Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Anjuta: Rane rane

15.02.2021

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : Sanje, 2020

Pesniškega prvenca Rane rane, pod katerega se s psevdonimom Anjuta podpisuje igralka in pesnica Anja Novak, sicer stalna članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ni mogoče brati brez ozira na avtoričino odrsko prezenco, saj je njeno literarno ustvarjanje prav tako karizmatično, energično in predano kot igralsko, obenem pa knjiga Rane rane ni samo knjiga, ampak ji lahko rečemo kar celovit pesniški projekt, ki vključuje tako oblikovno kot performativno plat poezije Anje Novak. Naj se najprej ustavim pri prefinjeni in premišljeni vizualni podobi, ki knjigo že na prvi pogled povzdiguje in ji daje pridih nečesa večjega, nečesa pomembnega. Belo knjigo ožjega formata veže rdeč hrbet, sredi knjige in beline papirja pa zeva rana – gre za šestnajst popolnoma rdečih listov, ki knjigo prerežejo na polovico, ključne pa so tudi za razumevanje vsebine. A k temu se še vrnem. Rdeče je tudi vse besedilo. Knjiga ima celo svojo spletno stran, vsaka pesem pa je opremljena s QR kodo, ki vodi do spremljevalnega gradiva – tu najdemo zvočne interpretacije pesmi, videe, montaže, glasbo, fotografije, pa tudi nekatere zanimivosti, na primer v kakšnem kontekstu je neka pesem nastala. Rane rane so skratka neusahljiv vir poezije, ki presega knjigo kot tako.

Da ne bi prišlo do kaotičnega branja, knjiga že na začetku postreže z navodili za uporabo oziroma z »navodili za popolno oskrbo rane«; rane pa se pojavljajo tudi kot naslovi posameznih pesniških razdelkov. Zbirka se začne z vhodnimi, konča pa z izhodnimi ranami, kar najbolj spominja na pot naboja, in res je poezija, zbrana v tej zbirki, enako nepovratna in usodna kot strel iz pištole. Vmes najdemo družinske, sanjske, ljubavne in še kakšne rane, ta področja, ki jih zavzemajo, pa se med seboj lepo mešajo in prelivajo, dokler ne ustvarijo končnega bolečega občutka, da ni samo vsaka pesem rana, ampak da je rana celotno delo. Stopnja zaceljenosti niha od pesmi do pesmi, pravzaprav pa niti ni tako bistvena, bolj prepriča drznost, s katero se pesniška subjektka loteva vsega, kar skeli. Včasih podreza v še svežo rano, spet drugič pa grebe po že zabrazgotinjeni, prav nič ne uide njenemu peresu, namočenemu v kri. Pesnica izkaže dobro mero igrivosti in hudomušnosti, saj se pogosto bolečih in težkih tem loteva razigrano in brez omejitev, pri tem pa ustvarja lasten pesniški jezik, ki se ne boji spustiti blizu – pravzaprav to od nas celo pričakuje. Pesmi/rane tematizirajo nasilje, zapuščanje, nezvestobo, depresijo, demenco, smrt, pa tudi socialno in eksistencialno ogroženost. Krovna tema pa je telesnost, vse od poljubljanja, seksa, menstruacije in nosečnosti do anoreksije, ki najbolj zareže v zbirko. »Kako naj sprejmem / samo sebe v dom / svojega telesa,« se sprašuje govorka, ki se upogiba pod težo pričakovanj: »Vsi računajo na / moje roke, da jih / bodo umirile / in vrnile. / meni pa se vrača / hrana v požiralnik.« Za povrh je nepopustljiva tudi do sebe in prav zaradi obdelave nečesa tako osebnega je zbirka še bolj pristna in iskrena in jasno je, da poezija za Anjo Novak ni zapisovanje misli ali izumetničen konstrukt, ampak nuja. Razumljivo je, da je v pesmih poleg obilice ironije tudi nekaj jeze in da ni vse napisano tako z lahkoto, kot bi si subjektka včasih želela, ampak da je v ranah veliko travmatičnih, potlačenih izkušenj, veliko gnoja in solz.

Neverjetna raznolikost, a enotnost, ki se kaže že v vsebini, se potrdi tudi stilno, saj gre za raznolike obdelave. Nekatere pesmi so kot izštevanke in spomnijo na Svetlano Makarovič, saj so prav tako obešenjaške, spet druge so napisane kot uspavanke, priznanja, molitve … Pesnica posnema druge oblike in se ob tem prvinsko zabava, saj koplje do same srčike bistva pisanja poezije. Tudi poigravanja z jezikom je kar nekaj, poleg raznih medmetov, kot je posnemanje živalskih zvokov ali smeha, najbolj preseneti neupoštevanje slovnice, ko pesnica nekatere besede na videz brez zunanje logike zapisuje skupaj, brez presledka, to pa povzroči rušenje pričakovanj in odkrivanje pesniškega sveta, ki se ne ozira na pravila, ampak zasleduje sentiment. V knjigi je tudi nekaj zdrsov v trivialno in klišejsko, ki pa niso neodpustljivi, saj gre za surovo poezijo, in tudi zato, ker je s tem ironičnim zafrkljivim tonom, ki prevladuje skozi pesmi, vse trivialno morda tam z razlogom, da pokaže na ta razkol, ga relativizira in se iz njega ponorčuje. Kljub temu pa knjigi ne bi škodilo malo manjše število pesmi. Z malo več kot 200 stranmi je namreč precej dolga za pesniško knjigo in sploh za pesniški prvenec, zato ji ne uspeva vedno zadržati napetosti.

Zbirko najbolj povzdignejo ravno navidezno prazne rdeče strani sredi knjige. Kar nekaj jih je, in čeprav se ob listanju najprej zabavamo ali celo pomislimo, kako odlična domislica je to ali kako preudarno je knjiga zares narejena, gre za nekaj več. Te strani so namreč navedene v kazalu in imajo vsaka svoj naslov in namen. Po eni strani gre za nekakšen princip, podoben tistemu iz knjige Uniči svoj dnevnik, ena stran je namenjena odtisu rdeče našminkanih ust, druga za prstne odtise, tretja za origami ali ljubezensko pismo. Najdejo pa se tudi veliko bolj ironične in kritične strani, ki odgovarjajo na aktualno situacijo kulture v družbi, od prazne strani za protest in upor do prazne strani za trošenje sredstev Ministrstva za kulturo. Ta avtoričina poimenovanja so po drugi strani krik v rano, ki se odpira vsakič znova, še večji pomen pa dobijo, ko se zavemo, da je vsa zbirka zapisana z rdečo barvo, torej je vse to na rdečih straneh verjetno že zapisano, vendar nam ni vidno. Tako kot nam ni vidno toliko ran, pa naj gre za rane drugih ali za rane nas samih, dokler ne dobimo kazala oziroma potrebne distance, od koder jih lahko očistimo, razkužimo, povijemo, razmesarimo ali ignoriramo. In ravno ta moment, ki se zgodi na koncu, po vseh prestanih pesmih/ranah, je prava katarza, ki pripelje onkraj ranljivosti.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Anjuta: Rane rane

15.02.2021

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : Sanje, 2020

Pesniškega prvenca Rane rane, pod katerega se s psevdonimom Anjuta podpisuje igralka in pesnica Anja Novak, sicer stalna članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ni mogoče brati brez ozira na avtoričino odrsko prezenco, saj je njeno literarno ustvarjanje prav tako karizmatično, energično in predano kot igralsko, obenem pa knjiga Rane rane ni samo knjiga, ampak ji lahko rečemo kar celovit pesniški projekt, ki vključuje tako oblikovno kot performativno plat poezije Anje Novak. Naj se najprej ustavim pri prefinjeni in premišljeni vizualni podobi, ki knjigo že na prvi pogled povzdiguje in ji daje pridih nečesa večjega, nečesa pomembnega. Belo knjigo ožjega formata veže rdeč hrbet, sredi knjige in beline papirja pa zeva rana – gre za šestnajst popolnoma rdečih listov, ki knjigo prerežejo na polovico, ključne pa so tudi za razumevanje vsebine. A k temu se še vrnem. Rdeče je tudi vse besedilo. Knjiga ima celo svojo spletno stran, vsaka pesem pa je opremljena s QR kodo, ki vodi do spremljevalnega gradiva – tu najdemo zvočne interpretacije pesmi, videe, montaže, glasbo, fotografije, pa tudi nekatere zanimivosti, na primer v kakšnem kontekstu je neka pesem nastala. Rane rane so skratka neusahljiv vir poezije, ki presega knjigo kot tako.

Da ne bi prišlo do kaotičnega branja, knjiga že na začetku postreže z navodili za uporabo oziroma z »navodili za popolno oskrbo rane«; rane pa se pojavljajo tudi kot naslovi posameznih pesniških razdelkov. Zbirka se začne z vhodnimi, konča pa z izhodnimi ranami, kar najbolj spominja na pot naboja, in res je poezija, zbrana v tej zbirki, enako nepovratna in usodna kot strel iz pištole. Vmes najdemo družinske, sanjske, ljubavne in še kakšne rane, ta področja, ki jih zavzemajo, pa se med seboj lepo mešajo in prelivajo, dokler ne ustvarijo končnega bolečega občutka, da ni samo vsaka pesem rana, ampak da je rana celotno delo. Stopnja zaceljenosti niha od pesmi do pesmi, pravzaprav pa niti ni tako bistvena, bolj prepriča drznost, s katero se pesniška subjektka loteva vsega, kar skeli. Včasih podreza v še svežo rano, spet drugič pa grebe po že zabrazgotinjeni, prav nič ne uide njenemu peresu, namočenemu v kri. Pesnica izkaže dobro mero igrivosti in hudomušnosti, saj se pogosto bolečih in težkih tem loteva razigrano in brez omejitev, pri tem pa ustvarja lasten pesniški jezik, ki se ne boji spustiti blizu – pravzaprav to od nas celo pričakuje. Pesmi/rane tematizirajo nasilje, zapuščanje, nezvestobo, depresijo, demenco, smrt, pa tudi socialno in eksistencialno ogroženost. Krovna tema pa je telesnost, vse od poljubljanja, seksa, menstruacije in nosečnosti do anoreksije, ki najbolj zareže v zbirko. »Kako naj sprejmem / samo sebe v dom / svojega telesa,« se sprašuje govorka, ki se upogiba pod težo pričakovanj: »Vsi računajo na / moje roke, da jih / bodo umirile / in vrnile. / meni pa se vrača / hrana v požiralnik.« Za povrh je nepopustljiva tudi do sebe in prav zaradi obdelave nečesa tako osebnega je zbirka še bolj pristna in iskrena in jasno je, da poezija za Anjo Novak ni zapisovanje misli ali izumetničen konstrukt, ampak nuja. Razumljivo je, da je v pesmih poleg obilice ironije tudi nekaj jeze in da ni vse napisano tako z lahkoto, kot bi si subjektka včasih želela, ampak da je v ranah veliko travmatičnih, potlačenih izkušenj, veliko gnoja in solz.

Neverjetna raznolikost, a enotnost, ki se kaže že v vsebini, se potrdi tudi stilno, saj gre za raznolike obdelave. Nekatere pesmi so kot izštevanke in spomnijo na Svetlano Makarovič, saj so prav tako obešenjaške, spet druge so napisane kot uspavanke, priznanja, molitve … Pesnica posnema druge oblike in se ob tem prvinsko zabava, saj koplje do same srčike bistva pisanja poezije. Tudi poigravanja z jezikom je kar nekaj, poleg raznih medmetov, kot je posnemanje živalskih zvokov ali smeha, najbolj preseneti neupoštevanje slovnice, ko pesnica nekatere besede na videz brez zunanje logike zapisuje skupaj, brez presledka, to pa povzroči rušenje pričakovanj in odkrivanje pesniškega sveta, ki se ne ozira na pravila, ampak zasleduje sentiment. V knjigi je tudi nekaj zdrsov v trivialno in klišejsko, ki pa niso neodpustljivi, saj gre za surovo poezijo, in tudi zato, ker je s tem ironičnim zafrkljivim tonom, ki prevladuje skozi pesmi, vse trivialno morda tam z razlogom, da pokaže na ta razkol, ga relativizira in se iz njega ponorčuje. Kljub temu pa knjigi ne bi škodilo malo manjše število pesmi. Z malo več kot 200 stranmi je namreč precej dolga za pesniško knjigo in sploh za pesniški prvenec, zato ji ne uspeva vedno zadržati napetosti.

Zbirko najbolj povzdignejo ravno navidezno prazne rdeče strani sredi knjige. Kar nekaj jih je, in čeprav se ob listanju najprej zabavamo ali celo pomislimo, kako odlična domislica je to ali kako preudarno je knjiga zares narejena, gre za nekaj več. Te strani so namreč navedene v kazalu in imajo vsaka svoj naslov in namen. Po eni strani gre za nekakšen princip, podoben tistemu iz knjige Uniči svoj dnevnik, ena stran je namenjena odtisu rdeče našminkanih ust, druga za prstne odtise, tretja za origami ali ljubezensko pismo. Najdejo pa se tudi veliko bolj ironične in kritične strani, ki odgovarjajo na aktualno situacijo kulture v družbi, od prazne strani za protest in upor do prazne strani za trošenje sredstev Ministrstva za kulturo. Ta avtoričina poimenovanja so po drugi strani krik v rano, ki se odpira vsakič znova, še večji pomen pa dobijo, ko se zavemo, da je vsa zbirka zapisana z rdečo barvo, torej je vse to na rdečih straneh verjetno že zapisano, vendar nam ni vidno. Tako kot nam ni vidno toliko ran, pa naj gre za rane drugih ali za rane nas samih, dokler ne dobimo kazala oziroma potrebne distance, od koder jih lahko očistimo, razkužimo, povijemo, razmesarimo ali ignoriramo. In ravno ta moment, ki se zgodi na koncu, po vseh prestanih pesmih/ranah, je prava katarza, ki pripelje onkraj ranljivosti.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus


29.04.2019

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Igor Velše.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


27.04.2019

Arthur Miller: Lov na čarovnice

Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc


Stran 88 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov