Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov