Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

22.02.2021

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.

Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020

V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.

V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.

Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.

Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

22.02.2021

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.

Prevedel Marko Košan; Ljubljana : Beletrina, 2020

V opusu Stephena Kinga pomeni knjiga Pomlad, poletje, jesen in smrt – ali, kot se glasi v izvirniku, Different seasons – nekakšno prelomnico. Za začetek je tu naslov, ki poudarja raznolikost med letnimi časi, s katerimi so zgodbe podnaslovljene, pa tudi prehod v drugačen pripovedni register. Zbirka štirih daljših novel »kralja grozljivk« je po svoje odgovor na žanrsko nalepko s katero so bila zaznamovana dotedanja Kingova besedila. V tem duhu je napisana tudi avtoironična Sklepna beseda, v kateri King pripomni, da njegova dela predstavljajo »preprosto leposlovje za preproste ljudi, literarni ekvivalent McDonaldsovega big maca in velike porcije krompirčka«. Zbirka Pomlad, poletje, jesen in smrt je izšla leta 1982, ko je imel King za seboj že lepe uspehe tako z romani kot z njihovimi filmskimi priredbami, ki so počasi nakazovali rojstvo popkulturnega fenomena. Naslovi kot Carrie, Salem's Lot, Izžarevanje (The Shining), Zadnji boj (The Stand), Nočna izmena (Night Shift), Mrtva cona (The Dead Zone), Nekontrolirana moč (Firestarter) in Cujo še danes veljajo za kingovske klasike. Utrjevali so Kingovo slavo ter jo širili med vse večjim številom bralcev in privržencev, ki pa so avtorja vzljubili prav zaradi njegove žanrske nalepke. Poleg tega je imel ameriški trg raje romane kot krajše prozne zapise, ki niso ravno kratke zgodbe, a ne dosegajo epske dolžine. Izbor štirih skoraj povsem običajnih pripovedi je v takšnih okoliščinah pomenil nemajhno tveganje za avtorja s tako profiliranim občinstvom in brez kritiško priznanega statusa »resnega pisatelja«.

V retrospektivi se je sprevračanje pričakovanj več kot očitno splačalo. Kar tri od štirih zgodb so se prelevile v filmske uspešnice. Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve je postala Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption, 1994), pripoved o štirih mladostnih prijateljih z grotesknim naslovom Truplo je bila adaptirana v Pojdi z mano (Stand by me, 1986), zgodba Vzoren učenec pa je tudi v filmski verziji ohranila izvirni naslov (Apt Pupil, 1998). Priredba zadnje zgodbe, Tehnika pravilnega dihanja, naj bi bila še v delu. Uspeh, ki so ga doživele filmske predelave, v sebi skriva zanko: zgodb ni mogoče obravnavati brez njihovih filmskih ekvivalentov, ki v marsičem presegajo izvirnik. Predvsem zgodba Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve se zdi v primerjavi z ritmom scenarija precej dolgovezna. V tem smislu jo najbolje odnese tudi sicer najzanimivejša zgodba četverice, Tehnika pravilnega dihanja, katere ozračje prikliče v spomin srhljive pripovedi Hawthorna, Poeja, Maupassanta ter drugih avtoric in avtorjev klasičnih srhljivih pripovedk.

Groza, ki se razvija v zgodbah Pomlad, poletje, jesen in smrt, je drugačna od tiste iz Kingovih predhodnih del in napoveduje občutje kasnejših romanov Beda (Misery) ali Dolores Claiborne. Razen zloveščega pridiha v zadnji pripovedi Tehnika pravilnega dihanja, ki pa je vendar mise-en-abyme, zgodba-v-zgodbi, ni tu ničesar nadnaravnega ali podobno neobičajnega. Nobenega morilskega klovna, nobenega rdečega maščevalnega avtomobila Plymouth Fury niti travnatih časovnih vrtincev, živomrtvih domačih živali ali česa podobnega. Nasprotno, nelagodje četverice zgodb je produkt banalnega človeškega zla, večinoma utelešenega v ekstremnih, sadističnih likih, simbolih sočasnih ameriških družbenih patologij, kjer se za urejenimi fasadami razraščajo sence disfunkcionalnih odnosov, čustvenih manipulacij, nasilja in alkoholizma. V takšnem okolju se simbolni stebri družbe, torej odrasli, dom, družina, ... ki naj bi nekoč pomenili stabilnost in varnost, sprevračajo v svoje nasprotje. Vzoren učenec tako spremlja preobrazbo na videz neoporečnega dečka v serijskega morilca, Truplo pa se dotakne Kingu ljubih iniciacijskih obredov in prehajanja iz otroštva v odraslost.

Stephen King ni stilist in tega se tudi zaveda. Njegov adut je zgodba, ki stavi na intrigantne značaje in na domiseln zaplet. Če ostanemo pri gastronomskih analogijah: včasih se po (pre)zakompliciranih daurade doucement braisée au four de boulanger prileže porcija pomfrita.


02.07.2018

Zahar Prilepin: Samostan

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Ivan Lotrič.


02.07.2018

Edward Foster: Sejanje vetra

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič


02.07.2018

Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


25.06.2018

Lojzka Špacapan

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše


25.06.2018

Ilich: Brezmejna Slovenija

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Jukić - Umetnost lokostrelstva

Avtor recenziije: Klemen Kordež Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Horvat - Na slepem tiru

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere: Igor Velše


25.06.2018

Kunaver - Pavel Kunaver

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Igor Velše


22.06.2018

Poletna knjiga

Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL


21.06.2018

Manlio Santanelli: Kraljica mati

Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž


18.06.2018

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko


18.06.2018

Klima - Veličastna Nemeza

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Jasna Rodošek


18.06.2018

Valetič: Resnica dreves

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Jure Franko in Jasna Rodošek


11.06.2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Novica Novaković: Podtoni

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Abdulah Sidran: Zakaj tonejo Benetke

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus


11.06.2018

Nužej Tolmajer: Tiha zemlja

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


12.05.2018

Plesni teater Ljubljana - Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu...

Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-


13.05.2018

Lutkovno gledališče Maribor: Polž na potepu na kitovem repu

Lutkovno gledališče Maribor Polž na potepu na kitovem repu Po motivih slikanice Julie Donaldson in Axela Schefflerja Premiera 12. maj 2018, Velika dvorana LGM Prevajalec Milan Dekleva Režiserka Mateja Kokol Dramaturginja Nika Švab Avtor glasbe sz3 Oblikovalec odrskega giba sz3 Scenografka Natalija Juhart Oblikovalec zvoka Andi Gal Oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec Igrajo Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc,Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak, Dunja Zupanec V režiji Mateje Kokol so v Lutkovnem gledališču Maribor sinoči premierno uprizorili predstavo za otroke Polž na potepu na kitovem repu, nastalo po motivih slikanice angleških sodobnikov Julie Donaldson in Axela Schefflerja. Enourna predstava o pogumu, potovanju, prijateljstvu in skrbi za naš planet k ogledu vabi že malčke, sinoči pa si jo je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/polz-na-potepu-na-kitovem-repu/


10.05.2018

SNG Nova Gorica - Dušan Jovanović: Ekshibicionist

SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/


Stran 100 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov