Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović (roj. 1989) v četrti pesniški zbirki Krhke karavane preseneča z nekoliko drugačnim, bolj umerjenim tonom, kot smo ga bili vajeni doslej. A njegova poezija je še vedno tehtna in premišljena, dosledno izčiščena tako v podobah kot miselni strukturi.
Zbirko uvajata citata mistika Rumija in Avtomobilov. Tega ne gre prezreti, saj se vsebina veže na poezijo, ki vseskozi govori o prehajanju, o nenehnem nomadstvu oziroma kroženju. Prav tako pa govori o tujstvu, a ne le geografskem, temveč o še bolj težavni eksistenčni stiski. Krhke karavane se nato začnejo s pesmijo Prihod poletja, ki pravi: »Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.« Motiva osamitve in navodil kar nekako prikazujeta aktualno stanje, ki ideje, z začetka takega stanja so iluzorne: »Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.« Uvod se nato stopnjuje v problematiziranje omenjenih vprašanj in razmišljanj.
Obsežna zbirka ponuja precizen pogled v svet različnih občutenj. Sinanović uspešno prikazuje zunanje dogajanje in ga prepleta z notranjimi občutji in doživljanji, pri čemer je pogosto ironičen. Pesmi bi lahko razdelila na več gradnikov in tém, vsem pa je skupna svojevrstna preroškost: »Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji.«
Muanis Sinanović je v Krhkih karavanah predvsem izpoveden. Liričnost je mogoče razdeliti na osebno in kolektivno zgodbo oziroma množinski lirski subjekt. Pesmi pogosto delujejo skorajda kot spomini na nedavno otroštvo in mladost. Avtor pomembno obravnava tudi življenjske okoliščine, jih spretno vpleta med verze in jim daje pravo težo, ki sicer želi biti odvzeta vse bolj popredmetenem svetu in rušenju neke preteklosti. Avtor opominja tudi na anomalije in preteklost, pri tem je zaznati kritičnost, ki pa skorajda ni več angažirana. Gre za spretno premišljene manevre, kakršni so na primer zadnji verzi pesmi Berlin–Celje: »vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.« A ta svet se vse bolj spreminja. Nekatere pesmi so kot meja med starim in novim, med rušenjem še zadnje opore za nostalgijo in vzpostavljanjem neke nove, nerazumljene graditve, ki se je podtalno začela zaraščati povsod.
Ob vsem tem je mogoče občutiti zavedanje, da Sinanović ni prizanesljiv niti do sebe. Namreč sebe in vsakega izmed nas označuje za trgovca oziroma trgovskega potnika, pri čemer naj bi bil sam neuspešen v takem poslu. Neusmiljenost trgovanja v daj-damovskem svetu je tako nenehna: »Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom.« Polemično se poezija sooča z zlom, ki ga v sebi skriva vsak izmed nas. Ravno ta slehernost vsake in vsakogar je v poeziji neizogibna in neizprosna.
Pesmi Muanisa Sinanovića v zbirki Krhke karavane so pisane v prostem verzu, so različnih dolžin, najti je pesmi v prozi in kitične pesmi. Vsaka od njih je, ne glede na dolžino, napisana s pravo mero intenzitete, v nekaterih primerih so obrati v zadnjih verzih prav presenetljivi. Gre za poezijo, ki s posebno osredotočenostjo in kompleksnostjo subjekta zadovoljivo reflektira, uspešno ustvarja občutje in se ob tem spretno poigrava z razvijanjem podobe in preiskovanjem jezika. Pri tem pa je to poezija, ki zna preseči, da krhkost ne postane pretirano senzibilna. To je zbirka, ki nepretenciozno kaže svet, v katerem smo se znašli in se ne bomo nikoli spremenili, saj se tudi tisti pred nami nikoli niso. Ne glede na čas, v katerem so živeli.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović (roj. 1989) v četrti pesniški zbirki Krhke karavane preseneča z nekoliko drugačnim, bolj umerjenim tonom, kot smo ga bili vajeni doslej. A njegova poezija je še vedno tehtna in premišljena, dosledno izčiščena tako v podobah kot miselni strukturi.
Zbirko uvajata citata mistika Rumija in Avtomobilov. Tega ne gre prezreti, saj se vsebina veže na poezijo, ki vseskozi govori o prehajanju, o nenehnem nomadstvu oziroma kroženju. Prav tako pa govori o tujstvu, a ne le geografskem, temveč o še bolj težavni eksistenčni stiski. Krhke karavane se nato začnejo s pesmijo Prihod poletja, ki pravi: »Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.« Motiva osamitve in navodil kar nekako prikazujeta aktualno stanje, ki ideje, z začetka takega stanja so iluzorne: »Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.« Uvod se nato stopnjuje v problematiziranje omenjenih vprašanj in razmišljanj.
Obsežna zbirka ponuja precizen pogled v svet različnih občutenj. Sinanović uspešno prikazuje zunanje dogajanje in ga prepleta z notranjimi občutji in doživljanji, pri čemer je pogosto ironičen. Pesmi bi lahko razdelila na več gradnikov in tém, vsem pa je skupna svojevrstna preroškost: »Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji.«
Muanis Sinanović je v Krhkih karavanah predvsem izpoveden. Liričnost je mogoče razdeliti na osebno in kolektivno zgodbo oziroma množinski lirski subjekt. Pesmi pogosto delujejo skorajda kot spomini na nedavno otroštvo in mladost. Avtor pomembno obravnava tudi življenjske okoliščine, jih spretno vpleta med verze in jim daje pravo težo, ki sicer želi biti odvzeta vse bolj popredmetenem svetu in rušenju neke preteklosti. Avtor opominja tudi na anomalije in preteklost, pri tem je zaznati kritičnost, ki pa skorajda ni več angažirana. Gre za spretno premišljene manevre, kakršni so na primer zadnji verzi pesmi Berlin–Celje: »vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.« A ta svet se vse bolj spreminja. Nekatere pesmi so kot meja med starim in novim, med rušenjem še zadnje opore za nostalgijo in vzpostavljanjem neke nove, nerazumljene graditve, ki se je podtalno začela zaraščati povsod.
Ob vsem tem je mogoče občutiti zavedanje, da Sinanović ni prizanesljiv niti do sebe. Namreč sebe in vsakega izmed nas označuje za trgovca oziroma trgovskega potnika, pri čemer naj bi bil sam neuspešen v takem poslu. Neusmiljenost trgovanja v daj-damovskem svetu je tako nenehna: »Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom.« Polemično se poezija sooča z zlom, ki ga v sebi skriva vsak izmed nas. Ravno ta slehernost vsake in vsakogar je v poeziji neizogibna in neizprosna.
Pesmi Muanisa Sinanovića v zbirki Krhke karavane so pisane v prostem verzu, so različnih dolžin, najti je pesmi v prozi in kitične pesmi. Vsaka od njih je, ne glede na dolžino, napisana s pravo mero intenzitete, v nekaterih primerih so obrati v zadnjih verzih prav presenetljivi. Gre za poezijo, ki s posebno osredotočenostjo in kompleksnostjo subjekta zadovoljivo reflektira, uspešno ustvarja občutje in se ob tem spretno poigrava z razvijanjem podobe in preiskovanjem jezika. Pri tem pa je to poezija, ki zna preseči, da krhkost ne postane pretirano senzibilna. To je zbirka, ki nepretenciozno kaže svet, v katerem smo se znašli in se ne bomo nikoli spremenili, saj se tudi tisti pred nami nikoli niso. Ne glede na čas, v katerem so živeli.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov