Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov