Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.
Prevedla Nada Grošelj; Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pisateljica in slikarka Tove Jansson se je rodila leta 1914 na Finskem, v švedski družini matere slikarke in očeta kiparja, tako da ji je bilo umetniško ustvarjanje položeno v zibelko. V odprti družini se je zbirala boemska družba in nekatere like je pozneje upodobila v literaturi. Pisala je v maternem jeziku.
Ko govorimo o pisanju Tove Jansson, moramo začeti z njenimi fantazijskimi bitji – mumintroli – po katerih je zaslovela. Mlade bralce je popeljala v skrbno zgrajen magičnorealistični svet likov, ki malce spominjajo na povodne konje, imajo repke, izražajo toplino in značaj. Najprej jih je upodobila v stripih z bratom Larsom, prav tako slikarjem, pozneje pa so izšle obsežnejše knjige, ki so zanimive tudi za odrasle bralce. Zakaj?
Zato, ker je bilo pisateljičino ustvarjanje neposredno povezano z njenim življenjem. Tematika morja, skal, značajev in ostalega se vpleta v njeno pisanje. Več kot trideset let je z življenjsko partnerico obiskovala otoček Klovharun. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so se v tišini morja in skal rojevale zgodbe.
In knjiga Poslušalka? Na skromnih stodvajsetih straneh se pred nami izpiše osemnajst različno dolgih zgodb. Začnejo se z zgodbo, po kateri je knjiga naslovljena, in se končajo z Veverico. Nekatere zgodbe so kot majhne miniature – Spomladi, Tiha soba, Vihar, Siva svila, Predlog za uvod, Volk – druge so daljše, vendar ne obsegajo več kot deset strani.
V zgodbah Tove Jansson je veliko barv in letnih časov, ki vplivajo na nastopajoče v pripovedih. Tako v Poslušalki razmišlja ujna Gerda:
»Bilo je v začetku maja. V svetlih nočeh je še dolgo sedela pri oknu in igrala svojo veliko, nevarno igro. Luči ni prižgala, ker je bila noč sijoče modra, tiste prosojne in dolgotrajne barve, ki pride s pomladjo.«
O protagonistih ne izvemo veliko, sliko si moramo ustvariti sami. Podoba je dostikrat poustvarjena, zamolčana, včasih zabrisana. Igralci v besedah so večkrat umetniki, tako tudi v zaključni kratki zgodbi Veverica: Prebivalka samotnega, skalnatega otoka piše in živi v osami. Pred vsako možno socializacijo se umakne in hkrati hrepeni po njej. Veverico vzame za izziv, skuša se z njo zbližati, ko pa ta odide, se s tem sprijazni in začne spet pisati.
Leta 1966 je Tove Jansson dobila Andersenovo nagrado. Žreb 10. kongresa je za podelitev nagrade določil Ljubljano. Na tem kongresu se je z njo srečala njena prva prevajalka Marinka Soban. Likom v njenih delih – skrivnostnim, gluhim in nemim, zdeli so se ji kot pomanjšane človeške ribice – je dala ime protejci. V prevodu Nade Grošelj so ta bitja hatifnati. Obe sta v različnih obdobjih pripeljali v naš prostor švedsko pisateljico.
Petdeset let mineva od izida knjige Poslušalka in šele zdaj lahko končno v slovenščini beremo kratke zgodbe Tove Jansson, poslušalke in opazovalke Mumindola ...
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.
Prevedla Nada Grošelj; Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pisateljica in slikarka Tove Jansson se je rodila leta 1914 na Finskem, v švedski družini matere slikarke in očeta kiparja, tako da ji je bilo umetniško ustvarjanje položeno v zibelko. V odprti družini se je zbirala boemska družba in nekatere like je pozneje upodobila v literaturi. Pisala je v maternem jeziku.
Ko govorimo o pisanju Tove Jansson, moramo začeti z njenimi fantazijskimi bitji – mumintroli – po katerih je zaslovela. Mlade bralce je popeljala v skrbno zgrajen magičnorealistični svet likov, ki malce spominjajo na povodne konje, imajo repke, izražajo toplino in značaj. Najprej jih je upodobila v stripih z bratom Larsom, prav tako slikarjem, pozneje pa so izšle obsežnejše knjige, ki so zanimive tudi za odrasle bralce. Zakaj?
Zato, ker je bilo pisateljičino ustvarjanje neposredno povezano z njenim življenjem. Tematika morja, skal, značajev in ostalega se vpleta v njeno pisanje. Več kot trideset let je z življenjsko partnerico obiskovala otoček Klovharun. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so se v tišini morja in skal rojevale zgodbe.
In knjiga Poslušalka? Na skromnih stodvajsetih straneh se pred nami izpiše osemnajst različno dolgih zgodb. Začnejo se z zgodbo, po kateri je knjiga naslovljena, in se končajo z Veverico. Nekatere zgodbe so kot majhne miniature – Spomladi, Tiha soba, Vihar, Siva svila, Predlog za uvod, Volk – druge so daljše, vendar ne obsegajo več kot deset strani.
V zgodbah Tove Jansson je veliko barv in letnih časov, ki vplivajo na nastopajoče v pripovedih. Tako v Poslušalki razmišlja ujna Gerda:
»Bilo je v začetku maja. V svetlih nočeh je še dolgo sedela pri oknu in igrala svojo veliko, nevarno igro. Luči ni prižgala, ker je bila noč sijoče modra, tiste prosojne in dolgotrajne barve, ki pride s pomladjo.«
O protagonistih ne izvemo veliko, sliko si moramo ustvariti sami. Podoba je dostikrat poustvarjena, zamolčana, včasih zabrisana. Igralci v besedah so večkrat umetniki, tako tudi v zaključni kratki zgodbi Veverica: Prebivalka samotnega, skalnatega otoka piše in živi v osami. Pred vsako možno socializacijo se umakne in hkrati hrepeni po njej. Veverico vzame za izziv, skuša se z njo zbližati, ko pa ta odide, se s tem sprijazni in začne spet pisati.
Leta 1966 je Tove Jansson dobila Andersenovo nagrado. Žreb 10. kongresa je za podelitev nagrade določil Ljubljano. Na tem kongresu se je z njo srečala njena prva prevajalka Marinka Soban. Likom v njenih delih – skrivnostnim, gluhim in nemim, zdeli so se ji kot pomanjšane človeške ribice – je dala ime protejci. V prevodu Nade Grošelj so ta bitja hatifnati. Obe sta v različnih obdobjih pripeljali v naš prostor švedsko pisateljico.
Petdeset let mineva od izida knjige Poslušalka in šele zdaj lahko končno v slovenščini beremo kratke zgodbe Tove Jansson, poslušalke in opazovalke Mumindola ...
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov