Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.
Prevedla Nada Grošelj; Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pisateljica in slikarka Tove Jansson se je rodila leta 1914 na Finskem, v švedski družini matere slikarke in očeta kiparja, tako da ji je bilo umetniško ustvarjanje položeno v zibelko. V odprti družini se je zbirala boemska družba in nekatere like je pozneje upodobila v literaturi. Pisala je v maternem jeziku.
Ko govorimo o pisanju Tove Jansson, moramo začeti z njenimi fantazijskimi bitji – mumintroli – po katerih je zaslovela. Mlade bralce je popeljala v skrbno zgrajen magičnorealistični svet likov, ki malce spominjajo na povodne konje, imajo repke, izražajo toplino in značaj. Najprej jih je upodobila v stripih z bratom Larsom, prav tako slikarjem, pozneje pa so izšle obsežnejše knjige, ki so zanimive tudi za odrasle bralce. Zakaj?
Zato, ker je bilo pisateljičino ustvarjanje neposredno povezano z njenim življenjem. Tematika morja, skal, značajev in ostalega se vpleta v njeno pisanje. Več kot trideset let je z življenjsko partnerico obiskovala otoček Klovharun. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so se v tišini morja in skal rojevale zgodbe.
In knjiga Poslušalka? Na skromnih stodvajsetih straneh se pred nami izpiše osemnajst različno dolgih zgodb. Začnejo se z zgodbo, po kateri je knjiga naslovljena, in se končajo z Veverico. Nekatere zgodbe so kot majhne miniature – Spomladi, Tiha soba, Vihar, Siva svila, Predlog za uvod, Volk – druge so daljše, vendar ne obsegajo več kot deset strani.
V zgodbah Tove Jansson je veliko barv in letnih časov, ki vplivajo na nastopajoče v pripovedih. Tako v Poslušalki razmišlja ujna Gerda:
»Bilo je v začetku maja. V svetlih nočeh je še dolgo sedela pri oknu in igrala svojo veliko, nevarno igro. Luči ni prižgala, ker je bila noč sijoče modra, tiste prosojne in dolgotrajne barve, ki pride s pomladjo.«
O protagonistih ne izvemo veliko, sliko si moramo ustvariti sami. Podoba je dostikrat poustvarjena, zamolčana, včasih zabrisana. Igralci v besedah so večkrat umetniki, tako tudi v zaključni kratki zgodbi Veverica: Prebivalka samotnega, skalnatega otoka piše in živi v osami. Pred vsako možno socializacijo se umakne in hkrati hrepeni po njej. Veverico vzame za izziv, skuša se z njo zbližati, ko pa ta odide, se s tem sprijazni in začne spet pisati.
Leta 1966 je Tove Jansson dobila Andersenovo nagrado. Žreb 10. kongresa je za podelitev nagrade določil Ljubljano. Na tem kongresu se je z njo srečala njena prva prevajalka Marinka Soban. Likom v njenih delih – skrivnostnim, gluhim in nemim, zdeli so se ji kot pomanjšane človeške ribice – je dala ime protejci. V prevodu Nade Grošelj so ta bitja hatifnati. Obe sta v različnih obdobjih pripeljali v naš prostor švedsko pisateljico.
Petdeset let mineva od izida knjige Poslušalka in šele zdaj lahko končno v slovenščini beremo kratke zgodbe Tove Jansson, poslušalke in opazovalke Mumindola ...
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.
Prevedla Nada Grošelj; Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pisateljica in slikarka Tove Jansson se je rodila leta 1914 na Finskem, v švedski družini matere slikarke in očeta kiparja, tako da ji je bilo umetniško ustvarjanje položeno v zibelko. V odprti družini se je zbirala boemska družba in nekatere like je pozneje upodobila v literaturi. Pisala je v maternem jeziku.
Ko govorimo o pisanju Tove Jansson, moramo začeti z njenimi fantazijskimi bitji – mumintroli – po katerih je zaslovela. Mlade bralce je popeljala v skrbno zgrajen magičnorealistični svet likov, ki malce spominjajo na povodne konje, imajo repke, izražajo toplino in značaj. Najprej jih je upodobila v stripih z bratom Larsom, prav tako slikarjem, pozneje pa so izšle obsežnejše knjige, ki so zanimive tudi za odrasle bralce. Zakaj?
Zato, ker je bilo pisateljičino ustvarjanje neposredno povezano z njenim življenjem. Tematika morja, skal, značajev in ostalega se vpleta v njeno pisanje. Več kot trideset let je z življenjsko partnerico obiskovala otoček Klovharun. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so se v tišini morja in skal rojevale zgodbe.
In knjiga Poslušalka? Na skromnih stodvajsetih straneh se pred nami izpiše osemnajst različno dolgih zgodb. Začnejo se z zgodbo, po kateri je knjiga naslovljena, in se končajo z Veverico. Nekatere zgodbe so kot majhne miniature – Spomladi, Tiha soba, Vihar, Siva svila, Predlog za uvod, Volk – druge so daljše, vendar ne obsegajo več kot deset strani.
V zgodbah Tove Jansson je veliko barv in letnih časov, ki vplivajo na nastopajoče v pripovedih. Tako v Poslušalki razmišlja ujna Gerda:
»Bilo je v začetku maja. V svetlih nočeh je še dolgo sedela pri oknu in igrala svojo veliko, nevarno igro. Luči ni prižgala, ker je bila noč sijoče modra, tiste prosojne in dolgotrajne barve, ki pride s pomladjo.«
O protagonistih ne izvemo veliko, sliko si moramo ustvariti sami. Podoba je dostikrat poustvarjena, zamolčana, včasih zabrisana. Igralci v besedah so večkrat umetniki, tako tudi v zaključni kratki zgodbi Veverica: Prebivalka samotnega, skalnatega otoka piše in živi v osami. Pred vsako možno socializacijo se umakne in hkrati hrepeni po njej. Veverico vzame za izziv, skuša se z njo zbližati, ko pa ta odide, se s tem sprijazni in začne spet pisati.
Leta 1966 je Tove Jansson dobila Andersenovo nagrado. Žreb 10. kongresa je za podelitev nagrade določil Ljubljano. Na tem kongresu se je z njo srečala njena prva prevajalka Marinka Soban. Likom v njenih delih – skrivnostnim, gluhim in nemim, zdeli so se ji kot pomanjšane človeške ribice – je dala ime protejci. V prevodu Nade Grošelj so ta bitja hatifnati. Obe sta v različnih obdobjih pripeljali v naš prostor švedsko pisateljico.
Petdeset let mineva od izida knjige Poslušalka in šele zdaj lahko končno v slovenščini beremo kratke zgodbe Tove Jansson, poslušalke in opazovalke Mumindola ...
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
Neveljaven email naslov