Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bereta Jure franko in Barbara Zupan.
Trsta : Mladika, 2020
Delo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice prinaša pronicljiv in verjetno doslej najbolj temeljit prikaz ustvarjalnosti pesnic na Tržaškem, ki pa ga praktično ni mogoče doumeti brez vsaj osnovnega poznavanja tamkajšnje specifične stvarnosti. Brez razumevanja perspektive »obmejnosti«, multietničnosti, izrazite dinamičnosti domala globalnih dimenzij v vsej svoji večplastnosti, ki zaznamuje prav ta prostor, bi bila tovrstna spoznava v precejšnji meri zamejena, in to tudi glede predstavitve dosežkov pesnic na kulturno-pesniškem področju. Avtorica se tudi zato v uvodnem poglavju Teoretska izhodišča posveča predstavitvi samega tržaškega prostora in ženskemu pisanju v njem. Poudarek je na pomenu feminističnega prispevka v delih slovenskih ustvarjalk, a tudi t. i. italijanski feministični teoretski refleksiji. Ne nazadnje delo dosledno predstavlja tovrstne do sedaj objavljene raziskave.
»Sama bom slovensko žensko poezijo v Italiji raziskovala v povezavi s splošnoslovenskim literarnim videnjem, z gledišča slovenskega dela Trsta in perspektive tržaške heterogenosti. Gre za manj razširjen način proučevanja tržaškosti, ki upošteva prisotnost različnih referentov, se razširi onkraj slovenskega narodnega zatočišča in si zamisli stanje ženske ustvarjalnosti v pomnožitvi nacionalnih razlik. Vključuje torej slovensko, italijansko in judovsko žensko literarno tradicijo in sodobno, jezikovno razvejano pisanje tržaških avtoric. Osredotočenost le na slovenski del namreč zanemarja nekatere specifično lokalne semantične aspekte, pri čemer nastaja razmik med umetniško upodobitvijo tržaškosti in tistimi elementi prostora, ki jih izpostavlja le v slovenski del zazrta literarna veda. Z vpisom ženskega pisanja v etnično nezamejeno tržaškost bo morda prišla do izraza druga pomenskost.«
S temi besedami je Vilma Purič predstavila celostni kontekst pisanja v delu Sodobne tržaške pesnice. V njem dosledno presega večino dosedanjih teoretskih del tega prostora, saj ti pri tovrstnih prikazih prepogosto pozabljajo na pomen sobivanja s tem večnim »drugim«. Še več, avtorica jasno izraža, da »pesnice s svojega ženskega obrobja lažje ubesedujejo postopek transgresije, s katerim prestopajo prostorske meje, presegajo ustaljene položaje ženske zavesti, prenavljajo žensko in splošno literarno paradigmo, prelamljajo z ustaljenimi družbenimi okviri in zmorejo priklicati iz domišljije utopične vizije prihodnosti«.
Seveda je fokus njenega zanimanja usmerjen v prikaz slovenske stvarnosti, a praviloma je ta vedno zasnovan vsaj v dualističnem pristopu, v paraleli, ne nazadnje v odnosu med »mano in tabo«.
Tudi zato ne gre zanemariti konkretnega pregleda pomembnejšega zgodovinsko-kulturnega konteksta, od druge svetovne vojne mimo Londonskega in Osimskega sporazuma do devetdesetih let in uveljavitve zaščitnega zakona za slovensko manjšino iz leta 2001. Prav ti mejniki namreč postajajo in ostajajo ključni elementi – gradniki slovenske stvarnosti tudi in predvsem na področju kulturnega delovanja.
V osrednjem delu monografije Sodobne tržaške pesnice se Vilma Purič posveča generacijski obravnavi slovenskih pesnic v Italiji, seveda v kontekstu že omenjene dualnosti ob delih, ki jih podpisujejo posamezne italijanske pesnice. Najobsežnejši del monografije ima naslov Žensko ustvarjanje v Trstu od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Avtorica na tem mestu analizira in predstavi 27 slovenskih in 6 italijanskih besedil oziroma avtoric, kronološko razdeljenih v štiri generacijske sklope: od tistih, rojenih v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, krepko zaznamovanih z bolečo izkušnjo druge svetovne vojne in fašizma, prek prve povojne generacije do generacije šestdesetih in sedemdesetih let in pozneje. Ljubka Šorli, Zora Saksida, Irena Žerjal, Marija Pertot, Silvana Paletti, Ivanka Hergold, Alenka Rebula, Patricija Dodič … so le nekatere izmed številnih avtoric, ki so s svojimi deli našle mesto v knjigi Sodobne tržaške pesnice.
Monografija se konča še z eno izrazito in nezanemarljivo specifiko obmejnega prostora – s pomenljivim razmišljanjem o razpetosti med narodno pripadnostjo na eni in izbiro jezika na drugi strani. Avtorica Vilma Purič je s tem v svoje teoretsko okrilje zajela ne le slovenske in italijanske avtorice, temveč tudi tiste slovenske pesnice, ki svoja dela praviloma pišejo v jeziku »drugega« (v italijanščini torej).
Prirejeno doktorsko disertacijo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice zaključujeta strokovni recenziji prof. dr. Irene Novak Popov in prof. dr. Katje Mihurko Poniž.
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bereta Jure franko in Barbara Zupan.
Trsta : Mladika, 2020
Delo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice prinaša pronicljiv in verjetno doslej najbolj temeljit prikaz ustvarjalnosti pesnic na Tržaškem, ki pa ga praktično ni mogoče doumeti brez vsaj osnovnega poznavanja tamkajšnje specifične stvarnosti. Brez razumevanja perspektive »obmejnosti«, multietničnosti, izrazite dinamičnosti domala globalnih dimenzij v vsej svoji večplastnosti, ki zaznamuje prav ta prostor, bi bila tovrstna spoznava v precejšnji meri zamejena, in to tudi glede predstavitve dosežkov pesnic na kulturno-pesniškem področju. Avtorica se tudi zato v uvodnem poglavju Teoretska izhodišča posveča predstavitvi samega tržaškega prostora in ženskemu pisanju v njem. Poudarek je na pomenu feminističnega prispevka v delih slovenskih ustvarjalk, a tudi t. i. italijanski feministični teoretski refleksiji. Ne nazadnje delo dosledno predstavlja tovrstne do sedaj objavljene raziskave.
»Sama bom slovensko žensko poezijo v Italiji raziskovala v povezavi s splošnoslovenskim literarnim videnjem, z gledišča slovenskega dela Trsta in perspektive tržaške heterogenosti. Gre za manj razširjen način proučevanja tržaškosti, ki upošteva prisotnost različnih referentov, se razširi onkraj slovenskega narodnega zatočišča in si zamisli stanje ženske ustvarjalnosti v pomnožitvi nacionalnih razlik. Vključuje torej slovensko, italijansko in judovsko žensko literarno tradicijo in sodobno, jezikovno razvejano pisanje tržaških avtoric. Osredotočenost le na slovenski del namreč zanemarja nekatere specifično lokalne semantične aspekte, pri čemer nastaja razmik med umetniško upodobitvijo tržaškosti in tistimi elementi prostora, ki jih izpostavlja le v slovenski del zazrta literarna veda. Z vpisom ženskega pisanja v etnično nezamejeno tržaškost bo morda prišla do izraza druga pomenskost.«
S temi besedami je Vilma Purič predstavila celostni kontekst pisanja v delu Sodobne tržaške pesnice. V njem dosledno presega večino dosedanjih teoretskih del tega prostora, saj ti pri tovrstnih prikazih prepogosto pozabljajo na pomen sobivanja s tem večnim »drugim«. Še več, avtorica jasno izraža, da »pesnice s svojega ženskega obrobja lažje ubesedujejo postopek transgresije, s katerim prestopajo prostorske meje, presegajo ustaljene položaje ženske zavesti, prenavljajo žensko in splošno literarno paradigmo, prelamljajo z ustaljenimi družbenimi okviri in zmorejo priklicati iz domišljije utopične vizije prihodnosti«.
Seveda je fokus njenega zanimanja usmerjen v prikaz slovenske stvarnosti, a praviloma je ta vedno zasnovan vsaj v dualističnem pristopu, v paraleli, ne nazadnje v odnosu med »mano in tabo«.
Tudi zato ne gre zanemariti konkretnega pregleda pomembnejšega zgodovinsko-kulturnega konteksta, od druge svetovne vojne mimo Londonskega in Osimskega sporazuma do devetdesetih let in uveljavitve zaščitnega zakona za slovensko manjšino iz leta 2001. Prav ti mejniki namreč postajajo in ostajajo ključni elementi – gradniki slovenske stvarnosti tudi in predvsem na področju kulturnega delovanja.
V osrednjem delu monografije Sodobne tržaške pesnice se Vilma Purič posveča generacijski obravnavi slovenskih pesnic v Italiji, seveda v kontekstu že omenjene dualnosti ob delih, ki jih podpisujejo posamezne italijanske pesnice. Najobsežnejši del monografije ima naslov Žensko ustvarjanje v Trstu od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Avtorica na tem mestu analizira in predstavi 27 slovenskih in 6 italijanskih besedil oziroma avtoric, kronološko razdeljenih v štiri generacijske sklope: od tistih, rojenih v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, krepko zaznamovanih z bolečo izkušnjo druge svetovne vojne in fašizma, prek prve povojne generacije do generacije šestdesetih in sedemdesetih let in pozneje. Ljubka Šorli, Zora Saksida, Irena Žerjal, Marija Pertot, Silvana Paletti, Ivanka Hergold, Alenka Rebula, Patricija Dodič … so le nekatere izmed številnih avtoric, ki so s svojimi deli našle mesto v knjigi Sodobne tržaške pesnice.
Monografija se konča še z eno izrazito in nezanemarljivo specifiko obmejnega prostora – s pomenljivim razmišljanjem o razpetosti med narodno pripadnostjo na eni in izbiro jezika na drugi strani. Avtorica Vilma Purič je s tem v svoje teoretsko okrilje zajela ne le slovenske in italijanske avtorice, temveč tudi tiste slovenske pesnice, ki svoja dela praviloma pišejo v jeziku »drugega« (v italijanščini torej).
Prirejeno doktorsko disertacijo Vilme Purič Sodobne tržaške pesnice zaključujeta strokovni recenziji prof. dr. Irene Novak Popov in prof. dr. Katje Mihurko Poniž.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Neveljaven email naslov