Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Brje : Samozaložba, 2020
Zbirka dvajsetih kratkih zgodb Primoža Sturmana Sinteze je izšla dve leti po zbirki Gorica je naša. Tudi v pričujoči zbirki so v ospredju zamejska tematika in zgodbe ljudi, ki so na nek način razpeti med dve državi ali ideološki doktrini, vendar v njej zasledimo široko zgodovinsko perspektivo skozi oči malega človeka. Najsi gre za dogajanje v koncentracijskem taborišču med 2. svetovno vojno, kot je to prikazano v zgodbi Trikotniki, vpad ruskih tankov v Prago leta 1968 v zgodbi z naslovom Jaro ali za sodobne spore med krščanstvom in komunizmom ter delavci in kapitalisti, vedno nam Sturman, ki kot profesor zgodovine poučuje v Trstu, pripoveduje zgodbe malih ljudi, ki se znajdejo na presečišču ključnih zgodovinskih ali geopolitičnih prelomnic. Posebnost njegovih zgodb je v tem, da bralca dobesedno vržejo v osrednji dialog med dvema protagonistoma, na podlagi katerega si bralec ustvari širši pogled v zgodovinski okvir in kontekst zgodbe. To pomeni, da Sturman cilja na podučenega in razmišljujočega bralca, ki bo na podlagi podanih indicev kot detektiv sam raziskal dogajanje in iz njega izluščil bistvo. Pri tem deluje kot nekakšen slikar makro detajlov ali, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bandelj, kot pisec mikroskopske tehnike, “ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen.” Marsikateremu bralcu se zato zgodi, da mora zgodbo prebrati vsaj dvakrat, saj pri prvem branju le s težavo umesti dogajanje v ustrezno hermenevtično ozadje, dialogi pa mu ne nudijo dovolj močnega ogrodja, na katerega bi lahko postavil stabilno miselno strukturo.
V knjigi Sinteze se Primož Sturman večkrat poigra s kolektivno in individualno krivdo in jo spretno vnese v medčloveške odnose. Čutiti jo je mogoče tako v zgodbi Zaobljuba, kjer se nekdanja ljubimca poigravata z zamislijo o ponovnem snidenju, kot v zgodbi Maj, kjer v pismu študentke zaslutimo načrtno povzročene očitke vesti nesojenemu očetu nikoli rojenega otroka ali tudi v zgodbi Bacardi Breezer, ki se v nasprotju s prejšnjo ne konča s splavom, temveč z raziskovanjem vzroka za spočetje otroka transvestita in pobožne družinske matere. Kolektivno krivdo po drugi strani lahko zaznamo v zgodbah Cena domovine in Ekspertiza, kjer sta v ospredju tragični zgodbi umorjenih migrantov, ki nastopajo kot grešni kozli za probleme in zločine domačinov, ter v zgodbi z naslovom Krivda, v kateri župljanka v pismu obtoži kaplana spolne zlorabe, obtožba pa se kot senca pogrezne na celotno cerkev. V duhoviti zgodbi Umazana igra pa ženska, ki si želi preizkusiti penetracijo na moškem, sama izbere spolnega sužnja, ki ga njen partner po italijansko razglasi za “ščavota” – svojemu delodajalcu pa ob koncu akta veselo navrže: “Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.”
Protagonisti zgodb Sinteze ne pristajajo v ujetost spolnih vlog in pričakovanj drugih, temveč bodisi pišejo pisma, da bi pri zločincih vzbudili slabo vest, bodisi s performativnimi akcijami presegajo meje dobrega okusa, da bi preobrnili svojo vlogo žrtve in jo postavili na glavo. Tako nas ne čudi, da pisatelj v zgodbi Jaro še sveže izvode komaj natisnjene knjige vrže proti ruskim tankom, ki vdrejo v Prago, medtem ko prekarni novinar v zgodbi Svoboda Roberta Saviana jezno pograbi kamen in ga vrže proti policistom, ki odstranjujejo delavce in sindikaliste pred tovarno. Tudi v prvi zgodbi z naslovom Live in Genova, ki temelji na resničnih antiglobalističnih protestih, ki so se pred leti zgodili v tem italijanskem mestu, posamezniki iščejo načine kako se aktivno upreti vladavini kapitala. Zdi se, da nam avtor skozi zgodbe želi podati napotek, da je najslabše, če pasivno čakamo na spremembe, saj vsaka fokusirana akcija prinese nek oprijemljiv rezultat, vsak metuljev zamah s krili pa dolgoročno povzroči potres posebne vrste. Ob tem nam Sturman v Sintezah kaže kompleksno dinamiko družbenih pojavov skozi mavrico spolnih, ideoloških in političnih razlik in prepričanj, ki jim posamezniki podlegajo iz dneva v dan, ne da bi se tega v resnici zavedali.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Brje : Samozaložba, 2020
Zbirka dvajsetih kratkih zgodb Primoža Sturmana Sinteze je izšla dve leti po zbirki Gorica je naša. Tudi v pričujoči zbirki so v ospredju zamejska tematika in zgodbe ljudi, ki so na nek način razpeti med dve državi ali ideološki doktrini, vendar v njej zasledimo široko zgodovinsko perspektivo skozi oči malega človeka. Najsi gre za dogajanje v koncentracijskem taborišču med 2. svetovno vojno, kot je to prikazano v zgodbi Trikotniki, vpad ruskih tankov v Prago leta 1968 v zgodbi z naslovom Jaro ali za sodobne spore med krščanstvom in komunizmom ter delavci in kapitalisti, vedno nam Sturman, ki kot profesor zgodovine poučuje v Trstu, pripoveduje zgodbe malih ljudi, ki se znajdejo na presečišču ključnih zgodovinskih ali geopolitičnih prelomnic. Posebnost njegovih zgodb je v tem, da bralca dobesedno vržejo v osrednji dialog med dvema protagonistoma, na podlagi katerega si bralec ustvari širši pogled v zgodovinski okvir in kontekst zgodbe. To pomeni, da Sturman cilja na podučenega in razmišljujočega bralca, ki bo na podlagi podanih indicev kot detektiv sam raziskal dogajanje in iz njega izluščil bistvo. Pri tem deluje kot nekakšen slikar makro detajlov ali, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bandelj, kot pisec mikroskopske tehnike, “ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen.” Marsikateremu bralcu se zato zgodi, da mora zgodbo prebrati vsaj dvakrat, saj pri prvem branju le s težavo umesti dogajanje v ustrezno hermenevtično ozadje, dialogi pa mu ne nudijo dovolj močnega ogrodja, na katerega bi lahko postavil stabilno miselno strukturo.
V knjigi Sinteze se Primož Sturman večkrat poigra s kolektivno in individualno krivdo in jo spretno vnese v medčloveške odnose. Čutiti jo je mogoče tako v zgodbi Zaobljuba, kjer se nekdanja ljubimca poigravata z zamislijo o ponovnem snidenju, kot v zgodbi Maj, kjer v pismu študentke zaslutimo načrtno povzročene očitke vesti nesojenemu očetu nikoli rojenega otroka ali tudi v zgodbi Bacardi Breezer, ki se v nasprotju s prejšnjo ne konča s splavom, temveč z raziskovanjem vzroka za spočetje otroka transvestita in pobožne družinske matere. Kolektivno krivdo po drugi strani lahko zaznamo v zgodbah Cena domovine in Ekspertiza, kjer sta v ospredju tragični zgodbi umorjenih migrantov, ki nastopajo kot grešni kozli za probleme in zločine domačinov, ter v zgodbi z naslovom Krivda, v kateri župljanka v pismu obtoži kaplana spolne zlorabe, obtožba pa se kot senca pogrezne na celotno cerkev. V duhoviti zgodbi Umazana igra pa ženska, ki si želi preizkusiti penetracijo na moškem, sama izbere spolnega sužnja, ki ga njen partner po italijansko razglasi za “ščavota” – svojemu delodajalcu pa ob koncu akta veselo navrže: “Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.”
Protagonisti zgodb Sinteze ne pristajajo v ujetost spolnih vlog in pričakovanj drugih, temveč bodisi pišejo pisma, da bi pri zločincih vzbudili slabo vest, bodisi s performativnimi akcijami presegajo meje dobrega okusa, da bi preobrnili svojo vlogo žrtve in jo postavili na glavo. Tako nas ne čudi, da pisatelj v zgodbi Jaro še sveže izvode komaj natisnjene knjige vrže proti ruskim tankom, ki vdrejo v Prago, medtem ko prekarni novinar v zgodbi Svoboda Roberta Saviana jezno pograbi kamen in ga vrže proti policistom, ki odstranjujejo delavce in sindikaliste pred tovarno. Tudi v prvi zgodbi z naslovom Live in Genova, ki temelji na resničnih antiglobalističnih protestih, ki so se pred leti zgodili v tem italijanskem mestu, posamezniki iščejo načine kako se aktivno upreti vladavini kapitala. Zdi se, da nam avtor skozi zgodbe želi podati napotek, da je najslabše, če pasivno čakamo na spremembe, saj vsaka fokusirana akcija prinese nek oprijemljiv rezultat, vsak metuljev zamah s krili pa dolgoročno povzroči potres posebne vrste. Ob tem nam Sturman v Sintezah kaže kompleksno dinamiko družbenih pojavov skozi mavrico spolnih, ideoloških in političnih razlik in prepričanj, ki jim posamezniki podlegajo iz dneva v dan, ne da bi se tega v resnici zavedali.
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov