Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Najprej odlomek iz knjige, ki se šali z mitološkim figurami vsakdana:
„Naš Jehova je najsrečnejši človek v tovarni, ker ve, da ga na vsakem koraku čakata prezir in zaničevanje. Živi v deklarirano ateistični družbi, polni krščanskih inkvizitorjev raznih sort in okusov, začinjeni z eksotičnimi islamskimi in judovskimi pikantnostmi. V tem brbotajočem ideološkem kotlu govna se naš Jehova sprehaja kot devica Marija, kar najbrž tudi je: ne pije, ne kadi, ne seksa in opazuje svet s srce parajočim pogledom arktičnega tjulnja.“
Na tem mestu je treba odlomek prekiniti in dodati navedek, s katerim je vsebinsko določen naslov knjige Šala.
„Jasno, da ga nihče ne prenese.“
Ker pa šaljenja kar ni in ni dovolj, še en navedek:
„Najprej smo očitno naklonjeni zadevam, skritim v gatah. Nato smo dovzetni za duševna stanja, označena kot psihosomatsko sporna in menda celo zdravju škodljiva. Nazadnje vedno nestrpno pričakujemo nove in stare štorije o plesnivih začetkih in gnilih koncih materije.“
Na teh treh navedkih sloni prikaz časovnih preskokov, s katerimi Borut Golob drzno miksa in mrcvari vsega po malem, da uspešno sestavi občutje iz polpretekle zgodovine, a s pomembnim futurističnim odklonom: dogajanje v socialističnih tovarnah prenaša v čas čez dvajset let, kar ustreza tudi merjenju po petletkah. V čas torej, v katerem se srečajo po štiri petletke in zaplaniranost načrtovalcev tovarn. A šaljivost na stran ali v ospredje: bivajočim v tovarnah morda niti ni do šaljenja.
Bivajoči v tovarni so razdeljeni na dva dela: v prvem so delavci, drugi pa se nanaša na ženski spol. Bivajoče vzdržujejo tovarniško ozračje, ga plemenitijo z opazkami in si skušajo kar najbolj poživiti delo. In kaj je bolj primerno za poživitev kot opravljanje vsevprek in vsakogar. Šale vseh vrst in porekel, štosi izpred vekov in tisti, ki bodo smešni šele čez kako dvajsetletko ali še pozneje, kar padajo in dvigajo delavsko moralo do višin direktoriata in jo spuščajo do plitvin proletariata. Nič ni pometenega pod preprogo.
Konglomerat individualnih pristopov do dela v tovarni je osnova, s katero se Borut Golob približuje akademski bravuroznosti Saše Vuge, prefinjeni izumetničenosti Emila Filipčiča in edinstvenim pristopim do zgodovine, kot jo izraža edini roman Jurija Pfeiferja. V zaznamkih z naslovom Šala je povzetek vsega, zaradi česar je precejšen delež delavstva doživel ovekovečenje, če že ne vzhičenja. Šala, ki je podnaslovljena s podatkom Kratka zgodovina smeha 1987–2007, dosega veličino umetnin svetovne književnosti, v katerih je drznost osnovna vrednota in vrlina. Zbijati šale na račun vseh in vsega je pač dosežek, s katerim atmosfera v halah, prepolnih strojev in ljudi, postaja za odtenek znosnejša. Izdelke za izvoz odpeljejo, a šale ostajajo. Menjuje se le osebje: v tovarnah, trgovinah, gospodinjstvih.
Knjiga Boruta Goloba Šala s tehnično urejenostjo Primoža Žerdina in natančnim pregledom Tadeje Ivančič je produkt, ki ga vzamejo v roke tudi orokavičene dlani – pa četudi v delavskih rokavicah.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2020
Najprej odlomek iz knjige, ki se šali z mitološkim figurami vsakdana:
„Naš Jehova je najsrečnejši človek v tovarni, ker ve, da ga na vsakem koraku čakata prezir in zaničevanje. Živi v deklarirano ateistični družbi, polni krščanskih inkvizitorjev raznih sort in okusov, začinjeni z eksotičnimi islamskimi in judovskimi pikantnostmi. V tem brbotajočem ideološkem kotlu govna se naš Jehova sprehaja kot devica Marija, kar najbrž tudi je: ne pije, ne kadi, ne seksa in opazuje svet s srce parajočim pogledom arktičnega tjulnja.“
Na tem mestu je treba odlomek prekiniti in dodati navedek, s katerim je vsebinsko določen naslov knjige Šala.
„Jasno, da ga nihče ne prenese.“
Ker pa šaljenja kar ni in ni dovolj, še en navedek:
„Najprej smo očitno naklonjeni zadevam, skritim v gatah. Nato smo dovzetni za duševna stanja, označena kot psihosomatsko sporna in menda celo zdravju škodljiva. Nazadnje vedno nestrpno pričakujemo nove in stare štorije o plesnivih začetkih in gnilih koncih materije.“
Na teh treh navedkih sloni prikaz časovnih preskokov, s katerimi Borut Golob drzno miksa in mrcvari vsega po malem, da uspešno sestavi občutje iz polpretekle zgodovine, a s pomembnim futurističnim odklonom: dogajanje v socialističnih tovarnah prenaša v čas čez dvajset let, kar ustreza tudi merjenju po petletkah. V čas torej, v katerem se srečajo po štiri petletke in zaplaniranost načrtovalcev tovarn. A šaljivost na stran ali v ospredje: bivajočim v tovarnah morda niti ni do šaljenja.
Bivajoči v tovarni so razdeljeni na dva dela: v prvem so delavci, drugi pa se nanaša na ženski spol. Bivajoče vzdržujejo tovarniško ozračje, ga plemenitijo z opazkami in si skušajo kar najbolj poživiti delo. In kaj je bolj primerno za poživitev kot opravljanje vsevprek in vsakogar. Šale vseh vrst in porekel, štosi izpred vekov in tisti, ki bodo smešni šele čez kako dvajsetletko ali še pozneje, kar padajo in dvigajo delavsko moralo do višin direktoriata in jo spuščajo do plitvin proletariata. Nič ni pometenega pod preprogo.
Konglomerat individualnih pristopov do dela v tovarni je osnova, s katero se Borut Golob približuje akademski bravuroznosti Saše Vuge, prefinjeni izumetničenosti Emila Filipčiča in edinstvenim pristopim do zgodovine, kot jo izraža edini roman Jurija Pfeiferja. V zaznamkih z naslovom Šala je povzetek vsega, zaradi česar je precejšen delež delavstva doživel ovekovečenje, če že ne vzhičenja. Šala, ki je podnaslovljena s podatkom Kratka zgodovina smeha 1987–2007, dosega veličino umetnin svetovne književnosti, v katerih je drznost osnovna vrednota in vrlina. Zbijati šale na račun vseh in vsega je pač dosežek, s katerim atmosfera v halah, prepolnih strojev in ljudi, postaja za odtenek znosnejša. Izdelke za izvoz odpeljejo, a šale ostajajo. Menjuje se le osebje: v tovarnah, trgovinah, gospodinjstvih.
Knjiga Boruta Goloba Šala s tehnično urejenostjo Primoža Žerdina in natančnim pregledom Tadeje Ivančič je produkt, ki ga vzamejo v roke tudi orokavičene dlani – pa četudi v delavskih rokavicah.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov