeprav Marguerite Yourcenar nagovarja različne bralčeve čute, čeprav pripoveduje preprosto, ohranja odmaknjenost od pripovedovanega; čeprav pove precej in skoraj vse, ne pove vsega. Ostaja neke vrste skrivnost, skrivnost življenja in smrti, dialektika izrečenega in neizrečenega, morda neizrekljivega. Novela Konec kraljeviča Marka zato bralca lahko spremlja tudi potem, ko jo je prebral. In to velja za večino pisateljičinih novel. Naj se končajo rezko, znotraj zgodbinega sveta, ali pa naj pripovedovalec pokomentira zgodbo ali doda še kako informacijo, konec pomeni prelom z zgodbo, oster rez, piko na i, predvsem pa klicaj k opisu drugačnega sveta. Kot da je pisateljica našla prostor za zgodbe o absolutnem šele zunaj Okcidenta, na vzhodu, na Orientu.

Pripis: Saj veste. Če bi imeli na slovenskem knjižnem trgu književno nagrado za najboljše prevedeno literarno delo, bi bile Orientalske novele zagotovo v ožjem izboru. Tudi zaradi dobrega prevoda Nadje Jarc.