Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.

Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020

V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.

V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.

Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.

Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.