Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

22.02.2021

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.

Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020

V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.

V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.

Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.

Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

22.02.2021

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.

Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020

V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.

V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.

Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.

Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.


30.05.2021

Jan Fabre: Nočni pisec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.05.2021

Janis Ritsos: Korenine sveta

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


24.05.2021

László Krasznahorkai: Svet gre naprej

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere: Jasna Rodošek


24.05.2021

Mirana Likar: Pripovedovalec

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


24.05.2021

Anja Mugerli: Čebelja družina

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


23.05.2021

Monologi s kavča

SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank


17.05.2021

Deborah Levy: Mož, ki je videl vse

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bere Barbara Zupan.


17.05.2021

Carlos Pascual: Nezakonita melanholija

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.05.2021

Dušan Merc: Črna maska

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


17.05.2021

Marija Švajncer: Samogotovost

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.


13.05.2021

Véronique Olmi: Škorpijon

Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ


12.05.2021

Slaba družba

Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com


10.05.2021

Cvetka Bevc: Sence in Izpovedi črnega mačka

Avtorica recenzije: Miriam Drev Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


10.05.2021

Claudia Durastanti: Tujka

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Stefan Feinig: 374

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Aleksander Golja


10.05.2021

Izbrisati zgodovino

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.05.2021

Ali Žerdin: MMXX - Leto nevarne bližine

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.05.2021

Nataša Sukič: Amplituda

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Eva Longyka Marušič.


03.05.2021

Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


Stran 56 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov