Psihološka drama je posneta po dramski igri Črni kos Davida Harrowerja, ki je napisal tudi scenarij za film.

Una je mlajša ženska, ki živi z materjo na angleškem podeželju. Nekega dne se odpravi na daljši izlet: nepričakovano se pojavi v skladišču, kjer dela precej starejši Ray, in zahteva sestanek z njim. Ob veliki meri sramu se počasi izlušči, da ju povezuje skrivnost iz preteklosti. Pred desetletjem in pol je tedaj 13-letna Una pobegnila z njim, s svojim precej starejšim sosedom, s katerim je bila domnevno v ljubezenskem razmerju. Ker je bilo to zaradi njene mladoletnosti kaznivo dejanje, je bil Ray po razkritju obsojen na nekajletno zaporno kazen, po kateri je spremenil identiteto in zaživel na novo.

Celovečerni film Una je posnet po odmevni drami Črni kos Davida Harrowerja, ki je nastala po resničnem dogodku. Kot celota predstavlja pretresljiv dvoboj dveh uničenih življenj, oziroma ples dveh ranjencev okoli vprašanja pedofilije. Verjetno največji dosežek avtorjev oziroma režiserja filma Benedicta Andrewsa je v tem, da ostane ta pojem nerazčiščen, vendar pa deluje ves čas kot ogromen slon sredi prostora, ki ga tvorita Ray in Una. Hkrati pa film ne banalizira niti ne relativizira krivde, čeprav je odgovornost povsem jasna. Zakaj se je Una nenadoma pojavila v skladišču in kaj v resnici hoče od Raya? Njuno dolgo soočenje, ki poteka s prekinitvami in flashbacki, prikaže paleto konfliktnih čustev in različne ravni nelagodja, ki se iz prizora v prizor samo stopnjuje.

Celovečerec je, kot rečeno, nastal po gledališki igri, kar je moč prepoznati tudi brez tega podatka. Toda avtor s svojim pristopom in uporabo filmskega prostora spretno stopnjuje klavstrofobijo. Razmeroma preprosta in prepoznavna prizorišča postanejo labirint tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kamera neslišno drsi po njih in dela iz nas voajerje.

Protagonista se v resnici ves čas skrivata. Pred petnajstimi leti sta se skrivala pred drugimi, in nenazadnje danes ni nič drugače – skrivata pa se v precejšnji meri tudi sama pred sabo. Mojstrska je že izbira igralcev: Una je namreč Rooney Mara, »dekle z zmajskim tatujem«, za katero ne moremo predvideti niti koraka vnaprej. Podobno dvoumen je Ben Mendelsohn v vlogi Raya, ki lahko svojo plenilsko naravo samo zelo spretno prikriva pod fasado ranljivosti. Glede na minimalistično zasnovo deluje film tudi na račun tega, da noben od protagonistov natančno ne ve, kaj bi. Vzdušje je polno zadrege. Ni načrta. To pač ni kriminalka, kjer bi ljudje delovali po načrtu.

Za dodatno mero pritiska poskrbi še časovna umeščenost Uninega obiska – v skladišču se je pojavila prav v trenutku, ko mora Ray kot član vodstva odpustiti nekaj sodelavcev. Una je konfrontacijski film o svetu v krizi, uničenih življenjih in o odpuščanju v vsej dvoumnosti tega pojma.

In še končno nelagodje – za nas, ki smo odraščali v 80. letih, je Una predvsem kulten jugoslovanski film s Sonjo Savić kot lucidno študentsko novinarko in Radetom Šerbedžijo kot karizmatičnim poročenim profesorjem, ki se zapleteta v strastno razmerje ... Čeprav oba filma delujeta na temeljih ambivalentnosti, je »novi« Uni uspelo umazati nek simpatičen spomin. Še kar močan dosežek.