Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Anjuta: Rane rane

15.02.2021

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : Sanje, 2020

Pesniškega prvenca Rane rane, pod katerega se s psevdonimom Anjuta podpisuje igralka in pesnica Anja Novak, sicer stalna članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ni mogoče brati brez ozira na avtoričino odrsko prezenco, saj je njeno literarno ustvarjanje prav tako karizmatično, energično in predano kot igralsko, obenem pa knjiga Rane rane ni samo knjiga, ampak ji lahko rečemo kar celovit pesniški projekt, ki vključuje tako oblikovno kot performativno plat poezije Anje Novak. Naj se najprej ustavim pri prefinjeni in premišljeni vizualni podobi, ki knjigo že na prvi pogled povzdiguje in ji daje pridih nečesa večjega, nečesa pomembnega. Belo knjigo ožjega formata veže rdeč hrbet, sredi knjige in beline papirja pa zeva rana – gre za šestnajst popolnoma rdečih listov, ki knjigo prerežejo na polovico, ključne pa so tudi za razumevanje vsebine. A k temu se še vrnem. Rdeče je tudi vse besedilo. Knjiga ima celo svojo spletno stran, vsaka pesem pa je opremljena s QR kodo, ki vodi do spremljevalnega gradiva – tu najdemo zvočne interpretacije pesmi, videe, montaže, glasbo, fotografije, pa tudi nekatere zanimivosti, na primer v kakšnem kontekstu je neka pesem nastala. Rane rane so skratka neusahljiv vir poezije, ki presega knjigo kot tako.

Da ne bi prišlo do kaotičnega branja, knjiga že na začetku postreže z navodili za uporabo oziroma z »navodili za popolno oskrbo rane«; rane pa se pojavljajo tudi kot naslovi posameznih pesniških razdelkov. Zbirka se začne z vhodnimi, konča pa z izhodnimi ranami, kar najbolj spominja na pot naboja, in res je poezija, zbrana v tej zbirki, enako nepovratna in usodna kot strel iz pištole. Vmes najdemo družinske, sanjske, ljubavne in še kakšne rane, ta področja, ki jih zavzemajo, pa se med seboj lepo mešajo in prelivajo, dokler ne ustvarijo končnega bolečega občutka, da ni samo vsaka pesem rana, ampak da je rana celotno delo. Stopnja zaceljenosti niha od pesmi do pesmi, pravzaprav pa niti ni tako bistvena, bolj prepriča drznost, s katero se pesniška subjektka loteva vsega, kar skeli. Včasih podreza v še svežo rano, spet drugič pa grebe po že zabrazgotinjeni, prav nič ne uide njenemu peresu, namočenemu v kri. Pesnica izkaže dobro mero igrivosti in hudomušnosti, saj se pogosto bolečih in težkih tem loteva razigrano in brez omejitev, pri tem pa ustvarja lasten pesniški jezik, ki se ne boji spustiti blizu – pravzaprav to od nas celo pričakuje. Pesmi/rane tematizirajo nasilje, zapuščanje, nezvestobo, depresijo, demenco, smrt, pa tudi socialno in eksistencialno ogroženost. Krovna tema pa je telesnost, vse od poljubljanja, seksa, menstruacije in nosečnosti do anoreksije, ki najbolj zareže v zbirko. »Kako naj sprejmem / samo sebe v dom / svojega telesa,« se sprašuje govorka, ki se upogiba pod težo pričakovanj: »Vsi računajo na / moje roke, da jih / bodo umirile / in vrnile. / meni pa se vrača / hrana v požiralnik.« Za povrh je nepopustljiva tudi do sebe in prav zaradi obdelave nečesa tako osebnega je zbirka še bolj pristna in iskrena in jasno je, da poezija za Anjo Novak ni zapisovanje misli ali izumetničen konstrukt, ampak nuja. Razumljivo je, da je v pesmih poleg obilice ironije tudi nekaj jeze in da ni vse napisano tako z lahkoto, kot bi si subjektka včasih želela, ampak da je v ranah veliko travmatičnih, potlačenih izkušenj, veliko gnoja in solz.

Neverjetna raznolikost, a enotnost, ki se kaže že v vsebini, se potrdi tudi stilno, saj gre za raznolike obdelave. Nekatere pesmi so kot izštevanke in spomnijo na Svetlano Makarovič, saj so prav tako obešenjaške, spet druge so napisane kot uspavanke, priznanja, molitve … Pesnica posnema druge oblike in se ob tem prvinsko zabava, saj koplje do same srčike bistva pisanja poezije. Tudi poigravanja z jezikom je kar nekaj, poleg raznih medmetov, kot je posnemanje živalskih zvokov ali smeha, najbolj preseneti neupoštevanje slovnice, ko pesnica nekatere besede na videz brez zunanje logike zapisuje skupaj, brez presledka, to pa povzroči rušenje pričakovanj in odkrivanje pesniškega sveta, ki se ne ozira na pravila, ampak zasleduje sentiment. V knjigi je tudi nekaj zdrsov v trivialno in klišejsko, ki pa niso neodpustljivi, saj gre za surovo poezijo, in tudi zato, ker je s tem ironičnim zafrkljivim tonom, ki prevladuje skozi pesmi, vse trivialno morda tam z razlogom, da pokaže na ta razkol, ga relativizira in se iz njega ponorčuje. Kljub temu pa knjigi ne bi škodilo malo manjše število pesmi. Z malo več kot 200 stranmi je namreč precej dolga za pesniško knjigo in sploh za pesniški prvenec, zato ji ne uspeva vedno zadržati napetosti.

Zbirko najbolj povzdignejo ravno navidezno prazne rdeče strani sredi knjige. Kar nekaj jih je, in čeprav se ob listanju najprej zabavamo ali celo pomislimo, kako odlična domislica je to ali kako preudarno je knjiga zares narejena, gre za nekaj več. Te strani so namreč navedene v kazalu in imajo vsaka svoj naslov in namen. Po eni strani gre za nekakšen princip, podoben tistemu iz knjige Uniči svoj dnevnik, ena stran je namenjena odtisu rdeče našminkanih ust, druga za prstne odtise, tretja za origami ali ljubezensko pismo. Najdejo pa se tudi veliko bolj ironične in kritične strani, ki odgovarjajo na aktualno situacijo kulture v družbi, od prazne strani za protest in upor do prazne strani za trošenje sredstev Ministrstva za kulturo. Ta avtoričina poimenovanja so po drugi strani krik v rano, ki se odpira vsakič znova, še večji pomen pa dobijo, ko se zavemo, da je vsa zbirka zapisana z rdečo barvo, torej je vse to na rdečih straneh verjetno že zapisano, vendar nam ni vidno. Tako kot nam ni vidno toliko ran, pa naj gre za rane drugih ali za rane nas samih, dokler ne dobimo kazala oziroma potrebne distance, od koder jih lahko očistimo, razkužimo, povijemo, razmesarimo ali ignoriramo. In ravno ta moment, ki se zgodi na koncu, po vseh prestanih pesmih/ranah, je prava katarza, ki pripelje onkraj ranljivosti.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Anjuta: Rane rane

15.02.2021

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : Sanje, 2020

Pesniškega prvenca Rane rane, pod katerega se s psevdonimom Anjuta podpisuje igralka in pesnica Anja Novak, sicer stalna članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ni mogoče brati brez ozira na avtoričino odrsko prezenco, saj je njeno literarno ustvarjanje prav tako karizmatično, energično in predano kot igralsko, obenem pa knjiga Rane rane ni samo knjiga, ampak ji lahko rečemo kar celovit pesniški projekt, ki vključuje tako oblikovno kot performativno plat poezije Anje Novak. Naj se najprej ustavim pri prefinjeni in premišljeni vizualni podobi, ki knjigo že na prvi pogled povzdiguje in ji daje pridih nečesa večjega, nečesa pomembnega. Belo knjigo ožjega formata veže rdeč hrbet, sredi knjige in beline papirja pa zeva rana – gre za šestnajst popolnoma rdečih listov, ki knjigo prerežejo na polovico, ključne pa so tudi za razumevanje vsebine. A k temu se še vrnem. Rdeče je tudi vse besedilo. Knjiga ima celo svojo spletno stran, vsaka pesem pa je opremljena s QR kodo, ki vodi do spremljevalnega gradiva – tu najdemo zvočne interpretacije pesmi, videe, montaže, glasbo, fotografije, pa tudi nekatere zanimivosti, na primer v kakšnem kontekstu je neka pesem nastala. Rane rane so skratka neusahljiv vir poezije, ki presega knjigo kot tako.

Da ne bi prišlo do kaotičnega branja, knjiga že na začetku postreže z navodili za uporabo oziroma z »navodili za popolno oskrbo rane«; rane pa se pojavljajo tudi kot naslovi posameznih pesniških razdelkov. Zbirka se začne z vhodnimi, konča pa z izhodnimi ranami, kar najbolj spominja na pot naboja, in res je poezija, zbrana v tej zbirki, enako nepovratna in usodna kot strel iz pištole. Vmes najdemo družinske, sanjske, ljubavne in še kakšne rane, ta področja, ki jih zavzemajo, pa se med seboj lepo mešajo in prelivajo, dokler ne ustvarijo končnega bolečega občutka, da ni samo vsaka pesem rana, ampak da je rana celotno delo. Stopnja zaceljenosti niha od pesmi do pesmi, pravzaprav pa niti ni tako bistvena, bolj prepriča drznost, s katero se pesniška subjektka loteva vsega, kar skeli. Včasih podreza v še svežo rano, spet drugič pa grebe po že zabrazgotinjeni, prav nič ne uide njenemu peresu, namočenemu v kri. Pesnica izkaže dobro mero igrivosti in hudomušnosti, saj se pogosto bolečih in težkih tem loteva razigrano in brez omejitev, pri tem pa ustvarja lasten pesniški jezik, ki se ne boji spustiti blizu – pravzaprav to od nas celo pričakuje. Pesmi/rane tematizirajo nasilje, zapuščanje, nezvestobo, depresijo, demenco, smrt, pa tudi socialno in eksistencialno ogroženost. Krovna tema pa je telesnost, vse od poljubljanja, seksa, menstruacije in nosečnosti do anoreksije, ki najbolj zareže v zbirko. »Kako naj sprejmem / samo sebe v dom / svojega telesa,« se sprašuje govorka, ki se upogiba pod težo pričakovanj: »Vsi računajo na / moje roke, da jih / bodo umirile / in vrnile. / meni pa se vrača / hrana v požiralnik.« Za povrh je nepopustljiva tudi do sebe in prav zaradi obdelave nečesa tako osebnega je zbirka še bolj pristna in iskrena in jasno je, da poezija za Anjo Novak ni zapisovanje misli ali izumetničen konstrukt, ampak nuja. Razumljivo je, da je v pesmih poleg obilice ironije tudi nekaj jeze in da ni vse napisano tako z lahkoto, kot bi si subjektka včasih želela, ampak da je v ranah veliko travmatičnih, potlačenih izkušenj, veliko gnoja in solz.

Neverjetna raznolikost, a enotnost, ki se kaže že v vsebini, se potrdi tudi stilno, saj gre za raznolike obdelave. Nekatere pesmi so kot izštevanke in spomnijo na Svetlano Makarovič, saj so prav tako obešenjaške, spet druge so napisane kot uspavanke, priznanja, molitve … Pesnica posnema druge oblike in se ob tem prvinsko zabava, saj koplje do same srčike bistva pisanja poezije. Tudi poigravanja z jezikom je kar nekaj, poleg raznih medmetov, kot je posnemanje živalskih zvokov ali smeha, najbolj preseneti neupoštevanje slovnice, ko pesnica nekatere besede na videz brez zunanje logike zapisuje skupaj, brez presledka, to pa povzroči rušenje pričakovanj in odkrivanje pesniškega sveta, ki se ne ozira na pravila, ampak zasleduje sentiment. V knjigi je tudi nekaj zdrsov v trivialno in klišejsko, ki pa niso neodpustljivi, saj gre za surovo poezijo, in tudi zato, ker je s tem ironičnim zafrkljivim tonom, ki prevladuje skozi pesmi, vse trivialno morda tam z razlogom, da pokaže na ta razkol, ga relativizira in se iz njega ponorčuje. Kljub temu pa knjigi ne bi škodilo malo manjše število pesmi. Z malo več kot 200 stranmi je namreč precej dolga za pesniško knjigo in sploh za pesniški prvenec, zato ji ne uspeva vedno zadržati napetosti.

Zbirko najbolj povzdignejo ravno navidezno prazne rdeče strani sredi knjige. Kar nekaj jih je, in čeprav se ob listanju najprej zabavamo ali celo pomislimo, kako odlična domislica je to ali kako preudarno je knjiga zares narejena, gre za nekaj več. Te strani so namreč navedene v kazalu in imajo vsaka svoj naslov in namen. Po eni strani gre za nekakšen princip, podoben tistemu iz knjige Uniči svoj dnevnik, ena stran je namenjena odtisu rdeče našminkanih ust, druga za prstne odtise, tretja za origami ali ljubezensko pismo. Najdejo pa se tudi veliko bolj ironične in kritične strani, ki odgovarjajo na aktualno situacijo kulture v družbi, od prazne strani za protest in upor do prazne strani za trošenje sredstev Ministrstva za kulturo. Ta avtoričina poimenovanja so po drugi strani krik v rano, ki se odpira vsakič znova, še večji pomen pa dobijo, ko se zavemo, da je vsa zbirka zapisana z rdečo barvo, torej je vse to na rdečih straneh verjetno že zapisano, vendar nam ni vidno. Tako kot nam ni vidno toliko ran, pa naj gre za rane drugih ali za rane nas samih, dokler ne dobimo kazala oziroma potrebne distance, od koder jih lahko očistimo, razkužimo, povijemo, razmesarimo ali ignoriramo. In ravno ta moment, ki se zgodi na koncu, po vseh prestanih pesmih/ranah, je prava katarza, ki pripelje onkraj ranljivosti.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


Stran 52 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov