Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Neveljaven email naslov