Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.
Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.
Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.
Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.
Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.
Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.
In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.
Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.
Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.
Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.
Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.
Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.
Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.
In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Neveljaven email naslov