Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Brje : Samozaložba, 2020
Zbirka dvajsetih kratkih zgodb Primoža Sturmana Sinteze je izšla dve leti po zbirki Gorica je naša. Tudi v pričujoči zbirki so v ospredju zamejska tematika in zgodbe ljudi, ki so na nek način razpeti med dve državi ali ideološki doktrini, vendar v njej zasledimo široko zgodovinsko perspektivo skozi oči malega človeka. Najsi gre za dogajanje v koncentracijskem taborišču med 2. svetovno vojno, kot je to prikazano v zgodbi Trikotniki, vpad ruskih tankov v Prago leta 1968 v zgodbi z naslovom Jaro ali za sodobne spore med krščanstvom in komunizmom ter delavci in kapitalisti, vedno nam Sturman, ki kot profesor zgodovine poučuje v Trstu, pripoveduje zgodbe malih ljudi, ki se znajdejo na presečišču ključnih zgodovinskih ali geopolitičnih prelomnic. Posebnost njegovih zgodb je v tem, da bralca dobesedno vržejo v osrednji dialog med dvema protagonistoma, na podlagi katerega si bralec ustvari širši pogled v zgodovinski okvir in kontekst zgodbe. To pomeni, da Sturman cilja na podučenega in razmišljujočega bralca, ki bo na podlagi podanih indicev kot detektiv sam raziskal dogajanje in iz njega izluščil bistvo. Pri tem deluje kot nekakšen slikar makro detajlov ali, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bandelj, kot pisec mikroskopske tehnike, “ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen.” Marsikateremu bralcu se zato zgodi, da mora zgodbo prebrati vsaj dvakrat, saj pri prvem branju le s težavo umesti dogajanje v ustrezno hermenevtično ozadje, dialogi pa mu ne nudijo dovolj močnega ogrodja, na katerega bi lahko postavil stabilno miselno strukturo.
V knjigi Sinteze se Primož Sturman večkrat poigra s kolektivno in individualno krivdo in jo spretno vnese v medčloveške odnose. Čutiti jo je mogoče tako v zgodbi Zaobljuba, kjer se nekdanja ljubimca poigravata z zamislijo o ponovnem snidenju, kot v zgodbi Maj, kjer v pismu študentke zaslutimo načrtno povzročene očitke vesti nesojenemu očetu nikoli rojenega otroka ali tudi v zgodbi Bacardi Breezer, ki se v nasprotju s prejšnjo ne konča s splavom, temveč z raziskovanjem vzroka za spočetje otroka transvestita in pobožne družinske matere. Kolektivno krivdo po drugi strani lahko zaznamo v zgodbah Cena domovine in Ekspertiza, kjer sta v ospredju tragični zgodbi umorjenih migrantov, ki nastopajo kot grešni kozli za probleme in zločine domačinov, ter v zgodbi z naslovom Krivda, v kateri župljanka v pismu obtoži kaplana spolne zlorabe, obtožba pa se kot senca pogrezne na celotno cerkev. V duhoviti zgodbi Umazana igra pa ženska, ki si želi preizkusiti penetracijo na moškem, sama izbere spolnega sužnja, ki ga njen partner po italijansko razglasi za “ščavota” – svojemu delodajalcu pa ob koncu akta veselo navrže: “Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.”
Protagonisti zgodb Sinteze ne pristajajo v ujetost spolnih vlog in pričakovanj drugih, temveč bodisi pišejo pisma, da bi pri zločincih vzbudili slabo vest, bodisi s performativnimi akcijami presegajo meje dobrega okusa, da bi preobrnili svojo vlogo žrtve in jo postavili na glavo. Tako nas ne čudi, da pisatelj v zgodbi Jaro še sveže izvode komaj natisnjene knjige vrže proti ruskim tankom, ki vdrejo v Prago, medtem ko prekarni novinar v zgodbi Svoboda Roberta Saviana jezno pograbi kamen in ga vrže proti policistom, ki odstranjujejo delavce in sindikaliste pred tovarno. Tudi v prvi zgodbi z naslovom Live in Genova, ki temelji na resničnih antiglobalističnih protestih, ki so se pred leti zgodili v tem italijanskem mestu, posamezniki iščejo načine kako se aktivno upreti vladavini kapitala. Zdi se, da nam avtor skozi zgodbe želi podati napotek, da je najslabše, če pasivno čakamo na spremembe, saj vsaka fokusirana akcija prinese nek oprijemljiv rezultat, vsak metuljev zamah s krili pa dolgoročno povzroči potres posebne vrste. Ob tem nam Sturman v Sintezah kaže kompleksno dinamiko družbenih pojavov skozi mavrico spolnih, ideoloških in političnih razlik in prepričanj, ki jim posamezniki podlegajo iz dneva v dan, ne da bi se tega v resnici zavedali.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Brje : Samozaložba, 2020
Zbirka dvajsetih kratkih zgodb Primoža Sturmana Sinteze je izšla dve leti po zbirki Gorica je naša. Tudi v pričujoči zbirki so v ospredju zamejska tematika in zgodbe ljudi, ki so na nek način razpeti med dve državi ali ideološki doktrini, vendar v njej zasledimo široko zgodovinsko perspektivo skozi oči malega človeka. Najsi gre za dogajanje v koncentracijskem taborišču med 2. svetovno vojno, kot je to prikazano v zgodbi Trikotniki, vpad ruskih tankov v Prago leta 1968 v zgodbi z naslovom Jaro ali za sodobne spore med krščanstvom in komunizmom ter delavci in kapitalisti, vedno nam Sturman, ki kot profesor zgodovine poučuje v Trstu, pripoveduje zgodbe malih ljudi, ki se znajdejo na presečišču ključnih zgodovinskih ali geopolitičnih prelomnic. Posebnost njegovih zgodb je v tem, da bralca dobesedno vržejo v osrednji dialog med dvema protagonistoma, na podlagi katerega si bralec ustvari širši pogled v zgodovinski okvir in kontekst zgodbe. To pomeni, da Sturman cilja na podučenega in razmišljujočega bralca, ki bo na podlagi podanih indicev kot detektiv sam raziskal dogajanje in iz njega izluščil bistvo. Pri tem deluje kot nekakšen slikar makro detajlov ali, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bandelj, kot pisec mikroskopske tehnike, “ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen.” Marsikateremu bralcu se zato zgodi, da mora zgodbo prebrati vsaj dvakrat, saj pri prvem branju le s težavo umesti dogajanje v ustrezno hermenevtično ozadje, dialogi pa mu ne nudijo dovolj močnega ogrodja, na katerega bi lahko postavil stabilno miselno strukturo.
V knjigi Sinteze se Primož Sturman večkrat poigra s kolektivno in individualno krivdo in jo spretno vnese v medčloveške odnose. Čutiti jo je mogoče tako v zgodbi Zaobljuba, kjer se nekdanja ljubimca poigravata z zamislijo o ponovnem snidenju, kot v zgodbi Maj, kjer v pismu študentke zaslutimo načrtno povzročene očitke vesti nesojenemu očetu nikoli rojenega otroka ali tudi v zgodbi Bacardi Breezer, ki se v nasprotju s prejšnjo ne konča s splavom, temveč z raziskovanjem vzroka za spočetje otroka transvestita in pobožne družinske matere. Kolektivno krivdo po drugi strani lahko zaznamo v zgodbah Cena domovine in Ekspertiza, kjer sta v ospredju tragični zgodbi umorjenih migrantov, ki nastopajo kot grešni kozli za probleme in zločine domačinov, ter v zgodbi z naslovom Krivda, v kateri župljanka v pismu obtoži kaplana spolne zlorabe, obtožba pa se kot senca pogrezne na celotno cerkev. V duhoviti zgodbi Umazana igra pa ženska, ki si želi preizkusiti penetracijo na moškem, sama izbere spolnega sužnja, ki ga njen partner po italijansko razglasi za “ščavota” – svojemu delodajalcu pa ob koncu akta veselo navrže: “Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.”
Protagonisti zgodb Sinteze ne pristajajo v ujetost spolnih vlog in pričakovanj drugih, temveč bodisi pišejo pisma, da bi pri zločincih vzbudili slabo vest, bodisi s performativnimi akcijami presegajo meje dobrega okusa, da bi preobrnili svojo vlogo žrtve in jo postavili na glavo. Tako nas ne čudi, da pisatelj v zgodbi Jaro še sveže izvode komaj natisnjene knjige vrže proti ruskim tankom, ki vdrejo v Prago, medtem ko prekarni novinar v zgodbi Svoboda Roberta Saviana jezno pograbi kamen in ga vrže proti policistom, ki odstranjujejo delavce in sindikaliste pred tovarno. Tudi v prvi zgodbi z naslovom Live in Genova, ki temelji na resničnih antiglobalističnih protestih, ki so se pred leti zgodili v tem italijanskem mestu, posamezniki iščejo načine kako se aktivno upreti vladavini kapitala. Zdi se, da nam avtor skozi zgodbe želi podati napotek, da je najslabše, če pasivno čakamo na spremembe, saj vsaka fokusirana akcija prinese nek oprijemljiv rezultat, vsak metuljev zamah s krili pa dolgoročno povzroči potres posebne vrste. Ob tem nam Sturman v Sintezah kaže kompleksno dinamiko družbenih pojavov skozi mavrico spolnih, ideoloških in političnih razlik in prepričanj, ki jim posamezniki podlegajo iz dneva v dan, ne da bi se tega v resnici zavedali.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Neveljaven email naslov