Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Aleš Učakar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Ameriška profesorica Maryanne Wolf je knjigo Bralec, vrni se domov zasnovala v obliki pisem. Za to razmeroma staromodno literarno zvrst se je odločila zato, ker je, kot je zapisala, bralca želela povabiti k predahu, v katerem bosta lahko skupaj razmišljala. Po njenem mnenju so namreč prav pisma lahko svojevrstna intimna komunikacija med avtorjem in bralcem in imajo moč, da s pronicljivo izmenjavo misli spremenijo oba.
Teme, ki jih avtorica pretresa v knjigi, so: Kaj se dogaja v možganih, ko beremo? Kateri kognitivni procesi so vključeni v branje in kako nam branje pomaga vstopiti v svet drugega? Kako na branje vpliva digitalna kultura? Ali smo sploh še zmožni poglobljenega branja ali pa so se naši možgani zaradi preobilice digitalnih dražljajev že povsem navadili na površinsko branje in nenehno preskakovanje med bralnimi vsebinami?
Beroči možgani so svojevrsten fenomen. Vsakokrat, ko preberemo že eno samo besedo, se v naših možganih aktivira množica nevronskih vezij, se med seboj poveže in nam v pičlih 400 milisekundah dostavi njen pomen. Lahko si samo predstavljamo, kaj se v možganih dogaja, ko preberemo cel stavek, pesem, kratko zgodbo ali literarno kritiko. Izkušeni bralec tako z vrtoglavo hitrostjo obdeluje in povezuje informacije z najnižje ravni svojega zaznavanja do najvišje, do tega, da v celoti dojame njihov pomen in simboliko. Maryanne Wolf nas pri tem opozarja, da je to, kako dobri bralci stavka ali besedila smo, odvisno od tega, koliko časa smo pripravljeni investirati v oblikovanje vezij za globoko branje. Potrebna so leta rednega in vztrajnega branja, preden se vezje razvije za takšno obliko branja, zato avtorica poudarja pomen branja že od najzgodnejših let. Globoko branje najbolj ogroža digitalna revolucija oziroma njen vpliv na beroče možgane, ki niso ne evolucijsko ne praktično prilagojeni na nenehno bombardiranje dražljajev.
Maryanne Wolf tako o bralcu 21. stoletja pravi: »Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na karkoli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar.« Če torej kot družba začenjamo izgubljati tisto obliko poglobljene pozornosti, ki je potrebna za omogočanje in vzdrževanje globokega branja, kaj lahko storimo?
Odgovor Maryanne Wolf ponuja že s samim naslovom knjige: Bralec, vrni se domov. Oziroma kot pravi avtorica, mora dobri bralec nenehno stremeti k temu, da bi ob prebranem prihajal do vse jasnejših misli, nato pa dopustiti, da prav te misli spet delujejo nazaj nanj. Na tej podlagi bo razvijal čedalje pristnejše, vse bolj celovito razumevanje življenja in sveta.
Dobri bralci drugače skrbijo za prihodnje rodove. Zavedajo se pomena branja, redno berejo s svojimi otroki in si uredijo domačo knjižnico. Maryanne Wolf v knjigi natančno razčlenjuje, skozi kaj vse gre otrok, ko se spoznava z branjem. Ali kot pravi sama: »Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja.« Pri tem je po njenem mnenju zelo pomembno, da otroci že zelo zgodaj pridejo v stik s fizičnostjo bralne izkušnje. Da tipajo knjigo, jo listajo in tako izkušajo fizično »pričujočnost« knjige, še preden pridejo v stik s kakršnimikoli zasloni. Ključno obdobje, ko se v otroku jezik in misel povežeta prek zgodbe, je med drugim in petim letom starosti. Zgodbe učijo otroka solidarnosti in sočustvovanja z drugimi, ko pa se med petimi in desetimi leti sam nauči branja, stopi na pot najrazburljivejše pustolovščine svojega življenja.
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Aleš Učakar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Ameriška profesorica Maryanne Wolf je knjigo Bralec, vrni se domov zasnovala v obliki pisem. Za to razmeroma staromodno literarno zvrst se je odločila zato, ker je, kot je zapisala, bralca želela povabiti k predahu, v katerem bosta lahko skupaj razmišljala. Po njenem mnenju so namreč prav pisma lahko svojevrstna intimna komunikacija med avtorjem in bralcem in imajo moč, da s pronicljivo izmenjavo misli spremenijo oba.
Teme, ki jih avtorica pretresa v knjigi, so: Kaj se dogaja v možganih, ko beremo? Kateri kognitivni procesi so vključeni v branje in kako nam branje pomaga vstopiti v svet drugega? Kako na branje vpliva digitalna kultura? Ali smo sploh še zmožni poglobljenega branja ali pa so se naši možgani zaradi preobilice digitalnih dražljajev že povsem navadili na površinsko branje in nenehno preskakovanje med bralnimi vsebinami?
Beroči možgani so svojevrsten fenomen. Vsakokrat, ko preberemo že eno samo besedo, se v naših možganih aktivira množica nevronskih vezij, se med seboj poveže in nam v pičlih 400 milisekundah dostavi njen pomen. Lahko si samo predstavljamo, kaj se v možganih dogaja, ko preberemo cel stavek, pesem, kratko zgodbo ali literarno kritiko. Izkušeni bralec tako z vrtoglavo hitrostjo obdeluje in povezuje informacije z najnižje ravni svojega zaznavanja do najvišje, do tega, da v celoti dojame njihov pomen in simboliko. Maryanne Wolf nas pri tem opozarja, da je to, kako dobri bralci stavka ali besedila smo, odvisno od tega, koliko časa smo pripravljeni investirati v oblikovanje vezij za globoko branje. Potrebna so leta rednega in vztrajnega branja, preden se vezje razvije za takšno obliko branja, zato avtorica poudarja pomen branja že od najzgodnejših let. Globoko branje najbolj ogroža digitalna revolucija oziroma njen vpliv na beroče možgane, ki niso ne evolucijsko ne praktično prilagojeni na nenehno bombardiranje dražljajev.
Maryanne Wolf tako o bralcu 21. stoletja pravi: »Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na karkoli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar.« Če torej kot družba začenjamo izgubljati tisto obliko poglobljene pozornosti, ki je potrebna za omogočanje in vzdrževanje globokega branja, kaj lahko storimo?
Odgovor Maryanne Wolf ponuja že s samim naslovom knjige: Bralec, vrni se domov. Oziroma kot pravi avtorica, mora dobri bralec nenehno stremeti k temu, da bi ob prebranem prihajal do vse jasnejših misli, nato pa dopustiti, da prav te misli spet delujejo nazaj nanj. Na tej podlagi bo razvijal čedalje pristnejše, vse bolj celovito razumevanje življenja in sveta.
Dobri bralci drugače skrbijo za prihodnje rodove. Zavedajo se pomena branja, redno berejo s svojimi otroki in si uredijo domačo knjižnico. Maryanne Wolf v knjigi natančno razčlenjuje, skozi kaj vse gre otrok, ko se spoznava z branjem. Ali kot pravi sama: »Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja.« Pri tem je po njenem mnenju zelo pomembno, da otroci že zelo zgodaj pridejo v stik s fizičnostjo bralne izkušnje. Da tipajo knjigo, jo listajo in tako izkušajo fizično »pričujočnost« knjige, še preden pridejo v stik s kakršnimikoli zasloni. Ključno obdobje, ko se v otroku jezik in misel povežeta prek zgodbe, je med drugim in petim letom starosti. Zgodbe učijo otroka solidarnosti in sočustvovanja z drugimi, ko pa se med petimi in desetimi leti sam nauči branja, stopi na pot najrazburljivejše pustolovščine svojega življenja.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov