Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Eva Longyka Marušič.
Maribor : Litera, 2020
Če bi se v našem prostoru nenadoma pojavila znamenita slika velikega slikarskega mojstra, kakršen je Španec Diego Velazquez, bi v medijih gotovo završalo, kot se zgodi v kriminalki Slavka Pregla Prodajalci megle.
V njem spremljamo glavnega junaka Mateja Vogrina, nekdanjega založnika, zdaj galerista, poznavalca umetnosti in prodajalca umetnin, ki ga obvestilo banke, da mora predčasno poravnati kreditne obveznosti, pahne v stisko in iskanje priložnosti, kako se izviti iz nje. Ob tem mu iz hiše izgine nekaj dragocenih umetniških del in videti je, da je imela pri tem prste vmes tudi policija.
Priložnost za zaslužek in odplačilo dolgov se Vogrinu ponudi kar sama, ko prejme klic angleškega znanca in s tem ponudbo za sodelovanje v nečednem, a obetavnem poslu, povezanem s preprodajo Velazquezovega Prodajalca vode iz zaprašenega skladišča sanktpeterburškega Ermitaža.
Anglež, ruski posredniki, španski cenilec ter iznajdljivi in premeteni Slovenec med Rusijo, Nemčijo in Slovenijo spletejo mrežo, v katero se ujamejo tudi lokalni tajkuni, razni veljaki, banka, organi pregona. Prodajalci megle – mešetarji, ki ne prodajajo nujno tistega, kar obljubljajo; in tisti, ki so polni praznih besed – govorijo eno, delajo drugo, prikrajajo si pravila in vlečejo ljudi za nos.
Pred oportunizmom in pohlepom pač ni varna niti plemenita umetnost in tudi trg z umetninami je očitno poln kupčkanja, izigravanja, manipulacij in drugih umazanih igric. Slavko Pregl nastavlja ogledalo tudi skorumpirani družbi, kjer se daleč pride le z zvezami in poznanstvi, kjer upravičeno pada zaupanje v institucije, ki naj bi bile vredne zaupanja in se lahko najbolj zaneseš le nase, in kjer imajo rumeni mediji veliko večji vpliv, kot si ga zaslužijo. O naključnih – ali ne – podobnostih z resničnimi osebami in dogodki pa zgovorno priča že vsaj ime kralja rumenega tiska. Kriminalka Prodajalci megle bi vsekakor zlahka zaživela v filmski uspešnici.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Eva Longyka Marušič.
Maribor : Litera, 2020
Če bi se v našem prostoru nenadoma pojavila znamenita slika velikega slikarskega mojstra, kakršen je Španec Diego Velazquez, bi v medijih gotovo završalo, kot se zgodi v kriminalki Slavka Pregla Prodajalci megle.
V njem spremljamo glavnega junaka Mateja Vogrina, nekdanjega založnika, zdaj galerista, poznavalca umetnosti in prodajalca umetnin, ki ga obvestilo banke, da mora predčasno poravnati kreditne obveznosti, pahne v stisko in iskanje priložnosti, kako se izviti iz nje. Ob tem mu iz hiše izgine nekaj dragocenih umetniških del in videti je, da je imela pri tem prste vmes tudi policija.
Priložnost za zaslužek in odplačilo dolgov se Vogrinu ponudi kar sama, ko prejme klic angleškega znanca in s tem ponudbo za sodelovanje v nečednem, a obetavnem poslu, povezanem s preprodajo Velazquezovega Prodajalca vode iz zaprašenega skladišča sanktpeterburškega Ermitaža.
Anglež, ruski posredniki, španski cenilec ter iznajdljivi in premeteni Slovenec med Rusijo, Nemčijo in Slovenijo spletejo mrežo, v katero se ujamejo tudi lokalni tajkuni, razni veljaki, banka, organi pregona. Prodajalci megle – mešetarji, ki ne prodajajo nujno tistega, kar obljubljajo; in tisti, ki so polni praznih besed – govorijo eno, delajo drugo, prikrajajo si pravila in vlečejo ljudi za nos.
Pred oportunizmom in pohlepom pač ni varna niti plemenita umetnost in tudi trg z umetninami je očitno poln kupčkanja, izigravanja, manipulacij in drugih umazanih igric. Slavko Pregl nastavlja ogledalo tudi skorumpirani družbi, kjer se daleč pride le z zvezami in poznanstvi, kjer upravičeno pada zaupanje v institucije, ki naj bi bile vredne zaupanja in se lahko najbolj zaneseš le nase, in kjer imajo rumeni mediji veliko večji vpliv, kot si ga zaslužijo. O naključnih – ali ne – podobnostih z resničnimi osebami in dogodki pa zgovorno priča že vsaj ime kralja rumenega tiska. Kriminalka Prodajalci megle bi vsekakor zlahka zaživela v filmski uspešnici.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Neveljaven email naslov