Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.
Prevedla Nada Grošelj; Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pisateljica in slikarka Tove Jansson se je rodila leta 1914 na Finskem, v švedski družini matere slikarke in očeta kiparja, tako da ji je bilo umetniško ustvarjanje položeno v zibelko. V odprti družini se je zbirala boemska družba in nekatere like je pozneje upodobila v literaturi. Pisala je v maternem jeziku.
Ko govorimo o pisanju Tove Jansson, moramo začeti z njenimi fantazijskimi bitji – mumintroli – po katerih je zaslovela. Mlade bralce je popeljala v skrbno zgrajen magičnorealistični svet likov, ki malce spominjajo na povodne konje, imajo repke, izražajo toplino in značaj. Najprej jih je upodobila v stripih z bratom Larsom, prav tako slikarjem, pozneje pa so izšle obsežnejše knjige, ki so zanimive tudi za odrasle bralce. Zakaj?
Zato, ker je bilo pisateljičino ustvarjanje neposredno povezano z njenim življenjem. Tematika morja, skal, značajev in ostalega se vpleta v njeno pisanje. Več kot trideset let je z življenjsko partnerico obiskovala otoček Klovharun. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so se v tišini morja in skal rojevale zgodbe.
In knjiga Poslušalka? Na skromnih stodvajsetih straneh se pred nami izpiše osemnajst različno dolgih zgodb. Začnejo se z zgodbo, po kateri je knjiga naslovljena, in se končajo z Veverico. Nekatere zgodbe so kot majhne miniature – Spomladi, Tiha soba, Vihar, Siva svila, Predlog za uvod, Volk – druge so daljše, vendar ne obsegajo več kot deset strani.
V zgodbah Tove Jansson je veliko barv in letnih časov, ki vplivajo na nastopajoče v pripovedih. Tako v Poslušalki razmišlja ujna Gerda:
»Bilo je v začetku maja. V svetlih nočeh je še dolgo sedela pri oknu in igrala svojo veliko, nevarno igro. Luči ni prižgala, ker je bila noč sijoče modra, tiste prosojne in dolgotrajne barve, ki pride s pomladjo.«
O protagonistih ne izvemo veliko, sliko si moramo ustvariti sami. Podoba je dostikrat poustvarjena, zamolčana, včasih zabrisana. Igralci v besedah so večkrat umetniki, tako tudi v zaključni kratki zgodbi Veverica: Prebivalka samotnega, skalnatega otoka piše in živi v osami. Pred vsako možno socializacijo se umakne in hkrati hrepeni po njej. Veverico vzame za izziv, skuša se z njo zbližati, ko pa ta odide, se s tem sprijazni in začne spet pisati.
Leta 1966 je Tove Jansson dobila Andersenovo nagrado. Žreb 10. kongresa je za podelitev nagrade določil Ljubljano. Na tem kongresu se je z njo srečala njena prva prevajalka Marinka Soban. Likom v njenih delih – skrivnostnim, gluhim in nemim, zdeli so se ji kot pomanjšane človeške ribice – je dala ime protejci. V prevodu Nade Grošelj so ta bitja hatifnati. Obe sta v različnih obdobjih pripeljali v naš prostor švedsko pisateljico.
Petdeset let mineva od izida knjige Poslušalka in šele zdaj lahko končno v slovenščini beremo kratke zgodbe Tove Jansson, poslušalke in opazovalke Mumindola ...
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.
Prevedla Nada Grošelj; Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pisateljica in slikarka Tove Jansson se je rodila leta 1914 na Finskem, v švedski družini matere slikarke in očeta kiparja, tako da ji je bilo umetniško ustvarjanje položeno v zibelko. V odprti družini se je zbirala boemska družba in nekatere like je pozneje upodobila v literaturi. Pisala je v maternem jeziku.
Ko govorimo o pisanju Tove Jansson, moramo začeti z njenimi fantazijskimi bitji – mumintroli – po katerih je zaslovela. Mlade bralce je popeljala v skrbno zgrajen magičnorealistični svet likov, ki malce spominjajo na povodne konje, imajo repke, izražajo toplino in značaj. Najprej jih je upodobila v stripih z bratom Larsom, prav tako slikarjem, pozneje pa so izšle obsežnejše knjige, ki so zanimive tudi za odrasle bralce. Zakaj?
Zato, ker je bilo pisateljičino ustvarjanje neposredno povezano z njenim življenjem. Tematika morja, skal, značajev in ostalega se vpleta v njeno pisanje. Več kot trideset let je z življenjsko partnerico obiskovala otoček Klovharun. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so se v tišini morja in skal rojevale zgodbe.
In knjiga Poslušalka? Na skromnih stodvajsetih straneh se pred nami izpiše osemnajst različno dolgih zgodb. Začnejo se z zgodbo, po kateri je knjiga naslovljena, in se končajo z Veverico. Nekatere zgodbe so kot majhne miniature – Spomladi, Tiha soba, Vihar, Siva svila, Predlog za uvod, Volk – druge so daljše, vendar ne obsegajo več kot deset strani.
V zgodbah Tove Jansson je veliko barv in letnih časov, ki vplivajo na nastopajoče v pripovedih. Tako v Poslušalki razmišlja ujna Gerda:
»Bilo je v začetku maja. V svetlih nočeh je še dolgo sedela pri oknu in igrala svojo veliko, nevarno igro. Luči ni prižgala, ker je bila noč sijoče modra, tiste prosojne in dolgotrajne barve, ki pride s pomladjo.«
O protagonistih ne izvemo veliko, sliko si moramo ustvariti sami. Podoba je dostikrat poustvarjena, zamolčana, včasih zabrisana. Igralci v besedah so večkrat umetniki, tako tudi v zaključni kratki zgodbi Veverica: Prebivalka samotnega, skalnatega otoka piše in živi v osami. Pred vsako možno socializacijo se umakne in hkrati hrepeni po njej. Veverico vzame za izziv, skuša se z njo zbližati, ko pa ta odide, se s tem sprijazni in začne spet pisati.
Leta 1966 je Tove Jansson dobila Andersenovo nagrado. Žreb 10. kongresa je za podelitev nagrade določil Ljubljano. Na tem kongresu se je z njo srečala njena prva prevajalka Marinka Soban. Likom v njenih delih – skrivnostnim, gluhim in nemim, zdeli so se ji kot pomanjšane človeške ribice – je dala ime protejci. V prevodu Nade Grošelj so ta bitja hatifnati. Obe sta v različnih obdobjih pripeljali v naš prostor švedsko pisateljico.
Petdeset let mineva od izida knjige Poslušalka in šele zdaj lahko končno v slovenščini beremo kratke zgodbe Tove Jansson, poslušalke in opazovalke Mumindola ...
Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep
Neveljaven email naslov