Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović (roj. 1989) v četrti pesniški zbirki Krhke karavane preseneča z nekoliko drugačnim, bolj umerjenim tonom, kot smo ga bili vajeni doslej. A njegova poezija je še vedno tehtna in premišljena, dosledno izčiščena tako v podobah kot miselni strukturi.
Zbirko uvajata citata mistika Rumija in Avtomobilov. Tega ne gre prezreti, saj se vsebina veže na poezijo, ki vseskozi govori o prehajanju, o nenehnem nomadstvu oziroma kroženju. Prav tako pa govori o tujstvu, a ne le geografskem, temveč o še bolj težavni eksistenčni stiski. Krhke karavane se nato začnejo s pesmijo Prihod poletja, ki pravi: »Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.« Motiva osamitve in navodil kar nekako prikazujeta aktualno stanje, ki ideje, z začetka takega stanja so iluzorne: »Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.« Uvod se nato stopnjuje v problematiziranje omenjenih vprašanj in razmišljanj.
Obsežna zbirka ponuja precizen pogled v svet različnih občutenj. Sinanović uspešno prikazuje zunanje dogajanje in ga prepleta z notranjimi občutji in doživljanji, pri čemer je pogosto ironičen. Pesmi bi lahko razdelila na več gradnikov in tém, vsem pa je skupna svojevrstna preroškost: »Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji.«
Muanis Sinanović je v Krhkih karavanah predvsem izpoveden. Liričnost je mogoče razdeliti na osebno in kolektivno zgodbo oziroma množinski lirski subjekt. Pesmi pogosto delujejo skorajda kot spomini na nedavno otroštvo in mladost. Avtor pomembno obravnava tudi življenjske okoliščine, jih spretno vpleta med verze in jim daje pravo težo, ki sicer želi biti odvzeta vse bolj popredmetenem svetu in rušenju neke preteklosti. Avtor opominja tudi na anomalije in preteklost, pri tem je zaznati kritičnost, ki pa skorajda ni več angažirana. Gre za spretno premišljene manevre, kakršni so na primer zadnji verzi pesmi Berlin–Celje: »vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.« A ta svet se vse bolj spreminja. Nekatere pesmi so kot meja med starim in novim, med rušenjem še zadnje opore za nostalgijo in vzpostavljanjem neke nove, nerazumljene graditve, ki se je podtalno začela zaraščati povsod.
Ob vsem tem je mogoče občutiti zavedanje, da Sinanović ni prizanesljiv niti do sebe. Namreč sebe in vsakega izmed nas označuje za trgovca oziroma trgovskega potnika, pri čemer naj bi bil sam neuspešen v takem poslu. Neusmiljenost trgovanja v daj-damovskem svetu je tako nenehna: »Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom.« Polemično se poezija sooča z zlom, ki ga v sebi skriva vsak izmed nas. Ravno ta slehernost vsake in vsakogar je v poeziji neizogibna in neizprosna.
Pesmi Muanisa Sinanovića v zbirki Krhke karavane so pisane v prostem verzu, so različnih dolžin, najti je pesmi v prozi in kitične pesmi. Vsaka od njih je, ne glede na dolžino, napisana s pravo mero intenzitete, v nekaterih primerih so obrati v zadnjih verzih prav presenetljivi. Gre za poezijo, ki s posebno osredotočenostjo in kompleksnostjo subjekta zadovoljivo reflektira, uspešno ustvarja občutje in se ob tem spretno poigrava z razvijanjem podobe in preiskovanjem jezika. Pri tem pa je to poezija, ki zna preseči, da krhkost ne postane pretirano senzibilna. To je zbirka, ki nepretenciozno kaže svet, v katerem smo se znašli in se ne bomo nikoli spremenili, saj se tudi tisti pred nami nikoli niso. Ne glede na čas, v katerem so živeli.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović (roj. 1989) v četrti pesniški zbirki Krhke karavane preseneča z nekoliko drugačnim, bolj umerjenim tonom, kot smo ga bili vajeni doslej. A njegova poezija je še vedno tehtna in premišljena, dosledno izčiščena tako v podobah kot miselni strukturi.
Zbirko uvajata citata mistika Rumija in Avtomobilov. Tega ne gre prezreti, saj se vsebina veže na poezijo, ki vseskozi govori o prehajanju, o nenehnem nomadstvu oziroma kroženju. Prav tako pa govori o tujstvu, a ne le geografskem, temveč o še bolj težavni eksistenčni stiski. Krhke karavane se nato začnejo s pesmijo Prihod poletja, ki pravi: »Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.« Motiva osamitve in navodil kar nekako prikazujeta aktualno stanje, ki ideje, z začetka takega stanja so iluzorne: »Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.« Uvod se nato stopnjuje v problematiziranje omenjenih vprašanj in razmišljanj.
Obsežna zbirka ponuja precizen pogled v svet različnih občutenj. Sinanović uspešno prikazuje zunanje dogajanje in ga prepleta z notranjimi občutji in doživljanji, pri čemer je pogosto ironičen. Pesmi bi lahko razdelila na več gradnikov in tém, vsem pa je skupna svojevrstna preroškost: »Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji.«
Muanis Sinanović je v Krhkih karavanah predvsem izpoveden. Liričnost je mogoče razdeliti na osebno in kolektivno zgodbo oziroma množinski lirski subjekt. Pesmi pogosto delujejo skorajda kot spomini na nedavno otroštvo in mladost. Avtor pomembno obravnava tudi življenjske okoliščine, jih spretno vpleta med verze in jim daje pravo težo, ki sicer želi biti odvzeta vse bolj popredmetenem svetu in rušenju neke preteklosti. Avtor opominja tudi na anomalije in preteklost, pri tem je zaznati kritičnost, ki pa skorajda ni več angažirana. Gre za spretno premišljene manevre, kakršni so na primer zadnji verzi pesmi Berlin–Celje: »vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.« A ta svet se vse bolj spreminja. Nekatere pesmi so kot meja med starim in novim, med rušenjem še zadnje opore za nostalgijo in vzpostavljanjem neke nove, nerazumljene graditve, ki se je podtalno začela zaraščati povsod.
Ob vsem tem je mogoče občutiti zavedanje, da Sinanović ni prizanesljiv niti do sebe. Namreč sebe in vsakega izmed nas označuje za trgovca oziroma trgovskega potnika, pri čemer naj bi bil sam neuspešen v takem poslu. Neusmiljenost trgovanja v daj-damovskem svetu je tako nenehna: »Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom.« Polemično se poezija sooča z zlom, ki ga v sebi skriva vsak izmed nas. Ravno ta slehernost vsake in vsakogar je v poeziji neizogibna in neizprosna.
Pesmi Muanisa Sinanovića v zbirki Krhke karavane so pisane v prostem verzu, so različnih dolžin, najti je pesmi v prozi in kitične pesmi. Vsaka od njih je, ne glede na dolžino, napisana s pravo mero intenzitete, v nekaterih primerih so obrati v zadnjih verzih prav presenetljivi. Gre za poezijo, ki s posebno osredotočenostjo in kompleksnostjo subjekta zadovoljivo reflektira, uspešno ustvarja občutje in se ob tem spretno poigrava z razvijanjem podobe in preiskovanjem jezika. Pri tem pa je to poezija, ki zna preseči, da krhkost ne postane pretirano senzibilna. To je zbirka, ki nepretenciozno kaže svet, v katerem smo se znašli in se ne bomo nikoli spremenili, saj se tudi tisti pred nami nikoli niso. Ne glede na čas, v katerem so živeli.
Mestno gledališče ljubljansko Ivan Cankar: Za narodov blagor 1901 Komedija Premiera 9. januar 2020 Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Koreografka Sinja Ožbolt Lektorica Maja Cerar Avtor glasbe in glasbeni opremljevalec Vanja Novak Korepetitorka Ana Erčulj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Tanja Ribič, Matic Lukšič, Jaka Lah, Jernej Gašperin, Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes / Neža Blažič, Aja Zupanec Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili eno zgodnejših del Ivana Cankarja, komedijo Za narodov blagor; napisal jo je leta 1901 na Dunaju in jo imenoval satirična farsa; kot pravi režiser Matjaža Zupančič, Cankar »tukaj napada, kritizira, smeši vse po vrsti – vse tiste, ki za velikimi besedami o narodu, narodovih blagrih, skrivajo popolnoma zasebne, pritlehne interese. Ena ključnih replik v igri je 'Danes ne rabimo značajnosti, rabimo kapital.'« Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/za-narodov-blagor/
Polsestra je nov celovečerec Damjana Kozoleta, enega od mednarodno najuspešnejših in najbolj produktivnih domačih režiserjev. Zaplet filma je preprost: polsestri iz Izole, starejša frizerka Irena in novopečena podiplomska študentka Neža (igrata ju Urša Menart in Liza Marijina) se po sili razmer znajdeta v najetem stanovanjcu v Ljubljani. Zdi se, da z izjemo očeta Silva (igra ga Peter Musevski) ter vzajemno nenaklonjenega odnosa nimata veliko skupnega, a to je le temelj bolj univerzalne zgodbe. O filmu se pogovarjata novinar Urban Tarman in filmski kritik Denis Valič.
Urednik, novinar, publicist in pisatelj Stieg Larsson je svetovno zaslovel z »Milenijsko trilogijo« kriminalnih romanov, vendar uspeha svojega dela, krone svojega življenjskega opusa, ni dočakal; pri petdesetih letih ga je pokončal infarkt. Njegovo ime je postalo sinonim za verjetno višek podžanra mračnih, angažiranih kriminalk, ki jih poznamo pod nazivom »nordijski noir«. Larssonov dokumentarni portret je režiral Henrik Georgsson, ki je pred tem kot soavtor sodeloval pri televizijskih serijah istega žanra Most in Wallander, in tukaj tako rekoč obrne perspektivo. Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja pravzaprav drugje, v njegovem strastnem delu preiskovalnega novinarja in sourednika revije Expo, v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajnodesničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Skozi spretno dramaturško nizanje arhivskih epizod kaže, da je bil pretežni del njegovega življenja enako napet kot v detektivkah. Z izpostavljanjem njegovega poguma, predanega terenskega dela, zagnanosti, natančenga zbiranja podatkov in mapiranja povezav, nepopustljivosti, deloholične vztrajnosti in iznajdljivosti je pravzaprav romantično posvetilo nekim bolj ali manj preteklim novinarskim časom. Dokumentarec Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem kot celota pusti televizijski vtis, pri čemer se zanaša na predvidljivo kombinacijo arhivskih posnetkov, govorečih glav nekdanjih sodelavcev in nekaj malega zaigranih rekonstrukcij. Pri tem film, ponekod tudi tehnično okorno, spodobno poustvari duha časa preteklih desetletij, ne izpostavlja pa dejstva, da je bil sam Larsson na začetku kariere politični aktivist in levičarski skrajnež, ki je inštruiral marksistične gverilce v Eritreji ... Portret je najbolj ganljiv in introspektiven v prikazu Larssonovega otroštva, v katerem je bilo že posajeno seme poznejših romanov, ki jim morda posveti petino časa; ostale primerjave z njegovim življenjem, razen določenih neposrednih namigov, pa so večinoma prepuščene gledalcu. Larsson ostaja tudi po tem filmu neznani znanec. Veliko je novih informacij, vendar se vse zdi – vsaj ljubiteljem njegovih kriminalk – nekako domače. Očitno pa so imeli avtorji na razpolago še veliko več materiala, saj so lani film razširili v dokumentarno miniserijo.
Najnovejši dodatek v kanon vojnega filma je 1917, velikopotezni in hkrati intimni projekt britanskega režiserja Sama Mendesa, čigar dedek se je bojeval v jarkih prve svetovne vojne. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma pa sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skoraj spominjajo na klasično umetnost. 1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t. i. „pornografiji mizerije“, v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku. Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka Blake in Schofield morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom dostaviti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakeovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske. Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, „ker je bil žejen“. Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohranja na varni čustveni razdalji. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Rogerju Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni. Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 – resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film – februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali političnimi odtenki vélike vojne, pač pa spektakel, ki najprej cilja na čute in adrenalin, nekakšen „Skyfall na fronti“, in šele potem pogojno na čustva.
Začne se kot nekakšna pomlajšana Babica gre na jug: David – ja, glavnemu junaku je ime enako kot v legendarnem slovenskem filmu – se v objestnem mladostniškem begu od doma odpravi novim dogodivščinam naproti in mimogrede v avto dobi še zanimivo sopotnico. Ta je enako divja, nepredvidljiva in skrivnostna, kot je bila Babica, le da je precej precej mlajša in enako nemirna kot David. Pred čem Dekle, kot si po nizozemsko pravi sama, saj njenega imena ne izvemo, beži, ni jasno, a konec koncev niti ni pomembno. V ospredju so predvsem svoboda, morje, mladost in želja po divji avanturi, ki se je zaljubljenca lotita z malo denarja, malo prepovedanih substanc in – ukradeno jadrnico. Njuna razigrana mladostniška idila seveda ne traja prav dolgo in splet scenaristično dokaj šibko razdelanih okoliščin kmalu pripelje do preizpraševanja njune ljubezni in nadaljnjih odločitev. Unstill, v prevodu Nemir, je neodvisni prvenec mladega slovenskega režiserja in scenarista Andraža Kadunca. V njem je poleg Babice močno čutiti tudi vpliv filmov, kot so Nož v vodi Romana Polanskega in predvsem slovenskih Mrtve ladje Rajka Ranfla in Hladnikovega Peščenega gradu. Občutek klavstrofobičnosti, kot jo lahko povzroči le dolgotrajno bivanje na jadrnici, in nenavaden, tako rekoč izsiljen ljubezenski trikotnik so lahko odlična podlaga za razvoj intenzivne filmske drame, ki pa se Kaduncu žal ni najbolje posrečila. Dialogi, ki so pretežno v angleščini, saj je Dekle tujka, so kljub trudu, da bi načeli resna življenjska vprašanja – ali pa mogoče prav zato – pretirano izumetničeni, površni in plastični, kadri prevečkrat predolgi, scenarij pa ponekod tako nedosleden in nelogičen, da se vzročno-posledično razmerje med posameznimi dogodki izgubi. Pomanjkljivosti, ki jih žal ne morejo zasenčiti niti čudoviti posnetki Jadranskega morja in želja ustvarjalcev, da bi ustvarili nekaj lepega, ki preveva ves film. Vsak celovečerni prvenec slovenskih režiserjev, sploh mlajše generacije, ki je nastal v neodvisni produkciji, si zasluži posebno pohvalo za ves trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek dela, ki bogati zgodovino našega filma in naše kinematografije, in tudi film Unstill je dodal pomemben kamenček v ta mozaik. Škoda le, da Kadunc svoje priložnosti ni nekoliko bolje izkoristil, namenil še malo več pozornosti predvsem dialoškemu segmentu in dramaturškemu loku posameznih prizorov in tako ustvaril filma, ki ne bi bil samo čudovit v svoji neskončni modrini, ampak tudi globok kot morje. Morda prihodnjič.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Neveljaven email naslov