Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov