Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Dob : Miš, 2020
Ivo Svetina je za delo Malabar izbral zanimiv okvir, dnevniške zapise popotovanja na portugalski trgovski ladji Santa Lucia v 16. stoletju. Delo je navdihnila knjiga, ki jo je napisal raziskovalec Duarte Barbarosa in je izšla leta 1565, pisatelj pa je nanjo naletel v New Delhiju leta 2018.
Ladja, ki izpluje iz Lizbone, pluje proti indijski obali po začimbe, slonovino, les in druge dobrine. Prvoosebni pripovedovalec je na ladji opazovalec, ki zapisuje dnevno dogajanje, opisuje morje, obale in pristanišča, vse z obljubo kapitanu, da bo na koncu potovanja napisal knjigo. V resnici pa se je na ladjo vkrcal, da bi pobegnil pred bolečimi spomini na ljubezen, ki se je nepreklicno iztekla. Pisatelj gradi dnevnik na stvarnih dejstvih o Indiji in njeni zgodovini ter jih prepleta s citati iz literature in filozofije. Zapisi o potovanju so bodisi barviti bodisi turobni, kot so bili dnevi dolge plovbe, najživahnejši v privezih in obiskih razkošnih pristanišč, v katerih se kapitan prelevi v zvitega pogajalca v trgovanju in pridobivanju prednostnih pravic do nakupa dobrin pred pogajalci in ladjevji drugih držav, ki so vse stremele k nezmernemu plenjenju naravnih bogastev dežele.
Toda osrednja tema romana je vendar osebna stiska, notranji boj popotnika s trpljenjem, spomini na globoko doživetje ljubezni, katere čas je skopnel, a so čustva še vedno živa in pogosto privrejo na površje, dramijo zavest in navdihujejo pesmi, ki jih vneto piše. Že na začetku potovanja priznava: »sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno. Preskromno, da bi opisal – ne lepote morij in kopnega, ampak občutkov, čustev, ki so me vsak dan, vsako noč pojila, kot da sem suha prst…«
Zunanje dogajanje ostaja torej v senci spraševanja in razglabljanja o vsem, kar se razmišljajočemu človeku, trpeči duši, v življenju zgodi in razkrije ter o smislu vsega. Premočrten tok pripovedi, nanizan v oštevilčenih dnevniških zapisih, se tako skoraj v vsakem dnevu prevesi iz epske v poetične, melanholične, otožne in boleče razmisleke, v vrtajoča vprašanja, v monologe in dialoge z ljubljeno. Čutni in strastni pričajo o globini, iskrenosti in razsežnosti minule ljubezni. Popotnik iz davnine in popotnik po labirintih svoje razbolele notranjosti, popotnik današnjega časa, se združita v eno, v junaka, ki tava od pristanišča do pristanišča, od obale do obale, beži od trpljenja, išče odgovore, pozabo ali razsvetljenje v sanjarjenju in sanjah, v opijanjanju in hrepenenju. Tako se sprašuje: »Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem? Sem 20. maja 1498, ko je ladjevje Vasca de Game vrglo sidro, ali 5. maja 2019, ko sredi deževne noči iščem smisel?«
V nekem pristanišču se mu pridruži psička, ki jo poimenuje Lakšmi, žival brez ene tačke, ranjena, kot je ranjen sam, čuječa in čuteča duša, ki potrebuje drugo, na enak način, kot jo potrebuje osamljeni popotnik, ne da bi se tega v polnosti zavedal. Od srečanja naprej sta par, človek in žival, uglašena s pogledi in utripi srca. V pristaniščih hodita po svojih poteh, na palubi si v mirnem zavetju poiščeta svoj prostor. Izkrcata se na najjužnejši točki indijske podceline, ki bo postala njun dom, medtem ko Santa Lucia pluje naprej proti Dišavnim otokom.
Malabar, knjiga poimenovana po indijski obali, je v marsičem posebna. Napisal jo je pesnik in v njej združil manj znane pokrajine iz nekega preteklega časa in pokrajine svojega intimnega sveta. Prve izčrpno, vključujoč mnoge nauke in modrosti, druge fragmentarno, pretresljivo in rahločutno.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Dob : Miš, 2020
Ivo Svetina je za delo Malabar izbral zanimiv okvir, dnevniške zapise popotovanja na portugalski trgovski ladji Santa Lucia v 16. stoletju. Delo je navdihnila knjiga, ki jo je napisal raziskovalec Duarte Barbarosa in je izšla leta 1565, pisatelj pa je nanjo naletel v New Delhiju leta 2018.
Ladja, ki izpluje iz Lizbone, pluje proti indijski obali po začimbe, slonovino, les in druge dobrine. Prvoosebni pripovedovalec je na ladji opazovalec, ki zapisuje dnevno dogajanje, opisuje morje, obale in pristanišča, vse z obljubo kapitanu, da bo na koncu potovanja napisal knjigo. V resnici pa se je na ladjo vkrcal, da bi pobegnil pred bolečimi spomini na ljubezen, ki se je nepreklicno iztekla. Pisatelj gradi dnevnik na stvarnih dejstvih o Indiji in njeni zgodovini ter jih prepleta s citati iz literature in filozofije. Zapisi o potovanju so bodisi barviti bodisi turobni, kot so bili dnevi dolge plovbe, najživahnejši v privezih in obiskih razkošnih pristanišč, v katerih se kapitan prelevi v zvitega pogajalca v trgovanju in pridobivanju prednostnih pravic do nakupa dobrin pred pogajalci in ladjevji drugih držav, ki so vse stremele k nezmernemu plenjenju naravnih bogastev dežele.
Toda osrednja tema romana je vendar osebna stiska, notranji boj popotnika s trpljenjem, spomini na globoko doživetje ljubezni, katere čas je skopnel, a so čustva še vedno živa in pogosto privrejo na površje, dramijo zavest in navdihujejo pesmi, ki jih vneto piše. Že na začetku potovanja priznava: »sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno. Preskromno, da bi opisal – ne lepote morij in kopnega, ampak občutkov, čustev, ki so me vsak dan, vsako noč pojila, kot da sem suha prst…«
Zunanje dogajanje ostaja torej v senci spraševanja in razglabljanja o vsem, kar se razmišljajočemu človeku, trpeči duši, v življenju zgodi in razkrije ter o smislu vsega. Premočrten tok pripovedi, nanizan v oštevilčenih dnevniških zapisih, se tako skoraj v vsakem dnevu prevesi iz epske v poetične, melanholične, otožne in boleče razmisleke, v vrtajoča vprašanja, v monologe in dialoge z ljubljeno. Čutni in strastni pričajo o globini, iskrenosti in razsežnosti minule ljubezni. Popotnik iz davnine in popotnik po labirintih svoje razbolele notranjosti, popotnik današnjega časa, se združita v eno, v junaka, ki tava od pristanišča do pristanišča, od obale do obale, beži od trpljenja, išče odgovore, pozabo ali razsvetljenje v sanjarjenju in sanjah, v opijanjanju in hrepenenju. Tako se sprašuje: »Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem? Sem 20. maja 1498, ko je ladjevje Vasca de Game vrglo sidro, ali 5. maja 2019, ko sredi deževne noči iščem smisel?«
V nekem pristanišču se mu pridruži psička, ki jo poimenuje Lakšmi, žival brez ene tačke, ranjena, kot je ranjen sam, čuječa in čuteča duša, ki potrebuje drugo, na enak način, kot jo potrebuje osamljeni popotnik, ne da bi se tega v polnosti zavedal. Od srečanja naprej sta par, človek in žival, uglašena s pogledi in utripi srca. V pristaniščih hodita po svojih poteh, na palubi si v mirnem zavetju poiščeta svoj prostor. Izkrcata se na najjužnejši točki indijske podceline, ki bo postala njun dom, medtem ko Santa Lucia pluje naprej proti Dišavnim otokom.
Malabar, knjiga poimenovana po indijski obali, je v marsičem posebna. Napisal jo je pesnik in v njej združil manj znane pokrajine iz nekega preteklega časa in pokrajine svojega intimnega sveta. Prve izčrpno, vključujoč mnoge nauke in modrosti, druge fragmentarno, pretresljivo in rahločutno.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Neveljaven email naslov