Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Dob : Miš, 2020
Ivo Svetina je za delo Malabar izbral zanimiv okvir, dnevniške zapise popotovanja na portugalski trgovski ladji Santa Lucia v 16. stoletju. Delo je navdihnila knjiga, ki jo je napisal raziskovalec Duarte Barbarosa in je izšla leta 1565, pisatelj pa je nanjo naletel v New Delhiju leta 2018.
Ladja, ki izpluje iz Lizbone, pluje proti indijski obali po začimbe, slonovino, les in druge dobrine. Prvoosebni pripovedovalec je na ladji opazovalec, ki zapisuje dnevno dogajanje, opisuje morje, obale in pristanišča, vse z obljubo kapitanu, da bo na koncu potovanja napisal knjigo. V resnici pa se je na ladjo vkrcal, da bi pobegnil pred bolečimi spomini na ljubezen, ki se je nepreklicno iztekla. Pisatelj gradi dnevnik na stvarnih dejstvih o Indiji in njeni zgodovini ter jih prepleta s citati iz literature in filozofije. Zapisi o potovanju so bodisi barviti bodisi turobni, kot so bili dnevi dolge plovbe, najživahnejši v privezih in obiskih razkošnih pristanišč, v katerih se kapitan prelevi v zvitega pogajalca v trgovanju in pridobivanju prednostnih pravic do nakupa dobrin pred pogajalci in ladjevji drugih držav, ki so vse stremele k nezmernemu plenjenju naravnih bogastev dežele.
Toda osrednja tema romana je vendar osebna stiska, notranji boj popotnika s trpljenjem, spomini na globoko doživetje ljubezni, katere čas je skopnel, a so čustva še vedno živa in pogosto privrejo na površje, dramijo zavest in navdihujejo pesmi, ki jih vneto piše. Že na začetku potovanja priznava: »sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno. Preskromno, da bi opisal – ne lepote morij in kopnega, ampak občutkov, čustev, ki so me vsak dan, vsako noč pojila, kot da sem suha prst…«
Zunanje dogajanje ostaja torej v senci spraševanja in razglabljanja o vsem, kar se razmišljajočemu človeku, trpeči duši, v življenju zgodi in razkrije ter o smislu vsega. Premočrten tok pripovedi, nanizan v oštevilčenih dnevniških zapisih, se tako skoraj v vsakem dnevu prevesi iz epske v poetične, melanholične, otožne in boleče razmisleke, v vrtajoča vprašanja, v monologe in dialoge z ljubljeno. Čutni in strastni pričajo o globini, iskrenosti in razsežnosti minule ljubezni. Popotnik iz davnine in popotnik po labirintih svoje razbolele notranjosti, popotnik današnjega časa, se združita v eno, v junaka, ki tava od pristanišča do pristanišča, od obale do obale, beži od trpljenja, išče odgovore, pozabo ali razsvetljenje v sanjarjenju in sanjah, v opijanjanju in hrepenenju. Tako se sprašuje: »Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem? Sem 20. maja 1498, ko je ladjevje Vasca de Game vrglo sidro, ali 5. maja 2019, ko sredi deževne noči iščem smisel?«
V nekem pristanišču se mu pridruži psička, ki jo poimenuje Lakšmi, žival brez ene tačke, ranjena, kot je ranjen sam, čuječa in čuteča duša, ki potrebuje drugo, na enak način, kot jo potrebuje osamljeni popotnik, ne da bi se tega v polnosti zavedal. Od srečanja naprej sta par, človek in žival, uglašena s pogledi in utripi srca. V pristaniščih hodita po svojih poteh, na palubi si v mirnem zavetju poiščeta svoj prostor. Izkrcata se na najjužnejši točki indijske podceline, ki bo postala njun dom, medtem ko Santa Lucia pluje naprej proti Dišavnim otokom.
Malabar, knjiga poimenovana po indijski obali, je v marsičem posebna. Napisal jo je pesnik in v njej združil manj znane pokrajine iz nekega preteklega časa in pokrajine svojega intimnega sveta. Prve izčrpno, vključujoč mnoge nauke in modrosti, druge fragmentarno, pretresljivo in rahločutno.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Dob : Miš, 2020
Ivo Svetina je za delo Malabar izbral zanimiv okvir, dnevniške zapise popotovanja na portugalski trgovski ladji Santa Lucia v 16. stoletju. Delo je navdihnila knjiga, ki jo je napisal raziskovalec Duarte Barbarosa in je izšla leta 1565, pisatelj pa je nanjo naletel v New Delhiju leta 2018.
Ladja, ki izpluje iz Lizbone, pluje proti indijski obali po začimbe, slonovino, les in druge dobrine. Prvoosebni pripovedovalec je na ladji opazovalec, ki zapisuje dnevno dogajanje, opisuje morje, obale in pristanišča, vse z obljubo kapitanu, da bo na koncu potovanja napisal knjigo. V resnici pa se je na ladjo vkrcal, da bi pobegnil pred bolečimi spomini na ljubezen, ki se je nepreklicno iztekla. Pisatelj gradi dnevnik na stvarnih dejstvih o Indiji in njeni zgodovini ter jih prepleta s citati iz literature in filozofije. Zapisi o potovanju so bodisi barviti bodisi turobni, kot so bili dnevi dolge plovbe, najživahnejši v privezih in obiskih razkošnih pristanišč, v katerih se kapitan prelevi v zvitega pogajalca v trgovanju in pridobivanju prednostnih pravic do nakupa dobrin pred pogajalci in ladjevji drugih držav, ki so vse stremele k nezmernemu plenjenju naravnih bogastev dežele.
Toda osrednja tema romana je vendar osebna stiska, notranji boj popotnika s trpljenjem, spomini na globoko doživetje ljubezni, katere čas je skopnel, a so čustva še vedno živa in pogosto privrejo na površje, dramijo zavest in navdihujejo pesmi, ki jih vneto piše. Že na začetku potovanja priznava: »sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno. Preskromno, da bi opisal – ne lepote morij in kopnega, ampak občutkov, čustev, ki so me vsak dan, vsako noč pojila, kot da sem suha prst…«
Zunanje dogajanje ostaja torej v senci spraševanja in razglabljanja o vsem, kar se razmišljajočemu človeku, trpeči duši, v življenju zgodi in razkrije ter o smislu vsega. Premočrten tok pripovedi, nanizan v oštevilčenih dnevniških zapisih, se tako skoraj v vsakem dnevu prevesi iz epske v poetične, melanholične, otožne in boleče razmisleke, v vrtajoča vprašanja, v monologe in dialoge z ljubljeno. Čutni in strastni pričajo o globini, iskrenosti in razsežnosti minule ljubezni. Popotnik iz davnine in popotnik po labirintih svoje razbolele notranjosti, popotnik današnjega časa, se združita v eno, v junaka, ki tava od pristanišča do pristanišča, od obale do obale, beži od trpljenja, išče odgovore, pozabo ali razsvetljenje v sanjarjenju in sanjah, v opijanjanju in hrepenenju. Tako se sprašuje: »Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem? Sem 20. maja 1498, ko je ladjevje Vasca de Game vrglo sidro, ali 5. maja 2019, ko sredi deževne noči iščem smisel?«
V nekem pristanišču se mu pridruži psička, ki jo poimenuje Lakšmi, žival brez ene tačke, ranjena, kot je ranjen sam, čuječa in čuteča duša, ki potrebuje drugo, na enak način, kot jo potrebuje osamljeni popotnik, ne da bi se tega v polnosti zavedal. Od srečanja naprej sta par, človek in žival, uglašena s pogledi in utripi srca. V pristaniščih hodita po svojih poteh, na palubi si v mirnem zavetju poiščeta svoj prostor. Izkrcata se na najjužnejši točki indijske podceline, ki bo postala njun dom, medtem ko Santa Lucia pluje naprej proti Dišavnim otokom.
Malabar, knjiga poimenovana po indijski obali, je v marsičem posebna. Napisal jo je pesnik in v njej združil manj znane pokrajine iz nekega preteklega časa in pokrajine svojega intimnega sveta. Prve izčrpno, vključujoč mnoge nauke in modrosti, druge fragmentarno, pretresljivo in rahločutno.
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov