Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana: Hiša poezije, 2020
V novi pesniški zbirki Mateja Krajnca se lahko prepustimo obisku Londona. Njeni izbranci se nahajajo v hiši, ki je potujočega tipa, nekakšen avtodom, za potovanje pa je potreben dovolj natančen priročnik, da se, če že ne na poti, pa vsaj v mestu ne izgubimo. S pristankom v mestu se takoj srečamo z dvema pojavoma: s hitrostjo in gostobesedjem. London, ena od svetovnih prestolnic, je namreč svet v malem, takšno pa je tudi pesnikovo besedišče, ki pač ni izbrane vrste. Vse je nametano skupaj. Polilingvistična godlja. V takšni godlji mrgoli najrazličnejših izrazov, besednih prilagojenk sprotnim potrebam, ki jih tudi čas ne povozi. Prilagojenke se povozijo same, če prej ne zastarijo, ali pa jih nadomestijo mlajše izposojenke. V godlji, v kateri se nahajajo porekla vseh svetovnih besed, je edini način za soočenje z njimi zaletavost.
Dejan Koban, pisec spremne besede h knjigi, piše: „Brez prave funkcije. Tam so, kot prometni znaki, da nam je laže manevrirati po tej kolosalni mestni mreži.“
Ena od pesmi se začne takole: „nelson me je napičil / z več sto let starim dežnikom / to je moj izum / je dejal / rekli smo mu kišobran / a zdaj je prepozno / za pojasnila“.
Da se sploh lahko spustimo v tovrstno tovarno besednih zvez in izrazov, moramo vsaj bežno poznati vse mogoče popevke, ki tudi sestavljajo polifono besedišče. Le kaj je zaznamovalo popularno glasbo bolj kot angleščina, ki izhaja iz imperija, v katerem naj sonce ne bi zahajalo? Zadnji del pesniške zbirke London že odseva pesnikovo naveličanost nad obiljem komaj še smiselnih miselnih navezav, ki jih ponuja ena od svetovnih prestolnic in poslovnih uspešnic. V tako opredeljeni besedni konstruktivnosti še kaka sončnica oveni; ali vsaj izgubi del svetlobe, ko jo požira neon reklamnih panojev, ekranov, ki krasijo stoletne stavbe. Ali pa obledijo besede, ki jih prekrivajo nove in sveže na grafitih in posprejankah.
Pesnik povzema vso nostalgijo preteklosti in je do nje ironično odmaknjen kot v pesmi z naslovom, sestavljenim iz treh navpičnic in pike: „na sprehodu po hampsteadškem pokopališču / sem naletel na ključnico / in nato na starejšo gospo / ki je ukazala daj mi to kost / odklonil sem / razumela je / z empatijo“. Nikakor ne gre izpustiti pregovorne navezanosti na angleški črni humor.
Da bo pesniška zbirka Mateja Krajnca London še bolje zazvenela, se je treba skupaj s pesnikom vprašati: „are you an active musician“, kakor je naslov pesmi v knjižici, ki tudi odpelje iz velemesta.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana: Hiša poezije, 2020
V novi pesniški zbirki Mateja Krajnca se lahko prepustimo obisku Londona. Njeni izbranci se nahajajo v hiši, ki je potujočega tipa, nekakšen avtodom, za potovanje pa je potreben dovolj natančen priročnik, da se, če že ne na poti, pa vsaj v mestu ne izgubimo. S pristankom v mestu se takoj srečamo z dvema pojavoma: s hitrostjo in gostobesedjem. London, ena od svetovnih prestolnic, je namreč svet v malem, takšno pa je tudi pesnikovo besedišče, ki pač ni izbrane vrste. Vse je nametano skupaj. Polilingvistična godlja. V takšni godlji mrgoli najrazličnejših izrazov, besednih prilagojenk sprotnim potrebam, ki jih tudi čas ne povozi. Prilagojenke se povozijo same, če prej ne zastarijo, ali pa jih nadomestijo mlajše izposojenke. V godlji, v kateri se nahajajo porekla vseh svetovnih besed, je edini način za soočenje z njimi zaletavost.
Dejan Koban, pisec spremne besede h knjigi, piše: „Brez prave funkcije. Tam so, kot prometni znaki, da nam je laže manevrirati po tej kolosalni mestni mreži.“
Ena od pesmi se začne takole: „nelson me je napičil / z več sto let starim dežnikom / to je moj izum / je dejal / rekli smo mu kišobran / a zdaj je prepozno / za pojasnila“.
Da se sploh lahko spustimo v tovrstno tovarno besednih zvez in izrazov, moramo vsaj bežno poznati vse mogoče popevke, ki tudi sestavljajo polifono besedišče. Le kaj je zaznamovalo popularno glasbo bolj kot angleščina, ki izhaja iz imperija, v katerem naj sonce ne bi zahajalo? Zadnji del pesniške zbirke London že odseva pesnikovo naveličanost nad obiljem komaj še smiselnih miselnih navezav, ki jih ponuja ena od svetovnih prestolnic in poslovnih uspešnic. V tako opredeljeni besedni konstruktivnosti še kaka sončnica oveni; ali vsaj izgubi del svetlobe, ko jo požira neon reklamnih panojev, ekranov, ki krasijo stoletne stavbe. Ali pa obledijo besede, ki jih prekrivajo nove in sveže na grafitih in posprejankah.
Pesnik povzema vso nostalgijo preteklosti in je do nje ironično odmaknjen kot v pesmi z naslovom, sestavljenim iz treh navpičnic in pike: „na sprehodu po hampsteadškem pokopališču / sem naletel na ključnico / in nato na starejšo gospo / ki je ukazala daj mi to kost / odklonil sem / razumela je / z empatijo“. Nikakor ne gre izpustiti pregovorne navezanosti na angleški črni humor.
Da bo pesniška zbirka Mateja Krajnca London še bolje zazvenela, se je treba skupaj s pesnikom vprašati: „are you an active musician“, kakor je naslov pesmi v knjižici, ki tudi odpelje iz velemesta.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov