Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović (roj. 1989) v četrti pesniški zbirki Krhke karavane preseneča z nekoliko drugačnim, bolj umerjenim tonom, kot smo ga bili vajeni doslej. A njegova poezija je še vedno tehtna in premišljena, dosledno izčiščena tako v podobah kot miselni strukturi.
Zbirko uvajata citata mistika Rumija in Avtomobilov. Tega ne gre prezreti, saj se vsebina veže na poezijo, ki vseskozi govori o prehajanju, o nenehnem nomadstvu oziroma kroženju. Prav tako pa govori o tujstvu, a ne le geografskem, temveč o še bolj težavni eksistenčni stiski. Krhke karavane se nato začnejo s pesmijo Prihod poletja, ki pravi: »Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.« Motiva osamitve in navodil kar nekako prikazujeta aktualno stanje, ki ideje, z začetka takega stanja so iluzorne: »Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.« Uvod se nato stopnjuje v problematiziranje omenjenih vprašanj in razmišljanj.
Obsežna zbirka ponuja precizen pogled v svet različnih občutenj. Sinanović uspešno prikazuje zunanje dogajanje in ga prepleta z notranjimi občutji in doživljanji, pri čemer je pogosto ironičen. Pesmi bi lahko razdelila na več gradnikov in tém, vsem pa je skupna svojevrstna preroškost: »Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji.«
Muanis Sinanović je v Krhkih karavanah predvsem izpoveden. Liričnost je mogoče razdeliti na osebno in kolektivno zgodbo oziroma množinski lirski subjekt. Pesmi pogosto delujejo skorajda kot spomini na nedavno otroštvo in mladost. Avtor pomembno obravnava tudi življenjske okoliščine, jih spretno vpleta med verze in jim daje pravo težo, ki sicer želi biti odvzeta vse bolj popredmetenem svetu in rušenju neke preteklosti. Avtor opominja tudi na anomalije in preteklost, pri tem je zaznati kritičnost, ki pa skorajda ni več angažirana. Gre za spretno premišljene manevre, kakršni so na primer zadnji verzi pesmi Berlin–Celje: »vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.« A ta svet se vse bolj spreminja. Nekatere pesmi so kot meja med starim in novim, med rušenjem še zadnje opore za nostalgijo in vzpostavljanjem neke nove, nerazumljene graditve, ki se je podtalno začela zaraščati povsod.
Ob vsem tem je mogoče občutiti zavedanje, da Sinanović ni prizanesljiv niti do sebe. Namreč sebe in vsakega izmed nas označuje za trgovca oziroma trgovskega potnika, pri čemer naj bi bil sam neuspešen v takem poslu. Neusmiljenost trgovanja v daj-damovskem svetu je tako nenehna: »Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom.« Polemično se poezija sooča z zlom, ki ga v sebi skriva vsak izmed nas. Ravno ta slehernost vsake in vsakogar je v poeziji neizogibna in neizprosna.
Pesmi Muanisa Sinanovića v zbirki Krhke karavane so pisane v prostem verzu, so različnih dolžin, najti je pesmi v prozi in kitične pesmi. Vsaka od njih je, ne glede na dolžino, napisana s pravo mero intenzitete, v nekaterih primerih so obrati v zadnjih verzih prav presenetljivi. Gre za poezijo, ki s posebno osredotočenostjo in kompleksnostjo subjekta zadovoljivo reflektira, uspešno ustvarja občutje in se ob tem spretno poigrava z razvijanjem podobe in preiskovanjem jezika. Pri tem pa je to poezija, ki zna preseči, da krhkost ne postane pretirano senzibilna. To je zbirka, ki nepretenciozno kaže svet, v katerem smo se znašli in se ne bomo nikoli spremenili, saj se tudi tisti pred nami nikoli niso. Ne glede na čas, v katerem so živeli.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović (roj. 1989) v četrti pesniški zbirki Krhke karavane preseneča z nekoliko drugačnim, bolj umerjenim tonom, kot smo ga bili vajeni doslej. A njegova poezija je še vedno tehtna in premišljena, dosledno izčiščena tako v podobah kot miselni strukturi.
Zbirko uvajata citata mistika Rumija in Avtomobilov. Tega ne gre prezreti, saj se vsebina veže na poezijo, ki vseskozi govori o prehajanju, o nenehnem nomadstvu oziroma kroženju. Prav tako pa govori o tujstvu, a ne le geografskem, temveč o še bolj težavni eksistenčni stiski. Krhke karavane se nato začnejo s pesmijo Prihod poletja, ki pravi: »Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.« Motiva osamitve in navodil kar nekako prikazujeta aktualno stanje, ki ideje, z začetka takega stanja so iluzorne: »Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.« Uvod se nato stopnjuje v problematiziranje omenjenih vprašanj in razmišljanj.
Obsežna zbirka ponuja precizen pogled v svet različnih občutenj. Sinanović uspešno prikazuje zunanje dogajanje in ga prepleta z notranjimi občutji in doživljanji, pri čemer je pogosto ironičen. Pesmi bi lahko razdelila na več gradnikov in tém, vsem pa je skupna svojevrstna preroškost: »Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji.«
Muanis Sinanović je v Krhkih karavanah predvsem izpoveden. Liričnost je mogoče razdeliti na osebno in kolektivno zgodbo oziroma množinski lirski subjekt. Pesmi pogosto delujejo skorajda kot spomini na nedavno otroštvo in mladost. Avtor pomembno obravnava tudi življenjske okoliščine, jih spretno vpleta med verze in jim daje pravo težo, ki sicer želi biti odvzeta vse bolj popredmetenem svetu in rušenju neke preteklosti. Avtor opominja tudi na anomalije in preteklost, pri tem je zaznati kritičnost, ki pa skorajda ni več angažirana. Gre za spretno premišljene manevre, kakršni so na primer zadnji verzi pesmi Berlin–Celje: »vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.« A ta svet se vse bolj spreminja. Nekatere pesmi so kot meja med starim in novim, med rušenjem še zadnje opore za nostalgijo in vzpostavljanjem neke nove, nerazumljene graditve, ki se je podtalno začela zaraščati povsod.
Ob vsem tem je mogoče občutiti zavedanje, da Sinanović ni prizanesljiv niti do sebe. Namreč sebe in vsakega izmed nas označuje za trgovca oziroma trgovskega potnika, pri čemer naj bi bil sam neuspešen v takem poslu. Neusmiljenost trgovanja v daj-damovskem svetu je tako nenehna: »Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom.« Polemično se poezija sooča z zlom, ki ga v sebi skriva vsak izmed nas. Ravno ta slehernost vsake in vsakogar je v poeziji neizogibna in neizprosna.
Pesmi Muanisa Sinanovića v zbirki Krhke karavane so pisane v prostem verzu, so različnih dolžin, najti je pesmi v prozi in kitične pesmi. Vsaka od njih je, ne glede na dolžino, napisana s pravo mero intenzitete, v nekaterih primerih so obrati v zadnjih verzih prav presenetljivi. Gre za poezijo, ki s posebno osredotočenostjo in kompleksnostjo subjekta zadovoljivo reflektira, uspešno ustvarja občutje in se ob tem spretno poigrava z razvijanjem podobe in preiskovanjem jezika. Pri tem pa je to poezija, ki zna preseči, da krhkost ne postane pretirano senzibilna. To je zbirka, ki nepretenciozno kaže svet, v katerem smo se znašli in se ne bomo nikoli spremenili, saj se tudi tisti pred nami nikoli niso. Ne glede na čas, v katerem so živeli.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov