Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vpogled v družinsko življenje
V izteku 20. stoletja, ko se je z nastopom tretje industrijske revolucije začela preobrazba tehnološkega sektorja iz mehanskega in analognega v digitalnega, se je digitalizacija počasi, a vztrajno in nezaustavljivo razširila tudi v preostale pore naših življenj. Tako je kmalu prodrla tudi na področje filma in pri tem obljubljala, da bo tega odpeljala še nekaj korakov dlje od mesta, do katerega ga je pripeljala miniaturizacija tehnologije v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, s tem pa je postal medij filma še bolj demokratičen in dostopen vsem.
A čeprav se je znova izkazalo, da z večjo dostopnostjo medija vanj vstopi tudi večja količina “šuma”, pa prav tako znova ni mogoče spregledati njenih pozitivnih učinkov. Pa naj gre za digitalno nadaljevanje tistega, kar se je v 60. letih porodilo kot amaterski film na eni strani in eksperimentalni na drugi, ali pa za sodobnejši fenomen digitalne gverile. A tako kot v preteklosti se tudi danes še najbolj zanimive stvari dogajajo vmes, na presečiščih, kjer se križajo različne poti, tam, kjer se na primer križata poti institucionalne in neinstitucionalne kinematografije, poti ene in druge umetnosti, ene človeške usode z drugo. Domača kinematografija je na tovrstnih presečiščih v domeni svobodnejšega, odprtega medija filma, že v preteklosti ponudila sijajne stvaritve. Spomnimo se na primer del Karpa Godine ali pa tistih skupine OHO. Zato skorajda ni presenetljivo, da nam je eno najlepših presenečenj zadnjih let znova pripravila v tem, obrobnem, ali vsaj drugačnem filmskem vesolju, ki se odvija onkraj meja “uradne” oziroma institucionalne filmske produkcije.
V mislih imam nedavno spletno projekcijo režijskega debija Tomaža Groma, filma z naslovom Komaj čakam, da prideš. To nekonvencionalno, eksperimentalno, osebnoizpovedno dokumentarno delo na sijajen način nadaljuje prav tradicijo te, na neki način gverilske, a hkrati osupljivo čiste filmske pripovedi, ki so jo pri nas začeli prej omenjeni ustvarjalci.
Pripoved pa ob tem pripelje do tako silovite izpovednosti, na kakršno le redkokdaj naletimo, tudi znotraj institucionalne produkcije. Delo, za katerega sta scenarij in osupljivo nadzorovano, izbrušeno, kot rezilo britve ostro montažo prispevala Tomaž Grom in Špela Trošt, se je porodilo iz njune osebne nuje, iz doživetja nečesa, kar je skoraj neubesedljivo. A pri tem sta ustvarila tako univerzalno pripoved o izgubi in ljubezni, kakršne ne vidimo prav pogosto. Za vse, ki Tomaža Groma poznamo predvsem kot glasbenika, bo delo brez dvoma svojevrstno presenečenje. A po drugi strani smo prav tako že dolgo vedeli – vsaj od njegovega kinotečnega spremljanja Dreyerjevega Trpljenja Device Orleanske – za njegov posebni, intenzivni in izrazito intimni odnos do filmskih podob. Njegovo sposobnost, da v podobi najde čustvo, ki podobo prežema in ga nato potencirano izrazi skozi svoj lastni medij. In prav ta osupljiva prežetost podob s čustvi, ob katerih se gledalcu naježi koža, je ena najsijajnejših značilnosti njegovega dela. Od skoraj dušečega uvoda, ki nam na preprost, vizualno učinkovit način poda izhodiščno čustvo, pa vse do tistega čustveno težkega konca, ko s kamero drsimo po “polno-prazni” sobi. Tomaž Grom in Špela Trošt sta s filmom Komaj čakam, da prideš napisala eno najbolj čudovitih poglavij sodobne slovenske kinematografije. In hkrati postavila svojevrsten spomenik težnjam po odpiranju filmskega medija.
Vpogled v družinsko življenje
V izteku 20. stoletja, ko se je z nastopom tretje industrijske revolucije začela preobrazba tehnološkega sektorja iz mehanskega in analognega v digitalnega, se je digitalizacija počasi, a vztrajno in nezaustavljivo razširila tudi v preostale pore naših življenj. Tako je kmalu prodrla tudi na področje filma in pri tem obljubljala, da bo tega odpeljala še nekaj korakov dlje od mesta, do katerega ga je pripeljala miniaturizacija tehnologije v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, s tem pa je postal medij filma še bolj demokratičen in dostopen vsem.
A čeprav se je znova izkazalo, da z večjo dostopnostjo medija vanj vstopi tudi večja količina “šuma”, pa prav tako znova ni mogoče spregledati njenih pozitivnih učinkov. Pa naj gre za digitalno nadaljevanje tistega, kar se je v 60. letih porodilo kot amaterski film na eni strani in eksperimentalni na drugi, ali pa za sodobnejši fenomen digitalne gverile. A tako kot v preteklosti se tudi danes še najbolj zanimive stvari dogajajo vmes, na presečiščih, kjer se križajo različne poti, tam, kjer se na primer križata poti institucionalne in neinstitucionalne kinematografije, poti ene in druge umetnosti, ene človeške usode z drugo. Domača kinematografija je na tovrstnih presečiščih v domeni svobodnejšega, odprtega medija filma, že v preteklosti ponudila sijajne stvaritve. Spomnimo se na primer del Karpa Godine ali pa tistih skupine OHO. Zato skorajda ni presenetljivo, da nam je eno najlepših presenečenj zadnjih let znova pripravila v tem, obrobnem, ali vsaj drugačnem filmskem vesolju, ki se odvija onkraj meja “uradne” oziroma institucionalne filmske produkcije.
V mislih imam nedavno spletno projekcijo režijskega debija Tomaža Groma, filma z naslovom Komaj čakam, da prideš. To nekonvencionalno, eksperimentalno, osebnoizpovedno dokumentarno delo na sijajen način nadaljuje prav tradicijo te, na neki način gverilske, a hkrati osupljivo čiste filmske pripovedi, ki so jo pri nas začeli prej omenjeni ustvarjalci.
Pripoved pa ob tem pripelje do tako silovite izpovednosti, na kakršno le redkokdaj naletimo, tudi znotraj institucionalne produkcije. Delo, za katerega sta scenarij in osupljivo nadzorovano, izbrušeno, kot rezilo britve ostro montažo prispevala Tomaž Grom in Špela Trošt, se je porodilo iz njune osebne nuje, iz doživetja nečesa, kar je skoraj neubesedljivo. A pri tem sta ustvarila tako univerzalno pripoved o izgubi in ljubezni, kakršne ne vidimo prav pogosto. Za vse, ki Tomaža Groma poznamo predvsem kot glasbenika, bo delo brez dvoma svojevrstno presenečenje. A po drugi strani smo prav tako že dolgo vedeli – vsaj od njegovega kinotečnega spremljanja Dreyerjevega Trpljenja Device Orleanske – za njegov posebni, intenzivni in izrazito intimni odnos do filmskih podob. Njegovo sposobnost, da v podobi najde čustvo, ki podobo prežema in ga nato potencirano izrazi skozi svoj lastni medij. In prav ta osupljiva prežetost podob s čustvi, ob katerih se gledalcu naježi koža, je ena najsijajnejših značilnosti njegovega dela. Od skoraj dušečega uvoda, ki nam na preprost, vizualno učinkovit način poda izhodiščno čustvo, pa vse do tistega čustveno težkega konca, ko s kamero drsimo po “polno-prazni” sobi. Tomaž Grom in Špela Trošt sta s filmom Komaj čakam, da prideš napisala eno najbolj čudovitih poglavij sodobne slovenske kinematografije. In hkrati postavila svojevrsten spomenik težnjam po odpiranju filmskega medija.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Neveljaven email naslov