Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralec: Jure Franko

Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2020

Knjižica Prostori mojega časa je izšla sočasno s ponatisom legendarnih Prostorov igre iz leta 1989, s katerimi je Meta Hočevar pomembno spremenila razumevanje umeščanja scenografije v gledališke predstave; postavila jo je v kompleksne, mrežne odnose z drugimi gledališkimi elementi ter jih obenem tudi zajema vase.

Prostori mojega časa nadaljujejo že v Prostorih igre začrtano besedilno formo; ta oblikovno in vsebinsko vzbuja vtis beležnice, svojevrstnega laboratorija, v katerem avtorica spenja poetizirane refleksije, ki se pogosto dotikajo gledališča, a se od njega prav tako neredko tudi odmikajo in se, vsaj tako se zdi na prvi pogled, potuhnejo v zasebno: v otroške spomine na razbito koleno, k soncu, ki se je zdelo kot luknja v velikem platnu, balonu, ki pokriva zemljo, deski, ki je postala gugalnica. Ponekod so ti refleksivni deli besedila napisani skorajda v formi aforizmov, npr.: »Otrok odraste in sonce postane majhno. Če stegne roko, ga lahko zgrabi v pest. Če sklene pest, bo tema,« drugod jih lahko beremo kot poezijo v prozi. Toda tudi tam, kjer se zdi, da prehajajo v zasebno, intimnejšo sfero, se razmisleki pripenjajo na teoretsko izvajanje ter ga na nek način podčrtavajo, ga dodatno legitimirajo. Nakazujejo, kako je del scenografije – v obliki impulza, spomina, asociacije – lahko tudi avtoričino zasebno izkustvo, s katerim pristopa k svojemu delu in gledališkim predstavam, podobno kot je scenografija enakovreden element gledališke predstave, ki druge elemente hkrati zajema vase. Teoretsko izvajanje tekst nekoliko utrjuje, saj gre bržkone za najbolj fiksiran del besedila; teorija ponuja svojevrstno ogrodje, ki avtorici omogoča raziskovanje lastnega načina dela, lastne umestitve v postavitev, umestitev scenografije v predstavo ter njenih odnosov z drugimi gledališkimi elementi.

Refleksivni in teoretski deli prehajajo drug v drugega, dopolnjujeta pa jih še dva ključna elementa; izseki iz dramskih besedil, pri uprizoritvah katerih je Meta Hočevar sodelovala s konkretnejšimi premisleki o teh dramskih besedilih, ter avtoričine skice scenografije, konceptov, ključnih za predstavo, določenih scenskih elementov, tlorisov prostorov ipd. Nizanje gledaliških projektov predstavlja eno izmed opornih točk pri branju te zvrstno hibridne knjižice, ponuja pa tudi pogled v zgodovino gledaliških postavitev – zlasti v slovenskem prostoru.

V nekem smislu bi bilo mogoče trditi, da ti različni elementi besedila, skozi katere nam Meta Hočevar pravzaprav ponuja pogled v svojo metodologijo dela in s tem tudi v svoje razumevanje gledališča (saj, ali bi bilo drugače sploh mogoče?) v nekem smislu odsevajo raznolikost gledaliških elementov v vsaki predstavi. Če je namreč gledališka predstava ali performans umetniško delo, ki nastaja s sinergijo številnih elementov, tudi delo na vsakem izmed njih (režiji, luči, igri, scenografiji, kostumografiji, dramaturgiji, glasbi …) terja nekakšen hibriden pristop, ki vse te elemente upošteva in zajema vase. Knjižica Prostori mojega časa tako s skicami, poetičnimi, literarnimi pasusi, teorijo, citatnostjo … odgovarja na proces scenografskega dela kot takšne heterogene dejavnosti.

Ta princip se izraža tudi v sami vsebini knjige: če lahko kot oporno točko potovanja skozi besedila zbirke razumemo nizanje gledaliških projektov, lahko kot nekakšno rdečo nit razumemo raziskovanje razmerja med zgodbo in prostorom. Ta relacija se pojavlja kot ključna tudi pri upovedovanju avtoričinega razumevanja odnosov med prostorom in/ali scenografijo ter igro ali režijo, pa tudi pri njenem raziskovanju sorodnosti, specifik in razločkov med gledališkim prostorom in prostorom v arhitekturi. Kot pri tem ugotavlja avtorica, je ključno, da je gledališki prostor namenjen temu, da ga prečijo zgodbe, medtem ko arhitektura zgodbe kot elementa ne upošteva – ne upošteva torej zgodb oseb, ki se v njej udinjajo, v njej bivajo ali vanjo zahajajo.

Knjiga   Prostori mojega časa tako razkriva raznoroden ustvarjalni scenografski postopek in njegove številne elemente, obenem pa nam kaže, na kakšen način mora scenografsko delo upoštevati gledališke elemente, kot so avtorski napotki, ki se pojavljajo v didaskalijah, režijske ideje, gibanje igralske zasedbe po odru, luč …; upoštevati mora občutje, uporabo prostora, prostorsko govorico in izraz, predvideno gibanje. Hkrati nam Prostori mojega časa na literarni ravni prinašajo izjemno specifičen in za preučevanje zanimiv žanrski hibrid, ki ima tako likovne kot literarne in teoretske kvalitete.