Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Aleksander Golja.
KUD Sodobnost Internacional, 2020
Z romanom Panoramski let se Jože Horvat vrača v svet, kakor ga je opisal v zbirki novel Domorodje kot tudi v mladinskem romanu Bela Lendava, to je na prekmursko ravnico. Pravzaprav spet kar v rodno vas z nekoliko preoblečenim imenom, ki mu služi kot nekakšen model za slikanje usod podeželskega človeka na vzhodnem robu Slovenije.
Prvoosebno pripoved je pisatelj položil v usta že skoraj upokojenemu pismonošu, ki se v nekaj poznih popoldnevih v vaškem bifeju, kot ga je mogoče spoznati že v knjigi Domorodje, razgovori o dolgem življenju domačina Janžka, podlaga pa je pričakovanje panoramskega poleta, darila svojcev ob njegovi drugi poroki, ko se je oženil z ovdovelo dvojčico pokojne žene. Darilo, ki usodno sprevrže namen, zaradi katerega je bilo poklonjeno.
Na začetku se pojavi rahla nejasnost ob zgoščenem navajanju cele vrste oseb in sorodstvenih povezav. Kopičenje imen namreč ne more iti na roko pozornosti. A ker je v nadaljnjem besedilu pravzaprav malo osrednjih likov, se pripoved vendarle kmalu razbistri v polpreteklost in svet, ki ga zdaj zdaj ne bo več.
Pisatelj se ne brez domotožnosti ozira po ljudeh, ki se vsak po svoje skušajo otresti revščine, kakršno je še povečal novi čas. Temu so največji davek odšteli danes priletni in odhajajoči prebivalci, ko je njihove potomce premamilo mesto ali celo tujina. Bol, ki je ni mogoče olajšati, kaj šele pozdraviti.
Jože Horvat, nekdanji novinar in urednik ter uslužbenec Ministrstva za kulturo, po stroki slovenist in nemcist, si rad izbira meditativno pripovedovanje, filigransko popisovanje doživetij in občutij. Čeprav na začetku obljublja zgodbo, se ta pravzaprav prevesi v nenehno spominjanje, samospraševanje in nizanje občutij. Dejansko je dogajanja malo, zato pa več razmisleka. Razgibanost besedila, zgoščena v prvih poglavjih, se kmalu prevesi v negibnost podrobnega opisovanja občutenj in pripoved se upočasni. Večji del romana tako napolnjuje razmišljanje prvoosebnega pripovedovalca. K temu je treba dodati posamezne povedi, ki se ponekod vlečejo čez več kot pol strani. Pravzaprav je gradnja romana vseskozi analitična s posameznimi refleksijami, nekakšnimi vzvratnimi prebliski. Zunanje dogajanje je tako bolj ali manj statično, notranje pa toliko bolj dinamično. Ob spominskem seciranju preteklosti pa se pisatelj odreže kot izvrsten opazovalec. Na ozadju vsega tega se tako zgodba le počasi, vendar zanesljivo izrisuje.
Čeprav se pisatelj ob siceršnjem menjavanju časovne perspektive ves čas zadržuje na podeželju, je pripoved daleč od kakega domačijstva. Med liričnim opisovanjem narave je tako prostor tudi za skorajda obzirne omembe socialističnih manir pri zaduševanju kmetijstva, katerih usodne posledice se vlečejo v današnji čas.
Roman Jožeta Horvata Panoramski let je skromen z dialogi, presenetljiv pa je slog z izvirno in pogosto metaforiko. Pred nami vstaja otožna poetičnost prekmurske pokrajine z nravno preprostostjo svojega življa, preizkušanega in odhajajočega v minulost. Izvrsten je na primer psihološko pretanjeni popis poleta s športnim letalom.
Skratka, novi Horvatov roman je s svojim odmikom na podeželje prijetna in dobrodošla osvežitev v nemalokrat sivem morju urbane literature. Teh dvesto in nekaj strani je tako zaradi zanesljivo in privlačno naslikanega okolja in njegovih ljudi dobrodošla popestritev sodobne slovenske književnosti in pravzaprav neustavljivo branje.
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Aleksander Golja.
KUD Sodobnost Internacional, 2020
Z romanom Panoramski let se Jože Horvat vrača v svet, kakor ga je opisal v zbirki novel Domorodje kot tudi v mladinskem romanu Bela Lendava, to je na prekmursko ravnico. Pravzaprav spet kar v rodno vas z nekoliko preoblečenim imenom, ki mu služi kot nekakšen model za slikanje usod podeželskega človeka na vzhodnem robu Slovenije.
Prvoosebno pripoved je pisatelj položil v usta že skoraj upokojenemu pismonošu, ki se v nekaj poznih popoldnevih v vaškem bifeju, kot ga je mogoče spoznati že v knjigi Domorodje, razgovori o dolgem življenju domačina Janžka, podlaga pa je pričakovanje panoramskega poleta, darila svojcev ob njegovi drugi poroki, ko se je oženil z ovdovelo dvojčico pokojne žene. Darilo, ki usodno sprevrže namen, zaradi katerega je bilo poklonjeno.
Na začetku se pojavi rahla nejasnost ob zgoščenem navajanju cele vrste oseb in sorodstvenih povezav. Kopičenje imen namreč ne more iti na roko pozornosti. A ker je v nadaljnjem besedilu pravzaprav malo osrednjih likov, se pripoved vendarle kmalu razbistri v polpreteklost in svet, ki ga zdaj zdaj ne bo več.
Pisatelj se ne brez domotožnosti ozira po ljudeh, ki se vsak po svoje skušajo otresti revščine, kakršno je še povečal novi čas. Temu so največji davek odšteli danes priletni in odhajajoči prebivalci, ko je njihove potomce premamilo mesto ali celo tujina. Bol, ki je ni mogoče olajšati, kaj šele pozdraviti.
Jože Horvat, nekdanji novinar in urednik ter uslužbenec Ministrstva za kulturo, po stroki slovenist in nemcist, si rad izbira meditativno pripovedovanje, filigransko popisovanje doživetij in občutij. Čeprav na začetku obljublja zgodbo, se ta pravzaprav prevesi v nenehno spominjanje, samospraševanje in nizanje občutij. Dejansko je dogajanja malo, zato pa več razmisleka. Razgibanost besedila, zgoščena v prvih poglavjih, se kmalu prevesi v negibnost podrobnega opisovanja občutenj in pripoved se upočasni. Večji del romana tako napolnjuje razmišljanje prvoosebnega pripovedovalca. K temu je treba dodati posamezne povedi, ki se ponekod vlečejo čez več kot pol strani. Pravzaprav je gradnja romana vseskozi analitična s posameznimi refleksijami, nekakšnimi vzvratnimi prebliski. Zunanje dogajanje je tako bolj ali manj statično, notranje pa toliko bolj dinamično. Ob spominskem seciranju preteklosti pa se pisatelj odreže kot izvrsten opazovalec. Na ozadju vsega tega se tako zgodba le počasi, vendar zanesljivo izrisuje.
Čeprav se pisatelj ob siceršnjem menjavanju časovne perspektive ves čas zadržuje na podeželju, je pripoved daleč od kakega domačijstva. Med liričnim opisovanjem narave je tako prostor tudi za skorajda obzirne omembe socialističnih manir pri zaduševanju kmetijstva, katerih usodne posledice se vlečejo v današnji čas.
Roman Jožeta Horvata Panoramski let je skromen z dialogi, presenetljiv pa je slog z izvirno in pogosto metaforiko. Pred nami vstaja otožna poetičnost prekmurske pokrajine z nravno preprostostjo svojega življa, preizkušanega in odhajajočega v minulost. Izvrsten je na primer psihološko pretanjeni popis poleta s športnim letalom.
Skratka, novi Horvatov roman je s svojim odmikom na podeželje prijetna in dobrodošla osvežitev v nemalokrat sivem morju urbane literature. Teh dvesto in nekaj strani je tako zaradi zanesljivo in privlačno naslikanega okolja in njegovih ljudi dobrodošla popestritev sodobne slovenske književnosti in pravzaprav neustavljivo branje.
