Je zlo, če topel in ljubeč družinski oče v službi pritiska na gumb, s katerim izvršuje smrtno kazen? Je zlo po vojaškem ukazu nadrejenih spodmakniti stol obsojencu?

Med filmi, ki so na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu poželi največ zanimanja, je bil tudi Zlo ne obstaja režiserja Mohammada Rasoulofa, strastnega upornika in nekoga, ki na novo izprašuje iransko družbeno ureditev. Tudi za film, ki mu je lani v Berlinu prinesel zlatega medveda za najboljši film, si je zbral izredno perečo temo – iransko zakonodajo, ki ljudi sili k nespoštovanju temeljnih človeških vrednot in celo življenj, pri čimer je pod drobnogled vzel predvsem služenje vojaškega roka. Namreč, če tam vojaku na rednem in obveznem služenju ukažejo, naj ujetnika oziroma obsojenca obesi, mora ta to storiti brez ugovarjanja ali pa ga čaka še veliko hujša usoda. Ugovora vesti ne poznajo in rešitve, razen res skrajne in s številnimi posledicami, tako rekoč ni. Rasoulofa je, tako pravi, »v teh okoliščinah zanimala razlika med ukloniti se ali nasprotovati« in nastal je izredno zanimiv, pretresljiv, a po svoje tudi čudovit filmski kolaž štirih samo s to mislijo povezanih zgodb.

Vsi štirje protagonisti filma – družinski oče Hashmat, dva vojaka Pouya in Javad ter v družbeno osamo umaknjeni zdravnik Bahram – so se v neki točki morali odločiti, ali se bodo uklonili oblasti ali lastni vesti in ta odločitev zdaj kroji njihova življenja, gledalcu pa zastavlja večno vprašanje: kaj je zlo? Je zlo, če topel in ljubeč družinski oče v službi pritiska na gumb, s katerim izvršuje smrtno kazen? Je zlo po vojaškem ukazu nadrejenih spodmakniti stol obsojencu? Ali je mogoče zlo upreti se takšnemu sistemu ter sebe in svoje bližnje obsoditi na beg in skrivanje do konca življenja? Ko se nekje na polovici filma zasliši verjetno svetovno najbolj znana pesem upora Bella ciao, je jasno, kakšno je o teh odločitvah Rasoulofovo osebno mnenje, a vendarle v filmu ni čutiti prav nobenega obsojanja tistih, ki so se odločili drugače, kritičen je le do sistema, ki jih v te odločitve sili.

V domovini so Rasoulofovi filmi označeni za propagando proti sistemu, spoprijel se je že s številnimi prepovedmi in kaznimi, nazadnje je bil na zapor obsojen lansko pomlad. A kljub temu še vedno vztraja, še vedno snema – tudi film Zlo ne obstaja je nastal med prizivom na eno prejšnjih zapornih kazni – in v svojih globoko čutečih filmih poleg ostre kritike sistema prikazuje tudi neverjetno moč in vero v to, da se stvari prek posameznikov vendarle lahko zasukajo v drugo smer. Ker zlo, kot pravi naslov, v resnici ne obstaja.