Piše Leonora Flis, bere Lidija Hartman. Nobelovec Kazuo Ishiguro je v romanu Klara in sonce ustvaril distopični svet (ne tako oddaljene) prihodnosti, v katerem se izgubljajo socialni stiki, ljudje so odtujeni drug od drugega. Otroci se šolajo doma in da lažje premagujejo dolgčas, jim starši kupujejo robote, humanoidne stroje, umetne prijatelje ali UP-je, kot jih imenuje avtor, ki se, kot to umetna inteligenca lahko počne, z interakcijami s človeško raso vedno bolj izpopolnjujejo in nadgrajujejo. Prazen svet, ki pa vseeno prikazuje razvoj prijateljstva med deklico Josie in njeno UP Klaro. Josie ima sicer tudi človeškega prijatelja Ricka, vendar je poudarek na vezi med deklico in robotko. Zgodbo pripoveduje Klara, zato je dikcija nekoliko nenavadna, stavčna struktura ni običajna, vendar ne toliko, da bi bilo to kakorkoli moteče za bralce in bralke. Prvoosebna pripovedovalka je v svoji naraciji dosledna, zaznaven pa je tudi njen razvoj in potek načina razmišljanja, ki pa je pravzaprav vedno usmerjen v nekakšno sprijaznjenost z usodo, torej s poglavitnim namenom njenega obstoja – služenjem človeški rasi. Kazua Ishigura v Sloveniji poznamo zlasti po prevedenih romanih Ostanki dneva, Ko smo bili sirote in Ne zapusti me nikdar. Roman Ostanki dneva preigrava odnos med gospodarji in služabniki, pokornimi, spoštljivimi služabniki in tistimi, ki vladajo, Ne zapusti me nikdar pa je prav tako kot Klara in sonce znanstvenofantastični, distopični roman. Ne nazadnje pa tudi roman Klara in sonce tematizira odnos med nadrejenimi in podrejenimi. Umetna inteligenca v romanu ima podobo robotov, katerih glavni namen je ustreči željam ljudi. Ishiguro razmišlja o razvoju umetne inteligence, vendar ne v smislu prevlade nad ljudmi, temveč pokornega služenja. Morda se je pri oblikovanju celostne podobe UP-jev nekoliko zgledoval po že obstoječih robotih na Japonskem, ki nosijo 3D maske pokojnih ljudi in govorijo z njihovim tonom glasu. To so roboti za žalovanje, uporabljajo jih za lajšanje procesa žalovanja pri ljudeh, ki so izgubili ljubljene. Klara, ki se hrani s sončno svetlobo, dolgo živi v trgovini z UP-ji, saj je nihče ne izbere. Žalostna in potrta je, ko pa jo končno izbere bolehna Josie, se ji odpre nov svet. Čeprav ni najnovejši model UP-ja, je hitro učljiva in pravzaprav bolj sočutna od večine ljudi v romanu. Ker je Josie vse bolj bolna, njena mama razmišlja o tem, da bi, v primeru dekličine smrti, njene misli, možgane, spomine, prenesla v Klaro. Klara ne oporeka, saj je njena naloga ubogati, vendar se stvari za Josie in Klaro vendarle odvijejo drugače. Ishiguro pretežno opisuje svet, kot ga vidi robotka. Seveda imamo vpogled tudi v razmišljanja Josie, Ricka, Josijine mame in očeta ter še nekaj stranskih oseb, ki začinijo zgodbo, vendar je temeljni poudarek na razsežnostih uma in čustev umetne inteligence. Gotovo gre za zelo aktualno tematiko, vendar romanu, sploh če upoštevamo njegovo dolžino (malo manj kot 400 strani), umanjka izvirnost pri razmišljanju o delovanju umetne inteligence. Roman je v izvirniku sicer izšel leta 2021, leto kasneje pa je širša skupnost spoznala chat GPT. Morda je težava v tem, da je slovenski prevod izšel leta 2023, ko smo se že nekoliko udomačili v ravnanju z umetno inteligenco in si nabrali precej informacij v zvezi z njenim delovanjem. Pač pa je roman Klara in sonce močan v slikanju odnosov med ljudmi in stroji ter v prikazu Klarinega mentalnega in čustvenega razvoja. Opozoriti velja še na to, da so v romanu ljudje bolj podobni strojem, roboti pa postajajo sočutni, humani, razmišljujoči. To je prihodnost, kot si jo je zamislil Ishiguro. Klarina predanost in ubogljivost pa na koncu nista poplačani, vsaj ne na način, kot bi morda pričakovali, a tudi v tej fazi svojega vnaprej začrtanega življenja, ni resignirana, saj, kot pravi, »ima spomine, ki jih lahko predeluje in jih razpostavlja v pravo zaporedje.« V tem smo si podobni. Ko ali če nam ne ostane nič drugega v življenju, nam vedno ostajajo spomini.
Piše: Muanis Sinanović, bere Jure Franko. Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji. V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati. Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično. Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih. Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega. Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi. Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.
Piše Sašo Puljarević, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Delo Tri barve za eno smrt vizualne umetnice in pisateljice Janje Rakuš je v več pogledih nekonvencionalen roman. Postavljen je med Piran in Amsterdam v čas zadnjih izdihljajev epidemije koronavirusa, pred nami raste skozi niz fragmentov, ki jih prej kot osrednja pripovedna nit oziroma osrednji osebi Livija in Tobijas ohlapno vežejo skupaj barve, ki prevzamejo vodilno vlogo pri razgrajevanju pripovedi in se pretvorijo v nekakšno vezivno tkivo romana. Tobijas je namreč le eden od dvanajstih ljudi na svetu, ki lahko vidi vse barve, izvor te zmožnosti pa ga sooči z eksistencialno dilemo. Na drugi strani tudi Livija k temu pridaja svoj del, saj prevaja delo Modra revolucija francoskega umetnika Yvesa Kleina. Roman je prav po vzoru Kleinovega dela Ex voto za sveto Rito iz Cascie razdeljen na tri dele – Monopink, Modra in Zlata –, a to je le ena od potez, s katerimi avtorica odpira literarno pripoved navzven in sega na področje vizualne umetnosti. Veliko nazorneje na to opozarja s QR kodami, integralnimi deli besedila, s katerimi dostopamo do različnih videoposnetkov. Ti seveda že po naravi stvari lomijo ustaljeno linearno branje, širijo polje in način zaznave in čeprav mestoma ponujajo odlične poglobitve, se zdi, da pri nekaterih potencial ostaja neizkoriščen. Pogosto ostajajo na ravni vizualne interpretacije prebranega oziroma ne poudarjajo dovolj specifičnih lastnostni vizualnega medija. Pogumneje se avtorica loteva medija literature oziroma v tem primeru romana. Z neenakomernim menjavanjem pripovednih perspektiv in kopico medbesedilnih navezav pred nami razgrajuje konvencionalno pripoved in razgalja ogrodje, tisto, kar načeloma obstaja v podtalju, temelje, ki bi v kakem drugem primeru predstavljali šele osnovo za pripoved. V drobljivem, liričnem in pogosto esejističnem slogu izpisuje eksistencialistične meditacije o naravi in stanju stvari in človeka. Čeprav pripoved s tem dobi nekakšno polnost, neukrotljivo kljubuje diktatu enovitosti in celosti, slogovno sicer bravurozni zapisi občasno vendarle zapadejo v esteticizem, prav tako pa bi jih bilo mogoče bolj organsko preplesti. Včasih se namreč zdi, da se določena podoba, misel ali dogodek ne pojavi zaradi sebe, temveč kot prikladna iztočnica za naprej. Tako kot sicer, ko govorimo o bivanjskem položaju, se tudi roman ne izogne razmišljanju o sedanjem trenutku in načinu, kako bivamo v njem, a pri tem se misli večkrat zazdijo moralizirajoče ali vsaj pokroviteljske. Kajti roman ves čas gradi na distanci med zdaj in nekoč oziroma tu in drugje, pri čemer je nekoč in drugje seveda pozitivneje ovrednoteno. Četudi se z zapisanim strinjamo, pa zaradi načina izrekanja deluje nekoliko pavšalno. Tako na primer beremo: »Danes, v enaindvajsetem stoletju, v silikonski bedi historicizma in socialnih medijev, smo vsi enaki. Moramo biti. Vsi se enako odzivamo na umetniška dela, gibanja ali ideje. In če se kdo slučajno noče pridružiti zborovskemu odobravanju, ga hitro označimo za desničarja, rasista, buržuja, aristokrata ali eskapista. To se zgodi s kulturo, ki ji ni več mar za umetnost.« Oziroma na drugem mestu: »V Italiji se lahko človek sanjam le približa. […] V Mehiki človek resnično sanja.« Najsi gre za časovni ali geografski, ključen je torej odmik, a ker se od lastnega tu in zdaj le s težavo toliko distanciramo, da bi ga lahko uzrli v vsej svoji kompleksnosti, je skoraj neizogibno, da pade v nemilost. V podobni smeri gre roman tudi, ko pravi »Ne razumemo več sveta« oziroma »Vsaka pesem ima svoj čas in zdi se, da se ritem, značilen za našo, zahodno civilizacijo bliža koncu. Pa kaj. To ni nič novega pod soncem zgodovine. Vsak svet ima svoj začetek in svoj konec.« Tovrstne ideje kažejo na nekakšno linearno razumevanje, ki je spet preveč osredinjeno nase. Ne gre namreč za to, da sveta ne bi več razumeli, vprašanje je, ali smo ga kdaj koli. Ideja, da živimo hip pred vsečloveškim zatonom, pa je verjetno znana vsaki generaciji. Če so postmodernistični eksperimenti resničnost razgrajevali v namenom, da bi dokazali, da absoluta ni, se pri Janji Rakuš zdi, da to počne z drugimi nameni. Priča smo bolj modernističnemu pristopu, ki se vztrajno podaja na iskanje, čeprav se zaveda, da cilj ni dostopen. Kot pravi: »Nesmiselnost je dosledna in predvidljiva, smiselnost skrivnostna in nenavadna.« Kaj pa, če je ni? Ne vem, samo vprašam. Kljub vsemu Tri barve za eno smrt pomeni več kot dobrodošlo prevetritev trenutne romaneskne produkcije, opozarja na možnosti eksperimentiranja, ki jih uspavani sodobni slovenski roman vse prevečkrat povsem zanemarja, in ne nazadnje zahteva dialog. Oziroma če parafraziram uvodni citat Stana Brakhagea – predstavljajte si roman, ki mu ne vladajo pravila perspektive, roman brez predsodkov kompozicijskih načel, roman, ki se ne odziva na vsiljena pravila, kajti v življenju mora vsak objekt, na katerega naleti, spoznati skozi pustolovščino zaznavanja.
Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Litovski pesnik Eugenijus Ališanka je star znanec slovenskih ljubiteljev poezije, saj je bil že gost ene od prvih izvedb festivala Dnevi poezije in vina, ko je ta še potekal v zlati Gradnikovi Medani, večkrat je obiskal tudi festival Vilenica. Leta 2008 je v slovenskem prevodu izšla njegova pesniška zbirka Iz nenapisanih zgodb, letos pa še izbor s skupnim naslovom Če. Vendar tri zbirke, iz katerih ga je sestavil, niso zastopane povsem enakovredno. V pogovoru, ki ga je imel kot častni gost Dnevov poezije in vina, je pojasnil, da ga je pri izboru vodila želja predstaviti tisti del svoje poezije, ki ima univerzalen naboj in je dostopen tudi bralcem, ki niso seznanjeni z njegovim, litovskim literarno-kulturnim okoljem. Kot se pesnikom rado dogaja, je tudi Ališanka presodil, da so najbolj univerzalne in nasploh pomenljive tiste pesmi, ki jih je napisal takorekoč nedavno, zato v izboru po obsegu prednjači njegova zadnja v izvirniku izdana zbirka Samo črtkane črte hrbtenice iz leta 2016, malo manj pesmi je iz zbirke Če, ki je v izvirniku izšla leta 2011, najmanj pa iz zbirke Exemplum iz leta 2006. Dodal je še zaključni poetični esej, v katerem v svojem slikovitem slogu obuja spomine na otroštvo, ki ga je preživljal v predmestju Vilne. Ališanka je svetovljanski pesnik, in to v več pogledih. Znano je, da je zaprisežen popotnik, ki je z avtom sam ali pa v družbi popotnih tovarišev večkrat podolgem in počez prekrižaril Evropo, kdaj pa zavil tudi še kam dlje. Je prevajalec (med drugim je prevedel tudi kar nekaj slovenske poezije) ter socialno in profesionalno vešč literat, dobro vmrežen v sistem literarnih štipendij in festivalov – teh novodobnih umetniških rezervatov, po katerih se pesniki in pripadajoči abonenti selijo kot redki preživeli Indijanci, da bi si spočili od deprimirajočega, brezdušnega vsakdana v postmodernem sistemu proizvodnje in potrošnje, ki te razervate modro financira, da ne bi pesniška energija med nič hudega sluteče ljudi morda pljusknila preveč neposredno. Predvsem pa je Ališanka svetovljan v poeziji, v svetu, ki vstaja iz njegovih pesmi. Pri tem imam v misih več stvari. Iz njegove poezije veje svetovljanstvo duha, široka razgledanost načitanega intelektualca, ki v svoje pesniške sekvence domiselno vpleta reference iz vseh vetrov evropske kulturne zgodovine, filozofije, religije in literarne imagologije in spretno kot kak cirkuški artist kroži od ene do druge medbesedilne navezave iz zakladnice klasičnih literarnih del. Pri tem ravna kot zgodbar (narativnost je nespregledljiva komponenta Ališankove poezije), ki pa pripovedi ne vodi linearno od začetka do konca, ampak zaključek vsakič in v nedolged odlaga v naslednje nadaljevanje. Njegova poezija sicer ni izključno ali pa pretežno epsko-narativna, ampak – če se navežem na avtorjevo igrivo klasifikacijo v zakriti avtopoetski pesmi o žanrih v litovski poeziji – vsaj še lirična, intelektualna, lingvistična in tudi etnografsko potopisna. Pogosto vse to hkrati oziroma v različnih kombinacijah. Pesperktiva njegovih pesniških tvorb je izrazito odprta, fragmentarna in pomensko nezaključena. V svojih pesmih Ališanka, kakor tudi pravi v že omenjenem intervjuju, preigrava različne vloge, od katerih nobena ne prevzame izključnega primata; to je svet, v katerem ni nikogar, ki bi lahko prevzel glavno vlogo. Ališankovo pesnjenje se odvija v odsotnosti nekega zavezujočega osebno-eksistencialnega temelja in v grenko-sladki zavesti o ontološki relativnosti resničnosti, kar je verjetno povezano z značilno lahkotnim tonom v obravnavi snovi, ki vzbuja pesnikovo pozornost. Ko ga berem, imam občutek, da se njegove pesmi dogajajo v zraku, kot da bi bile odvezane od teže naših okornih teles, brez katerih zemljani v vsakdanjem življenju sicer ne znamo preživeti. V tem odprtem in zračnem prostoru je "pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine", kot beremo v pesmi litovsko poletje. Ta srečanja so, če dam za zgled kar prvo pesem v knjigi z naslovom epikurejska jesen, pogosto zabavna in duhovita, bralec je soočen s slikovitimi podobami in iskrivimi domislicami lirskega subjekta. Nasploh je slikovita, včasih že kar vratolomna fantazija eden od najmočnejših adutov Ališankove poezije, vendar ta fantazijska okretnost ne vodi nujno v svetle in sončne prostore. Pravzaprav se tudi tam, kjer so pesmi iskrivo zabavne, sočne in zelo okretne (tak vtis sem dobil pri začetnih pesmih iz zbirke Exemplum), zdi, da jo to le zavajajoča površina nad skritimi, pridušenimi tesnobnimi slutnjami. V zadnjih pesmih knjige, tistih iz zbirke Samo črtkane črte hrbtenice, pa praznina, občutki bivanjske zapuščenosti, samote in žalosti pritiskajo vse bolj v ospredje. Ališankove pesmi evocirajo nalomljen, iznakažen, globinsko melanholičen svet, vpričo katerega tudi njihov zračni, lahkotni naboj včasih kloni. Vsekakor poezija na ravni svojega časa!
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili še dolg iz minule sezone – komedijo Arzenik in stare čipke, ki jo je leta 1939 napisal ameriški dramatik Joseph Kesselring. Igra je kmalu po nastanku postala uspešnica, po njej so leta 1944 posneli film, kar nekajkrat so jo igrali tudi na slovenskih odrih. Besedilo je prevedla Alenka Klabus Vesel, režira Nina Ramšak Marković. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Joseph Kesselring: Arzenik in stare čipke Arsenic and Old Lace, 1939 Komedija Premiera: 14. november 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Ramšak Marković Dramaturg Milan Ramšak Marković Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Glasbeni opremljevalec Milan Ramšak Marković Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Oblikovalka maske Anja Blagonja Asistent dramaturga Tilen Oblak Asistentka kostumografke (študijsko) Zala Žagar Nastopajo Judita Zidar, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Matevž Sluga AGRFT, Filip Samobor Matic Lukšič, Klara Kuk k. g., Jožef Ropoša, Jaka Lah, Tomo Tomšič, Tanja Dimitrievska Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/arzenik-in-stare-cipke/
Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Naslov obsežne monografije etnologa in kulturnega antropologa Ambroža Kvartiča Od imena do spomina bralca prvi hip morda pusti v negotovosti, podnaslov Šege, navade in obredi življenjskega kroga na Slovenskem pa takoj pojasni, katera mejnika označujeta oba samostalnika: začetek življenja, ko otrok po rojstvu s krstom postane nekdo, in smrt, ko se pokojnik s poslednjim slovesom preseli v spomin. Takoj na začetku avtor pojasni za razumevanje napisanega pomembno razliko med šego in navado. V obeh primerih gre za ustaljena, ponavljajoča se opravila, dejanja oziroma ravnanja posameznika ali skupine, ki ob prazničnih priložnostih usmerjajo, urejajo in osmišljajo človekovo vedênje v intimnem in javnem prostoru, vendar so opazni tudi drugačni poudarki. Navade namreč opisujejo le ponavljajoča se dejanja brez simbolne globine, medtem ko so šege tista ponavljajoča se ustaljena, tudi obvezujoča dejanja, ki z uporabo simbolov vzpostavljajo in utrjujejo družbene odnose in tudi religiozni odnos s presežnim oziroma z naravo. »Šege,« dodaja Kvartič, »so tako lahko tudi »obrambnega značaja pred škodoželjnimi silami, čarajo rodovitnost in srečo ter kličejo blagoslov in zdravje na ljudi in imetje.« Oboje se nenehno spreminja, prilagaja in tone v pozabo, toda če šega »izgubi globljo simbolno vsebino, se lahko v času in prostoru spremeni v navado.« Lok med začetkom in koncem življenja, ki so ga manj celovito, bolj omejeno na posamezne teme in lokalne značilnosti, obravnavali tudi nekateri drugi raziskovalci, je Ambrož Kvartič v knjigi Od imena do spomina smiselno razdelil na 14 postaj, poglavij, o prav tolikih pomembnih dogodkih v običajnem življenjskem ciklu. Vsi po vrsti so zanj življenjske prelomnice oziroma pomembni »trenutki simbolnega prehajanja iz ene življenjske vloge v drugo, iz enega družbenega položaja v drugega«. Povzdigovanje teh posebnih življenjskih trenutkov onkraj okvirov vsakdana, kar je naloga z njimi povezanih šeg, zna biti za opazovalca, še opozarja avtor, v izvedbi nevsakdanje, nenavadno, celo bizarno. Lahko gre za izmenjavo daril, polaganje rok, polivanje z vodo pa tudi za poniževanje in trpinčenje kandidatov za vzpon na neko višjo raven, kar pa je »vedno treba razumeti v kontekstu vsakokratne kulturne stvarnosti – v njej so ta dejanja napolnjena s simbolno močjo, ki jim jo pripisuje neka kultura oziroma družba«. Pri obredih, ki simbolno zaznamujejo prehod iz enega družbenega položaja v drugega, po navadi višjega, ima dogajanje, še opozarja avtor, praviloma tri stopnje: fazo ločitve, fazo prehoda in fazo ponovne vključitve na drugi ravni. Ambrož Kvartič vidi najpomembnejše mejnike v življenjskem krogu v rojstvu, poroki in smrti, preostali pa so udeležba v verskih obredih, kot sta prvo obhajilo in birma, in v skupnostih in organizacijah, ki zaznamujejo življenje otrok in mladine, na primer pionirska prisega, članstvo pri skavtih, tabornikih in v športnih društvih, maturantski ples in parada, brucovanje ter pozneje – zdaj že nekoliko pozabljeni – odhodi nabornikov na služenje vojaške obveznosti z okrašenimi vozovi, kar je bilo zlasti na podeželju pravi praznik. Zanimivo je tudi posebno poglavje o duhovništvu in redovništvu. Po drugi strani v novejšem času predvsem v urbanem okolju stopa v ospredje povečana skrb za živalske ljubljenčke, ki dobivajo imena in postajajo tako rekoč družinski člani. Podobno vztrajajo mnoge pustne šege in se vračajo, seveda posodobljene, tudi nekatere nekdanje predporočne šege, kot je postavljanje šrange in nalaganje drugih težkih nalog ženinu, čemur sledi cerkvena ali le civilna poroka. Ob teh priložnostih gre večinoma, čeprav sta v središču šeg posameznik ali par, za izrazito kolektivna dejanja. Hkrati z odkrivanjem in spremljanjem novih šeg in navad, ki jim je v vseh odtenkih izpeljav včasih že težko slediti, Ambrož Kvartič, kar je posebno dragoceno, posveča pozornost tudi nekaterim šegam in obredom, ki danes niso več živi, a povsod še niso povsem pozabljeni. To velja predvsem za vrsto tabujev, povezanih s spočetjem, nosečnostjo in rojevanjem, ki jim današnja večja razgledanost deklet in žena tudi na podeželju jemlje nekdanjo moč. Še pred slabim stoletjem je bil na primer splošno razširjen obred vpeljevanja matere, ki je ženskam narekoval, da se trideset ali štirideset dni po porodu v cerkvi podvržejo obredu simbolnega očiščenja in vrnitve v skupnost. Zaradi nečistosti naj bi bile namreč matere do takrat izpostavljene delovanju zlih sil in zato izobčene iz cerkvenega in družbenega občestva. Posebnost Kvartičevega pristopa v knjigi Od imena do spomina je tudi pravilo, da vsako poglavje uvede premišljeno izbrana umetna ali ljudska pesem, ki je tako kot pomembnejši citati natisnjena v rdeči barvi. Tudi objavljeno slikovno gradivo, deloma iz domačega arhiva, ni le všečna likovna spremljava, temveč se z detajli na posebni in osebni ravni navezuje na vsebino.
Piše: Kristina Jurkovič, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja »Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /…/ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /…/ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej. Potrebujem jih, želim si jih, kot moški koprni po ženski, obenem pa jih preziram. Preziram jih, kar pa ni pomembno; eno obdobje se je končalo in drugo se je pravkar začelo. Ruševine se kopičijo, razbitine kličejo druga drugo. Sem človek ''tistega, kar sledi''. In mar mi je. S tem klavrnim materialom – s temi ostanki človeštva – pa se ustvarja zgodovina.« Tako beremo v prvem poglavju monumentalnega romana M. sin stoletja in njegov avtor, italijanski pisatelj in esejist Antonio Scurati, je te besede položil v usta protagonistu M.-ju iz naslova, Benitu Mussoliniju. Kajti kdo drug kot eden največjih populistov, demagogov, retorikov, egomanov in manipulatorjev našega časa bi lahko bolje razložil samega sebe in rojstvo svojega otroka, ideologijo fašizma. Scurati se je v svojem pisanju vedno rad spoprijemal z vprašanji zla, nasilja, manipulacije, ali z nečim tako kompleksnim, kot je odnos med očetom in otrokom – tema romana Nezvesti oče, ki je pri nas izšel leta 2016. Zato si lahko predstavljamo, da sta se mu fašizem in njegov duče kar ponujala kot raziskovalni laboratorij, še toliko bolj, ker gre za v italijanski družbi precej nepredelan del preteklosti. To pojasnjuje Scuratijevo strategijo pisanja: ne orisati, temveč kar najnatančneje predočiti potek zgodovine med letoma 1919 in 1925, kolikor obsega prva knjiga v seriji štirih. In tudi zato imamo pred sabo hibriden roman: panoramo šestih let razbijajo kratka poglavja, zaokrožena z odlomki iz tedanjih časopisnih člankov, govorov ali pisem. Vsekakor nov pristop, ki pa razbije tudi bralni tok, a se hkrati ne moremo znebiti občutka, da zaradi občutljive teme avtor za svoje besede potrebuje dokazno gradivo, nekakšno varovalo, da si ni ničesar izmislil, in ki ga varuje pred morebitnim očitkom poveličevanja ali obujanja nostalgije. Lahko bi rekli, da gre bolj za dokumentirani kot dokumentarni roman. Roman M. sin stoletja tako v predvsem odgovarja na večno vprašanje ob totalitarnih režimih: kako je to mogoče? Scurati nas podrobno sooča z zapleteno prepletenostjo mikro in makro dogodkov v Italiji, dezorientiranosti po koncu prve svetovne vojne, strahu ljudi pred prihodnostjo in njihovega gneva nad samozadostno politično kasto. V takšnem prostoru so se spopadli socialisti in fašisti, iz te vojne, ki je dosegla vrhunec v umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, so zmagovito izšli fašisti in se usidrali kot oblast. Ob množici dogodkov v romanu nastopa množica ljudi z imeni in priimki, med njimi pa so najbolj tridimenzionalno izrisani pesnik in politični fantast Gabriele D'Annunzio (njegovemu pohodu na Reko Scurati posveča veliko pozornosti), Mussolinijeva ljubica, bogatašinja Margherita Sarfatti, ki je Mussoliniju dala manire in ga oblikovala intelektualno, in pa že omenjeni nasprotnik Matteotti. Seveda človek ob branju takšnega romana samodejno išče primerjave s trenutno realnostjo – in jih najde. Morda je to največji prispevek Scuratijevega romana, natančno seciranje takratne družbe, ki je fašizmu v veliki večini odprla vrata v svoje domove. Roman je zaradi gostote nekoliko težje prehoden, a hkrati bralec dobi nepozaben pogled v vzročno-posledično verigo nasilja, manipulacij, prevar in oportunizma, pa tudi v kratkovidnost takratnih intelektualcev, kot je bil filozof Benedetto Croce. A čeprav se fašizem brez širšega konsenza družbe ne bi mogel vzpostaviti, je bil njegov vlečni konj vendarle M. iz naslova – človek, ki je najbolje poznal ''svoje'' ljudi, znal njihov strah preoblikovati v upanje in ki je z brezobzirnim pohlepom po premoči izkoristil čas. A spet se najbolje razloži on sam, zato mu Scurati na koncu spet podeli besedo: »Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /…/ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.« Na koncu se vrnemo na začetek. Nihče si ni želel prevzeti križa oblasti. Jaz ga bom sprejel.''
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Poleg tega, da je Primož Repar, pesnik in filozof, urednik in založnik ter organizator najrazličnejših mednarodnih znanstvenih in kulturnih simpozijev, izdal več kot sedemnajst pesniških zbirk, se lahko pohvali tudi s številnimi prevodi Kierkegaardovih del in z doktorsko disertacijo z naslovom Kierkegaard: Vprašanje izbire in eksistencialna komunikacija. V pesniški zbirki z naslovom Pot z Unij in naprej ga omenja skupaj s filozofom Diogenom in revolucionarjem Che Guevaro ter pri tem večkrat izpostavi osrednji pojem njegove filozofije – danski izraz “salighed”. Pesnik ga označuje kot nekaj vmesnega med blaženostjo in blaznostjo: “Najnesrečnejši je najsrečnejši. / Kierkegaardova dialektika.” Čeprav se Primož Repar kot avtor zbirke ne izpostavlja neposredno, temveč prek psevdonima Zdrav Ko Riba, v uvodniku piše o sebi kot o tretji osebi, ki jo naključno sreča na otoku, “kako hodi ob pomolu navsezgodaj zjutraj sem ter tja kot kak Diogen”. Poznavalec Reparjevih haikujev že v prvih verzih prepozna njegov značilni slog, ki se tokrat še bolj oklepa na videz nepomembnih detajlov, ki pa lahko z nedolžnim zamahom metuljevih kril pripeljejo do eksistencialne revolucije. Že v uvodu imamo vtis, da se lirični subjekt poslavlja od Unij; na trajektu, ki odhaja proti Reki zapisuje še zadnje vtise z otoka, ki postaja vse manjši – in tudi trivrstične pesmi tu in tam odstopijo prostor dvovrstičnim, a se kar nekako zdi, da tudi te postajajo predolge in da pesniški minimalizem še ni rekel zadnje besede. Pesnik se v istem hipu poslavlja od samote in norosti, ki ju je užil na redko poseljenem otoku, ter se veseli srečanja z izbranko: “Nenadoma vztrepetam. / Ali me boš še / objela v Ljubljani?” In nekoliko pozneje: “Prihod v Ljubljano. Ničesar / več nimam v žepu razen / ljubezni.” V nadaljevanju se spomini na Unije, h katerim se vsakič znova vrača, kot da bi iskal stik z materjo, prepletajo s spomini na psihiatrično bolnišnico, kjer s pazniki igra pingpong in se skupaj s kuharjem sprašuje, kam kdo spada: “Eni ste za odprtega, / večina za zaprtega, pravi / mojster kuhar” ter si v nadaljevanju sam odgovori na retorično vprašanje: “ko se zaupaš psihiatru, si / napravil harakiri”. Bralec se tako utemeljeno vpraša ali ni morebiti potovanje naprej od Unij simbolično potovanje onstran enosti, ki je ni mogoče uzreti in doživeti z racionalnim umom, temveč zgolj takrat, ko doživiš napad blaznosti in se svet prikaže v neobremenjeni luči. Pesniška zbirka Pot z Unij in naprej ni ne zbirka haikujev ne literarni potopis ne dnevnik filozofskih samorefleksij, čeprav bi jo lahko umestili v vmesni prostor med vsem trojim. Gre za glas vpijočega v puščavi, ki se zaveda, da je ves svet postal umobolnica lucidnih norcev, ki so se “sneli z verige” in jih niti zblojeni Diogen niti sistematični Kierkegaard ne moreta več držati na vajetih. Preostane mu le semantična igra z besedami, ki se kaže na eni strani v vključevanju starega pravoslavnega izraza za božansko norost (»jurodiv«), na drugi pa v podajanju zvočnih asociacij: “Morda sem ga / Polomil. Zlomil. Ulomil. / Kesam se.” V kratki, a nadvse izčrpni spremni besedi Petra Koršič piše, da se “zveze in vezi med ljudmi, stvarmi, logično in standardno povezanimi členi razvezujejo, razpuščajo, rahljajo, razkrajajo, razpadajo in tudi vsaj začasno razpadejo.” Posledica tega je tudi razpustitev avtorjevega imena (Zdrav Ko Riba) in lirskega subjekta kot tudi razpustitev pesniške oblike, ki iz haikuja zdrsne v razpad nizov besed brez veznikov. Predzadnji del zbirke Pot z Unij in naprej Repar posveča znancem in še neznanim prijateljem – imenuje jih “dobri ljudje” in “posamičnice – v pesmi pa vpleta refleksije iz vsakdanjega življenja. V zadnjem razdelku z naslovom Haigaikona strip se vrne k svoji priljubljeni pesniški obliki – haikuju, ki ga mojstrsko obvlada: “Žalostni haiku / le zakaj so se prelomile / peruti ptiča v letu?” Čeprav je sintagma pesmi v slovenščini povsem drugačna od angleškega prevoda, pa je tudi iz vidika strukturalistične analize poučno opazovati soodnosnost dveh jezikov in njuno medsebojno igro. Nedvomno nam pesniška zbirka Pot z Unij in naprej podaja v razmislek številne iztočnice, asociacije in filozofske silogizme, ki so na nek način prerasli obliko haikuja, čeprav so v veliki meri postali še krajši. Naj na koncu zaključimo z eno izmed Reparjevih pesniških za-misli: “Igrajmo se do / bridkega konca sveta / ali pa ga rešimo”. Ko bi le bilo tako enostavno ...
Piše: Peter Semolič, bereta: Aleksander Golja in Maja Moll. Pesnice in pesnike lahko z vidika pesniška razvoja uvrstimo v dve skupini: na tiste, ki se pojavijo v javnosti že bolj kot ne izdelani avtorice in avtorji ter potem povečini variirajo svoj že zgodaj najdeni stil, in na tiste, ki rastejo pred nami, ki počasi, od pesmi do pesmi, od zbirke do zbirke bogatijo svoj pesniški izraz. Andraž Polič zagotovo sodi med slednje, za njegovo pesem lahko rečemo, da je skozi čas pridobivala na prostornini, nivojih, da se je odpirala v vse več in več smeri, hkrati pa tudi vse bolj natančno in niansirano podajala vsebino in še bolj čustvo, ki je značilno zgolj zanj in to od vsega začetka njegove pesniške poti. V nasprotju z drugimi vidiki njegove poezije je čustvo, s katerim Polič vedno znova prepoji ali zgolj obžari svoje verze, od nekdaj tu – je prefinjena mešanica nostalgije in melanholije, je otožnost, ki nosi s seboj vonj po morju in potu ljubljene osebe, ujete v trenutku erotične ekstaze. Že iz povedanega je razvidno, da lahko z zbirko Prelomi pričakujemo pesnikovo do zdaj nemara najbolj zrelo pesniško delo. Toda prehojena pot, pesniška in življenjska, ne sme biti peza, zbirko odpira verz: »Začeti kot začetnik …«. V začetku torej ni samo pregovorni beli list papirja, ki vedno znova pričaka pesnika in ga postavi na začetek nove pesniške avanture, je tudi pesnikova želja in namen, da se postavi v tisto točko, iz katere bo lahko na novo vzpostavil razmerje do sveta in pisanja: »Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …,« beremo nekaj verzov pozneje. V uvodni pesmi Polič tudi postavlja enačaj med pisanjem in življenjem: »Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!« Pisati zato hkrati pomeni tudi biti. Odgovor na vprašanje »biti kot kaj« nam prinese pesem Eros: »Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!« Človek, kot ga uzremo skozi novo zbirko Andraža Poliča, je bitje erosa; eros je tisti, ki poganja življenje in pisanje, v pesmi Razdišana pesnik sopostavi »okus na jeziku in pisanje z roko«, »brazde na papirju« in ljubeče ugrize … Toda svet, ki nam ga prinašajo njegovi verzi, ni predmoderni celoviti svet, in to kljub prelivanju zvokov in pomenov (nostalgija je na primer čustvo in istoimenski film Andreja Tarkovskega), temveč svet »prelomov«, ki ga prečijo, odpirajo v neznano in znotraj njega vzpostavljajo včasih bolj drugič manj nepremostljiva nasprotja. Zanosnim, visoko ritmiziranim, orfičnim pesmim tako sledijo narativne pesmi, ki magijo dveh trgajo na koščke s sivino vsakdana in prozaičnim jezikom (»V pozni pomladi /…/ je dozorel moj čas za popoldanski tek: /…/ da pretečem nekaj krogov, kot se reče …«). Ali pa, kot v pesmi Druga Cona, po zgledu Apollinairjevih Con celo razpadejo na posamezne verze, ti pa se le še s težavo oklepajo utečenih razmerij do resničnosti, saj se tako kot resničnost lomijo na manjše delčke: »Kristal je češki … razbije se konceptualna instalacija.« Pesniški subjekt tako ni zgolj orfični pevec erotične dvojine, ampak je tudi, če ne predvsem, samotni prenašalec sveče iz filma Nostalgija ali celo Stalker: »Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …« Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost: češki kristal tako na primer vnese pesem Andreja Bretona, s tem pa tudi nadrealizem in tudi že spor v nadrealističnem gibanju, njegov konec … Ljubezen v Poličevih pesmih je tako vedno tudi spomin na ljubezen, tek je vedno že tudi od-tečen – svet, ali natančneje rečeno svetovi, so razdrobljeni ne le v prostoru, temveč tudi v času. Za Poličevo poezijo tako značilno kompleksno in prefinjeno niansirano čustvo je v zbirki Prelomi morda še najbližje nostalgiji. Toda, kaj pa je pravzaprav nostalgija? Zbirko zaključujejo verzi, ki so našli pot tudi na hrbtno knjige: »Hodim po spominu – proti kraju varnega otroštva, kjer okušam čas na koncu jezika in se čudim jutrišnjemu dnevu … Mogoče ostane kakšen verz, včasih cela pesem, in to ni nostalgija – je le poezija … kar ostane na koncu poti.« S Prelomi je Andraž Polič ustvaril polno, zrelo, bogato, a tudi zračno pesniško zbirko. Svetovi, ki jih priklicuje, so polni prelomov, a nad njimi se pnejo krhki mostovi pesniške govorice. Toda pozor, tudi ta je v sebi polna zlomov, ran, in prav zato globoko erotična.
Premiera: 8. oktober 2023 informativne oddaje, Svet kulture, 10. okrober 2023 V Mini teatru si še danes lahko ogledate prizore iz epska zgodbe o nemških bratih, ki so sredi 19. stoletja zavohali veter priložnosti, glasbo sna o uspehu v ameriški poslovni pokrajini in tam v več rodovih zgradili gigantsko finančno trdnjavo. Trilogija Lehman je delo italijanskega dramatika Stefana Massinija, ki pa je doživljajo procese transformacij in skrajšav, pod tokratno različico adaptacije za oder in tri igralce se je podpisal dramatik Ben Power. Besedilo je prevedel in režiral Peter Petkovšek, dramaturg je bil Urban Zorko, v dinamičnem prehajanju med vlogami ter zmagami in porazi pa so spretno krmarili igralci Igor Samobor, Branko Šturbej in Gal Oblak. Na nedeljski premieri je bila Magda Tušar.
Na velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Čriček in mravlja, ki jo je po motivih Ezopove basni napisala Saša Eržen. Zgodbo, ki izpostavlja pomen in dinamiko odnosov med ljudmi, je režiral in glasbeno opremil Marjan Nečak. Dramaturginja je bila Tanja Lužar. lektorica Metka Damjan. V likovno domišljeni podobi, ki jo je zasnovala Barbara Stupica, so se v vlogah drevesa, črička in mravlje predstavile Metka Jurc, Elena Volpi in Urša Kavčič.
Piše: Iztok Ilich: Bere: Aleksander Golja. Boris Pahor je bil v večini svojih knjig zelo oseben. Tudi če ni pisal v prvi osebi, je očitno, da gre zanj in da piše o svojih doživetjih. Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih. Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti. Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: »To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje«. Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. »Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!« Pahor nadaljuje z najtršimi preizkušnjami od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja šeststotih deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se, po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja. Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega »iz socialnega statusa absolutne ničle«. Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo, preden je umrl za levkemijo. Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv. Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. »Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja,« je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. »Z Rado,« je še zapisal, »se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce.« In: »Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran.« Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: »Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.« Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili. Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: »Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …« In: »Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.« O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev. Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, »da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«. Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.
Piše: Andrej Lutman. Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Za posmrtno objavo zbirke pesmi Ernesta Ružiča Odhajanja sta združili moči dve skupini: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja Argo. Da pa se je takšna združitev sploh lahko zgodila, je predvsem zasluga poznavalca in preučevalca književnosti na severovzhodu Slovenije Francija Justa. V nekem intervjuju je Ernest Ružic izpostavil, da mu je duša vezana na Slovenijo, ustvarjanje pa tudi na Madžarsko. Po svetovnem nazoru mu je bil še najbližje tako imenovani ateistični eksistencializem, ki je nekaka francoska podvrsta eksistencialistične filozofske smeri. Poleg književnega ustvarjanja se je ukvarjal predvsem s poročanjem za kar najrazličnejša javna občila. Njegova osnovna in tudi glavna tema so bile manjšine, poročanje o slovenstvu v zamejstvu in po svetu. Novinar in pesnik je združeval raziskovanje človeškosti na zunaj in na znotraj. V zvezi s tem je vsaj pomenljiva zadnja kitica pesmi z naslovom Četrta: »Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.« Ob tem je treba poudariti, da je morda ključna beseda Rožičevega pesemskega življenja delibab, kar pomeni privid. Povedano drugače: ni vse tako, kot se zdi. Knjiga Odhajanja je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu z naslovom Prgišče se pesnik sprašuje o svojem odnosu do pesmi. In se vpraša z vrsticami, ki končujejo pesem z naslovom Razdalje: »So oči pesem, / je pesem oko? / Kdo lovi / lastovico / v julijskem preletu?« Drugi del ima naslov Črke vseh zabesed. Besedo zabesedje in občutje tega dela knjige še najbolje ponazarja pesem Valj, ki se začne s kitico: »Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.« Navedek seveda asociira na tisto znano vprašanje: kaj je pesnik hotel s tem povedati. Pesnik Ernest Ružič vsaj namigne, da obstajajo pomeni, ki jih še tako domišljene besede ne zajamejo. V tej smeri teče tudi razmišljanje urednika Francija Justa, ki je Ružičevo pesnjenje označil za iskanje, ki ni pesem hvalnica, ni budnica, ni psalm in ni balada. Tretji del zbirke Odhajanja sestavlja enaindvajset pesmi, naslovljenih s številkami. Pesmi v tem delu so še posebej prežete s pesnikovim iskanjem svojega sloga, ki naj ne bi bil zaznamovan s samim slogom, pač pa z vmesnostjo med pesmijo in opevanim. Druga kitica zadnje pesmi iz tega dela se glasi: »V Enaindvajseti ni pesmi: / tu je cesta, razpotegnjena v neskončnost, / in mična gospodična soseda, / ki zgolj z besedami pomaha v jutro.« Zadnji del ima naslov Vijolični soneti odhajanja. Vijolična je tudi barva, v katero je knjigo odel fotograf Niko Prelec. Nekaj njegovih posnetkov krasi knjižne strani. Pesmi v tem delu dosegajo tisto mejo pesnjenja, s katero pesnik plemeniti svoj izraz – to je slovenščina v vseh svojih pojavnih oblikah, slovenščina, določena le s pesnikom, ki dojema čezmejno. Za priokus tega dela pa spet navedek, tokrat iz pesmi Sčrnel je dan: »Znenada se od zaoblaka prikotrlja pesnikov portret, / zdrsne vijolična zgodba in dogori v sčrneli dan.« Novinar, ki je pesnik, v člankih poroča o stanjih sveta, pesnik, ki je novinar, pa sporoča o stanjih sebe, svoje notranjosti, a z zavedanjem, da je prav on sam povezava, ko plemeniti svoje izrazne možnosti. Knjiga Odhajanja ga komaj dohaja.
Piše: Miša Gams, bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Medved, pesnik, prevajalec, esejist, urednik in vsestranski ustvarjalec, ki je za svojo poezijo prejel Jenkovo in Veronikino nagrado, Čašo nesmrtnosti in nagrado Prešernovega sklada, je v zbirki, ki jo je naslovil v grškem jeziku KreteSamos, postavil v ospredje doživljanje pokrajine na Kreti in Samosu. Knjigo je posvetil prijatelju Matjažu Kocbeku – pesniku, ki je tudi sam užival v lepotah Krete in ki je eno izmed svojih zbirk tudi poimenoval po tem grškem otoku. Čeprav ga Medved izrecno ne omenja, se ljubezen do prijatelja razodeva v beleženju pristnosti svobodnega duha, zavedanju minljivosti in opazovanju mogočne narave, ki v očeh opazovalca ostaja neokrnjena. Na pesniško potovanje se odpravi kot kakšen Odisej, ki se prepušča neznanim vplivom, da ga vodijo med Scilo in Karibdo skušnjav in hrepenenj, ki se jim ne more upreti. Svojo odisejado začenja med ostanki ruševin v Maliji, ki “utripa, kot utripa mavrični metulj nad pokopanim mestom,” in se v jutranji zarji odpravi v Faistos, kjer ga pritegnejo “nagnjeni boki hiš, ki so v času izpuhtele … in zdrsna plošča trga, ki že nevarno pada”, pa do otoka gobavcev, kjer so “podrte hiše in sredi vrta oljka, kot axis mundi” in do Kalamate, kjer se nahaja rimsko mesto z amfiteatrom in svetiščem. Pesnik je najbolj očaran nad antičnimi ruševinami in njihovim zlivanjem z okolico. Kadar ne najde ustreznega poimenovanja v slovenskem jeziku ali ga želi še dodatno poudariti, uporabi latinski izraz in z njim vnese v pesem subtilnost in milino, ki še bolj izpostavi liričnost njegove poezije. V nasprotju z nekaterimi bolj “esejistično” obarvanimi pesniškimi zbirkami zbirka KreteSamos nima filozofskega naboja, v ospredju pa je panteistični eros, ki povezuje žive stvari z neživimi. Verzi, ki si sledijo na straneh, povezanih s svetlo turkiznimi vložki, dajejo vtis, kot da gre eno samo neskončno pesem brez izrazitega začetka in konca. Metafore so spretno umeščene kot vezni členi, ki na eni strani povezujejo stavčne bloke, po drugi pa vnašajo v liriko dodatno živost, barvitost in kontrastnost – kot je to razvidno iz opisa pristanišča: “Palmove veje ljubkujejo drogove, ki povezujejo, z elektriko, / koščene žice … na cesti, ki se spušča v pristanišče. Zeleno modra ptica / zdaj odskoči, kot slepa, izstreljena / kača v kanal ob bisernih nasadih oljk … in kot vodikovi / baloni, ki z visokim tlakom v gumijasti cevi … mahoma … izginejo v stratosferi.” Barvitost grške pokrajine pesnik podkrepi z numinoznimi opisi jam, slapov in morja ter jih primerja z gladkostjo knjige in gracioznostjo metuljev in pavov: “Tako se mrak, svetloba in tema vlepijo v dlani na plavkastem trebuhu … in se odpre polteni / vhod v neskončno jamo, kot se / razlista knjiga s svilenim dnom v pršenje dlačic / z ustnic beloglavega metulja … Približani, uparjeni izstrelek iz / kosti se sprime s črnim repom v poležanem perju pava, ki vzdrhti s predirnim krikom …” Andrej Medved nam v verzih pričara podobo čudeža, zamrznjenega v trenutek, ki ga bralec, ki je zmožen močne vizualizacije, uzre v seriji fotoutrinkov, ki se prelivajo v različne prepoznavne podobe. Pesnik lucidno “skače” z enega motiva na drugega in združuje na videz nezdružljive podobe, da se pred bralcem razgaljajo kot neverjetni prividi. Njegova odločitev, da namesto posameznih haikujev ali formalno zaključenih pesmi sestavi neskončen verz, ki ga povezujejo tropičja, se zdi upravičena, saj nam na vsaki strani pušča dovolj praznega prostora, da zapisane besede premislimo, preden obrnemo list papirja. Zasledimo tudi temačne podobe, ki jih pesnik postavi v vmesni prostor med erosom in thanatosom, tuzemeskim in onstranskim, ter jih zastavi kot neke vrste nelogičen rebus ali nerešljivo uganko: “… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … /spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …” Zadnje strani zbirke KreteSamos so posvečene pesnikovemu vračanju domov v Koper, ki ga poimenuje Capris. Miklavž Komelj v spremni besedi piše, da se prav “po tem pesniškem potovanju še močneje zavemo, da ima tudi to mesto v današnji Sloveniji helenski izvor.” Potovanje se tako konča z vplutjem v rojstno mesto in tako se sklene krog, ki ga je pesnik začel pred meseci v iskanju nekega izgubljenega časa, prijateljstva in razvozlavanja ugank, ki jih vedno znova odpira grški logos. Čeprav je bralec v tej odprtosti lahko nekoliko zmeden, pa se kmalu prepusti ležernosti in pomirjenosti nad spoznanjem, da brezčasnost poezije ne ponuja nobenega determinizma ali dogmatične resnice. Le morje minevajočih trenutkov, ki se kot zvezdni utrinki za hip zableščijo in za vekomaj padejo v praznino ...
Poslednji heroj je slab film. Zaznamujejo ga vsi mogoči klišeji o slovenskem filmu. Okornost, neposrečeni poskusi realizma, formulaični družinski zapleti, statičnost, nizkobudžetna neiznajdljivost, pomanjkanje humorja kljub želji po njem in podobno. Vsaka generacija proizvede svoje slabe filme, ki jih cepi na trenutno ideološko vročo stvar. Trenutna vroča stvar je tako imenovana toksična moškost, skupaj še z nekaj iz liberalne ameriške akademije uvoženimi koncepti, ki jih predavajo v uvodni fazi sociologije na fakulteti. To samo po sebi ne bi bilo tak problem, če ne bi bilo bergla za pomanjkanje umetniške globine in vizije. Manjka čut za bistvena eksistencialna vprašanja, širše razumevanje človeške psihologije in medosebnih odnosov, ni lucidnega razumevanja kulturnega ozadja likov, skratka ni vsega tega, kar naj bi vsaj do pred kratkim zaznamovalo dobro pripovedno, uprizoritveno, filmsko umetnost. Vse skupaj postaja nedostojanstveno, nevrotično čofotanje v plitvini. Vse so aktualizmi, poceni sociologizmi in aktivizmi. Poslednji heroj je zgodba o patriarhatu s perspektive partizanske mitologije. Najbrž je izbira te perspektive edina izvirna točka filma, saj se odmika od dogmatsko edino veljavnega pogleda na preteklost. Vse ostalo je izrazito tendenciozno in prepredeno z najbolj vulgarnimi freudizmi. Ko se del slovenske inteligence zgraža nad izjavami Romana Vodeba, pozablja, da je njegovo razumevanje psihonalize pravzaprav enako kot Vodebovo razumevanje. Le da prvi vleče interpretacijo na mlin mizoginije, drugi pa mizandrije. Osrednji zaplet naj bi bil komičen, a se porazgubi v banalnosti. Ne uspe mu namreč uiti očitni pasti spajanja verjetnega z neverjetnim, ki terja določene premisleke. To je zanka, v katero se ves čas zapletamo. Podobno situacijo srečamo v lokalnih humorističnih TV serijah, kjer se vse zdi izrezljano iz kartona, vendar pa bi od celovečernega filma pričakovali več. Poslednji heroj spominja na Dedka gre na jug, ki ga zaznamuje enak pristop k humorju in razumevanje odnosov. Kot rečeno, ta temelji na stereotipih in trash pristopu, ki pa vedno bolj postaja proteza za neizvirnost. Podobno kot v širši kulturi ironija želi manipulativno ustvariti vtis, da je zadaj neka globina, ki se jo ironizira, v resnici pa te globine ni.
Dolga stoletja je bil ris, ta samotarski gozdni lovec z značilnimi čopki na konicah uhljev, razširjen v gozdovih po vsej Evropi, z graditvijo cest, mest in človekovim poseganjem v naravo na sploh pa se je življenjski prostor največje evropske divje mačke močno skrčil. Ob začetku dvajsetega stoletja je bil obstoj risa že močno ogrožen, na več predelih – tudi pri nas – pa je lokalna populacija celo izumrla in človeška intervencija je bila neizbežna. Zakaj je evrazijski ris, ki ga od sredine prejšnjega stoletja sistematično ponovno doseljujejo, tako zelo pomemben za ves ekosistem evropskih gozdov, in za kako čudovito žival gre, osvetljuje celovečerni dokumentarni film Laurenta Geslina Ris. Francoski fotograf, režiser in scenarist se je na filmski lov za enim najbolj skrivnostnih prebivalcev evropskih gozdov podal v osrčju švicarskega pogorja Jura, kjer se je neke pomladi zaslišal risov paritveni klic … Da bi zares lahko doumeli naravo in medsebojno dinamiko vseh njenih skritih prebivalcev, je nujna predvsem potrpežljivost in Geslin je pri tem izvrsten. Nikamor se mu ne mudi, gibanju risje družine, na katero je naletel, sledi strpno in z umirjeno distanco, ravno prav blizu, da ne zamudi nič zanimivega, a hkrati dovolj oddaljen, da ne zmoti njihovega ritma. Skrit za drevesnimi debli med oprezanjem za risinjo z mladiči ali risom, ki vedno znova utrjuje meje svojega teritorija, skoraj mimogrede opazi tudi druge živali in njihovo pestro sobivanje se počasi preplete v smiseln vzorec življenja v gozdu. Življenja, v katerem je v ospredju boj za preživetje, a tudi drobne lepote, vidne le pozornemu očesu. In Geslinovo fotografsko oko je pri tem izjemno – lepote, ki jih z umirjenim glasom, polnem iskrenega navdušenja, sproti tudi sam komentira, gledalcu pričarajo resnično gozdno pravljico. Posebej pohvalno pri tem je, da kljub izjemni naklonjenosti, ki jo očitno čuti do svojih opazovancev, iz njihovega življenja ne ustvarja pretirane senzacije. Najsi gre za radosti odraščanja mladičev ali za nezakoniti lov, ki konča življenje enega od njih, pripoved ostaja prizemljena in stvarna – kakršna narava v resnici tudi je. Dokumentarni film Ris, ob katerem so v Kinodvoru pripravili tudi poučen spremljevalni program, je namenjen otrokom, starejšim od osem let, s svojo naravno dinamičnostjo, ki vsebuje elemente vseh filmskih žanrov od romance do trilerja, pa bo kot nežen opomnik, česa zares ne smemo izgubiti, očaral tudi odrasle gledalce.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Vinka Möderndorferja poznamo kot pesnika, pisatelja, dramatika, esejista pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve in Ježkove nagrade ter dobitnik desetnice in večernice za mladinski roman Kot v filmu. Letos je poleg dveh pesniških zbirk – družbeno-angažirane Naprej naprej in lirično obarvane Samota – izdal tudi roman z naslovom Odštevanje. Protagonist romana je moški, ki je pravkar stopil v štirideseto leto in se mu življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. Zgodba, ki jo je pisatelj podnaslovil “roman o času in poti”, se odvija leta 1998, ko je Slovenija skozi napeto obdobje tranzicije z veliko nogo zakorakala v kapitalizem. Pri protagonistu se to kaže v tem, da mu oglaševalska agencija, v kateri je zaposlen, vse težje spregleduje ideje za duhovite antikapitalistične oglase in dvoumno zasnovana besedila, v katera vnaša pretanjeno satiro. Roman zaobseže dogajanje v enem dnevu – od tretje ure zjutraj, ko junak kot že tolikokrat poprej na pol v spanju ponečedi straniščno školjko, do tretje ure zjutraj naslednjega dne, ko se s 17-letno hčerjo vrne s srečanja, na katerem prvič spozna očeta in njegovo rodbino. Vmes se v 24 urah zgodi vse tisto, kar pripomore k temu, da se njegovo življenje ustavi na točki nič – torej na tisti točki življenjskega preloma, ko staro povsem odmre in se zgodi bodisi smrt bodisi začetek novega življenja: “Pred sabo imamo določeno količino časa; sicer ne vemo, kolikšna je, vemo pa, da jo bomo porabili. Se pravi, da se čas našega življenja odšteva do našega konca bivanja, ne sešteva. Ko nastopi smrt, smo prišli do konca. Do točke nič. Ki pa je lahko tudi nov začetek. Nov začetek odštevanja. Tako nekateri mislijo. Jaz mislim, da je točka nič res samo točka nič.” Roman Odštevanje je zgodba o tem, kako vsaka izguba v življenju prinaša priložnost za spoznavanje česa novega – med drugim tudi ljudi, ki jih v starem življenju ne nikoli bi spoznali, in vračanja odsotnih ljudi, ki jih zaradi osebnih zamer ali kompleksnih političnih razmer nismo imeli priložnosti spoznati. Je parodija o tem, da moramo za ceno spoznanja samega sebe in resnice o lastnem izvoru izgubiti vse, kar smo v življenju pridobili. Glavni junak se do trenutka, ko se prvič sreča z biološkim očetom, ne zaveda, kako pomembna je osebna zgodovina njegovih staršev, starih staršev in prastaršev, vključno z njihovimi življenjskimi prelomnicami, frustracijami in sanjami, h katerim tudi sam nezavedno hrepeni. Tako se mu med očetovim pripovedovanjem zazdi, kot da je bil prisoten v določenih situacijah, ki so se zgodile njegovim prednikom, čeprav takrat še ni bil rojen. Poglavjem, ki imajo namesto naslova navedeno uro, ki šteje minute minevajočega časa, se pridružujejo poglavja, v katerih iz prvoosebnega zornega kota pripovedujejo protagonistova mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v raznih taboriščih in je umrl le dvanajst dni pred rojstvom glavnega junaka. Möderndorfer s pretanjenim občutkom za dramsko napetost vzneseno opiše prizor, ko se dedkova umirajoča roka dotika nerojenega otroka v trebuhu, ga med tipanjem spoznava in se hkrati poslavlja od njega: “Zelo dobro se razumeva. On še ni nič. Jaz sem že konec. On je nepopisan prostor. Jaz sem razkraspan, strgan, zažgan list. Okužil ga bom s svojo smrtjo.” Čeprav ima bralec na začetku romana na trenutke težave s preklapljanjem med preteklimi dogodki in sedanjostjo, ga napeta zgodba, ki se odvija izredno hitro, takoj potegne v vrtinec dogajanja, da tudi sam v nekaj urah pride do sklepnega poglavja. V njem naleti le na kopico novih vprašanj, ki bi jih protagonist lahko postavil očetu, če bi ga ujel na letališču pred odhodom letala v Kanado: “Vprašanja bodo ostala neodgovorjena. Čakajo name, da si nanja odgovorim sam. Dragi oče, katere knjige si prebral? Ti je všeč Dostojevski ali imaš rajši južnoameriške pisatelje? Misliš, da zares obstaja Pika Nogavička? Si res prebral Viharni vrh od Emily Brontë ali je bilo samo naključje? Je bil tudi Lovec na jelene samo naključje? Dragi oče, si socialist ali komunist? Vem, da nisi zagaman kapitalistični liberalec.” V romanu Odštevanje se Vinko Möderndorfer mimogrede dotakne tudi problematike medvojnih političnih disidentov in povojnih množičnih grobišč, zelo duhovito pa skicira tudi vaško snidenje sorodnikov, ki so nedavno preteklost pustili za sabo in čutijo ob pogledu na bližnjo Goro le še neopredeljivo vznemirjenje. Z vzporednim razpletanjem zgodb več generacij neke družine dobivamo precej intimen vpogled v primerjavo težav, s katerimi so se soočali mladi pari na začetku, na sredini in na koncu 20. stoletja. Ko se protagonist po obilici nenadnih informacij, ki mu jih razkrije očetovo sorodstvo, poln vtisov vrne v prestolnico, ni več isti – odloči se, da bo poklic oglaševalca v celoti nadomestil s pisateljevanjem. Vinko Möderndorfer se je z romanom Odštevanje znova izkazal kot večplasten avtor, ki v svoja dela vnaša veliko poznavanje zgodovine, antropologije, svetovne književnosti in politike, na drugi strani pa kot izjemen poznavalec dramaturgije vključuje obilo časovnih, žanrskih in psiholoških preskokov. Ti tvorijo dinamičen, a tudi poetičen hologram dogajanja, ki ima potencial med drugim tudi za uprizoritev v gledališču in na filmu. Vsekakor je roman literarna mojstrovina, ki jo bo vsaka generacija prebirala z drugačnimi očmi, medtem ko bo odštevala svoje trenutke do točke nič.
Piše: Ifigenija Simonović Bere: Barbara Zupan Martin Sušnik je profesor filozofije, antropologije, etike in pedagogike na več visokih šolah in univerzah v Buenos Airesu, pri nas pa je znan kot gostujoči predavatelj na kulturnih in krščanskih srečanjih. Slovenci v Argentini ga spremljajo tudi kot glasbenika in predanega povezovalca slovenske skupnosti, kot slovensko-argentinski razumnik pa je še posebej dragocen za prepoznavanje filozofskih šol, ki jih podpirajo slovenski predavatelji po svetu. Profesor Sušnik izhaja neposredno iz učenja Milana Komarja, vplivnega in cenjenega filozofa, pravnika, zgodovinarja, poliglota in jezikoslovca, ki je odšel v tujino že med 2. svetovno vojno, leta 1948 pa se je ustalil v Argentini, kjer je umrl leta 2006. Zbirka esejev Realizem, ki osvobaja je napisana tudi v spomin na tega pomembnega slovenskega krščanskega filozofa 20. stoletja. Sušnik sledi Komarjevi šoli filozofije, ki izhaja iz Aristotela in Tomaža Akvinskega in ki jo označujemo kot filozofski oziroma "novi realizem". Zbirko esejev je razdelil v poglavja s pomenljivimi naslovi: Realizem, ki osvobaja, Prosti čas in svoboda, Vzgoja in demokracija, Vitalna vzgoja: pedagogija srca in Vzgoja, enotnost in resničnost. Svoboda, demokracija, vzgoja srca, svet odnosov, prosti čas, tako imenovani "ocij", čas brezdelja, so samo nekatere od vodilnih tem, ki kličejo po branju. Pojem ocij laičnemu bralcu ni znan – označuje človekovo pomembno potrebo, da noče biti samo delavec, da ni na svetu samo zato, da bi bil koristen, da ni le instrument, ki naj služi sistemu, temveč da je tudi iskalec odnosa z realnostjo. To pa je temelj filozofije realizma. Vprašanji "zunanje svobode" in "svobode volje" se naslanjata na prerokbo iz Delfov o spoznavanju samega sebe in na Sokratovo načelo 'biti to, kar si'. V zaključnem poglavju profesor Sušnik pripelje do temeljnega razkritja, da je lastna sreča odvisna od sreče tistega, ki ga ljubimo, kar ljubečega in ljubljenega združuje v eno. Ob vprašanju demokratične vzgoje avtor izpostavlja vzgojo za dialog, kakršno je zagovarjal že Sokrat. Vendar naj dialog ne izključuje resnicoljubnosti, sicer postane zgolj dvoboj za moč. Čeprav se Martin Sušnik navezuje na zdajšnjost, na živi čas, pa vendarle črpa iz osnovnih Sokratovih vprašanj, o katerih ugotavlja, da so večna, nikoli zastarela in vedno znova vredna preizpraševanja. Po Sokratu jemlje metodo učenja, ki učitelja zavezuje, da učencu pomaga priti do resnice iz njegove notranjosti. To, česar se lahko naučimo prek dostopnih informacij, je drugotnega pomena. Najpomembneje je priti do spoznanja, ne do vednosti o tem ali onem. Učitelj lahko usmerja učenca k spoznanju, samo če je srčno predan svojemu poklicu oziroma poslanstvu. Učitelj, ki učencev ne pridobi za resnico, pravičnost in lepoto, je kot zapeljivec, ki napihuje svoje samospoštovanje. Profesor Sušnik ugotavlja, da samo tisti, ki izhaja iz srca, lahko pride do srca drugega. Le učitelj z globokim notranjim življenjem se lahko dotakne učenca in ga usmeri k ponotranjenemu, torej srčnemu premisleku. Tu lahko zaznamo odstop od tomizma in prehod k filozofiji odnosov. Izvir Sušnikovega pisanja je intelektualna ponižnost. Bralec, ki je morda obremenjen z občutkom pomanjkljivega oziroma laičnega razumevanja filozofije, se zato lahko sproščeno prepusti profesorjevim razlagam.
Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta: Igor Velše in Lidija Hartman Pesnica, esejistka, umetnostna zgodovinarka, urednica in založnica Tatjana Pregl Kobe je ustvarila izjemen opus s področja likovne umetnosti, izdala je več monografij, napisala vrsto pesniških zbirk za otroke in za odrasle ter prejela več nagrad. Njeni osmi knjigi nonetov Najprej pride strah je poglobljeno spremno besedo napisal pesnik dr. Zoran Pevec, knjižni ovitek pa je oblikoval pesničin sin, akademski slikar Arjan Pregl. Pesnica se v njej strogo ravna po naslednji shemi: Nonet ima devet verzov, vsak verz tri besede, kitice so trivrstične, tri kitice sestavljajo nonet, devet nonetov venec, devet vencev pa zbirko. Vsak venec ima naslov po osnovnem občutju ali miselnem preblisku, ki ga vzbudi določen impulz: Na obronku sanj, Samo da sem, Najprej pride strah, Neznosna lahkost sprenevedanja, Prikrite sledi trpljenja, Ugasli gejzir žalostink, Nikoli ni vseeno, Obredi tihega slovesa in Neskončna pogoltnost časa. Nonet že zaradi oblike ne more vsebovati obsežnega razmišljanja ali izpovednosti. Večkrat razpoloženje in posebno občutje spodbudi stik z naravo: pogled na cvetočo plezalko, drevesne krošnje, sprehod po morski obali, razgled na gore, pa tudi poslušanje glasbe, ki pomirja. Izzvenela pesem pušča za sabo sledi doživetja lepote in čudežnosti sveta. Pesnica ugotavlja, da se v življenju nenehno ponavljata rojstvo in smrt. Dvome o smislu vsega, kar delamo, prežene spoznanje, da je življenje dragoceno, popolnost pa mu daje ljubezen: »samo da sem / : da ne zavračam / poljubov ne dotikov«. V vsako bivanje je zakoreninjen strah pred končnostjo: Saj vse mine, tako kot izgoreva elementarna strast v stanje nočnih mor. Brahmsov koncert prežene nemir in žalost, saj uteleša sanje o lepoti in dokazuje, da vse, kar živi, ne more umreti. Pesmi v vencu Neznosna lahkost sprenevedanja uvaja razpoloženjska lirska pesem, ki skoraj spominja na japonski haiku: »Večer se poslavlja / s pesmijo čričkov / svetloba pridušeno ihti.« Lirskemu uvodu sledijo pesmi o hinavščini in lažnem sočutju ljudi, ki v svojem varnem udobju na televiziji gledajo vojne grozote, potem pa zamenjajo program in gledajo reklame ali pogrošne nadaljevanke, češ saj bo slej ko prej vse minilo. Obledela fotografija deklice v preveliki uniformi s puško na rami, z grozo pred smrtjo v očeh, spominja na neko drugo, že minulo vojno, na krvaveče rane, prekrite z nakitom jesenskega listja. Ob zavesti, da moramo umreti, si želimo, da ostane za nami vsaj kak delček: »: beseda : podoba : umetnina / : prikrite sledi trpljenja / : zgodovina spomina : parnas« Pesnica ljubi drevesa, njihovo rast, v gnezdih cvetov se valijo njene pesmi o starih ljudeh in čisto majhne pesmi o mehkih otroških dlaneh. Drugačni pa so občutki ob spominih na mater, ki je med vojno veliko pretrpela, a je o tem le malo govorila. Pesnica dosledno upošteva formo nonetov, vsebinsko pa so ti kljub temu zelo raznoliki. Pogost je miselni prestop, ločil ni, razen dvopičja pred spremembami pojmov in sicer neopaznimi prehodi. Pesniški jezik je bogat s podobami, kot so dostojanstvo molčečih gora, ekran misli, porušen tempelj vesti, razbrazdane prsi drevesa … Metafore so tudi iz antičnega izročila: perfidne Kalipsine obljube, vestalke, Odisejeve poti. Najprej pride strah je zbirka večpovedne poezije o vznikih občutij in misli, ki se porajajo ob stiku z realnim svetom, včasih za druge neopaznim: »sem ena tistih / ki vidim česar / drugi ne vidijo«. Zbirko odlikuje izbrano, pretanjeno pesniško sporočilo. Njena govorica v na videz lahkotni obliki noneta zahteva od bralca poglobljeno odkrivanje lepote in dilem v življenju in svetu, kot se danes z njimi soočajo čuteči in razmišljajoči ljudje, ki jim ni vseeno. Zoran Pevec je v poglobljeni spremni besedi zapisal: »če je poezija abeceda sveta, in to najbrž, da je, potem je tako zaradi tega, ker beleži ljubezen, sovraštvo, dobro, zlo, tesnobo in strah.«
Piše: Andrej Lutman Bereta: Igor Velše in Lidija Hartman Po zbirki kratke proze z naslovom Tango se Karmen Zupančič podaja v obravnavo najskrivnostnejšega pojava: to je temna snov. V Temni noči brez zvezd takšna snov zavzema domala vse, pravzaprav kar celotno pesničino obzorje, na katerem se vrste dogodki, ki so seveda pesmi. Knjižica s šestdesetimi stranmi je razdeljena na levi in desni pol. Levega si je prisvojil risar Tine Zupančič z rahlo obarvanimi risbami, ki delujejo izstopajoče iz siceršnje temine črk. Njegova risba na naslovnici kaže svetilko, ki napotuje k pesmim. Desni pol zbirke pa so seveda pesmi. A svetilka na naslovnici je pokrita s snegom. Pesmi odeva mraz, pesmi so pravzaprav brez odeje, brez gretja, a z mnogo izpovednega žara: »Košček za koščkom umiramo z vsakim / slovesom. / Vse manj nas je. / Neki tuji svet prihaja v nas. / Tuje sanje. Neznane daljave. / Prazne pokrajine. / Sami ostajamo. / Sami. / Sebi.« V pesmi, ki ni naslovljena, se kaže tudi pesničin slog: nizanje in razvlečenost pomenov. Ni čudno, da je bila zbirkica po klasifikaciji CIP uvrščena med prozo, založba pa jo označuje kot poezijo. Za razširitev pomena pesmi kot pripovedi je v spremnem besedilu Slutnja trepljanja v zamahih pahljač poskrbel tudi Borut Gombač, ko ugotavlja, da so pesmi pravzaprav nadaljevanje izpovedovanja čutnosti, že izražene v avtoričini prejšnji knjigi Tango. Razvlečenost, ki je osnova določenega plesa, se nadaljuje skozi igro različic temnega, temačnega, mračnega. Bipolarnost zbirkice je potemtakem izražena skozi skrajnosti, ki jih ponuja zadnji stavek pesmi z naslovom Lahko: »Lahko zlahka slečeš / zaskrbljenost dneva, lahko skočiš z balkona, / lahko ležiš na travi in lahko hraniš ptice s svojo / pesmijo.« Tematiko pesmi bi lahko opisali z besedami tegobe, tarnanje, godrnjanje, jadikovanje … Noč kot nasprotje dnevu in zvezde kot motnjo na nočnem nebu je pomensko mogoče prekucniti v trditev, da so noč in zvezde dopolnitev dnevu in nebu. Skrajna čustvenost pa povzroča, da bralstvo doživi stik s pesmimi na način empatije, odmika od pomena, od sporočilnosti zapisanega. In spet svoj delež prenosa ustvarjalnosti izpostavijo risbe. Dojemanje pesničinega in risarjevega sveta se potemtakem razdeli in hkrati združi ob dejstvu, da je minevanje vsaj tako blizu, kot je kratek čas, ki ga nakazuje sorazmerno malo pesmi v zbirkici. Intenzivnost takšnega doživljanja izpove tudi zadnja kitica ene izmed nenaslovljenih pesmi: »Se čudi. / Ne bodi žalosten. / Duša ti je polna miru, / ne prilivaj grenkobe sreči. / Duša, ki je polna miru. / Ljubi!« Imperativ, ukazovalnik k ljubezni, k združevanju pa je tisti del sporočilnega obzorja zbirkice, ki prepriča o skladnosti osame in druženja. Napotilo naj bo torej: pesmi berite v skupini. Za tiste, ki takšnega napotila ne upoštevate, pa so na voljo risbice, ki kar kličejo k dopolnitvi. Več barv torej v črnino!
Neveljaven email naslov