Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko
Črna na Koroškem : Občina, 2019
Etnologinji dr. Mariji Makarovič leta ne pridejo do živega. Pri devetdesetih je po štirih letih raziskav izdala več kot osemsto strani obsežno etnološko študijo o Jazbini, eni od gorskih naselbin v občini Črna na Koroškem, občini ki se lahko ponaša s čudovitimi dolinami Tople, Koprivne, Javorja, Bistre, Podpece in še katere. Na poštni ovojnici je zapisana teža knjige: 2,260 kg. Ta gorski svet pomeni, da je morala avtorica narediti veliko terenskega dela na ne ravno položnih krajih. Jazbina je položena na pobočje od Uršlje Gore, se pravi od Podgore proti proti Žerjavu, nad katerim leži tudi danes že zaraščeni Pogorelec, znan po romanu Prežihovega Voranca Požganica. Marija Makarovič mimogrede omenja, da je bil poleg priznanja, ki ji ga je podelila Občina Črna za več njenih del o Črni in Črnjanih in sploh o Koroški, prav ta roman glavni povod, da se je lotila tega napornega dela. Občina je knjigo tudi založila, pomemben delež pa so dodali družina Repanšek iz Črne in fotograf Jan Černetič. Po zaslugi Andreja Kneza je knjiga tudi grafično zgledno urejena.
Monografija Jazbina je razdeljena na dva dela. V prvem avtorica po res vztrajnem brskanju po arhivih in katastrih analizira zgodovinsko dogajanje na tem območju, omembe kmetij in rodovnike na njih, vsakdanje življenje in s tem povezane navade ali, kot bi lahko tudi rekli, šege, ki so se še posebej z uvedbo mehanizacije bistveno spremenile. V ta del sta seveda vključena tako vsakdan, ki zajema običajna kmečka dela in opravila, od recimo košnje in vrtnih del do krstov, ohceti in sedmin po pogrebih. Gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu in živinoreji, le malo kmetij je imelo tudi gozd, saj ga kmetom po denacionalizaciji pliberških grofov Thurnov po nastanku prve Jugoslavije niso vrnili. Ti kmetje so se morali za preživetje zaposliti pri gozdarstvu ali pri rudniku svinca v Mežici, zato je bilo v Jazbini tudi nekaj rudarskih koč. Na večjih kmetijah so imeli ”posle”, se pravi dekle in hlapce, med katerimi so se nekateri kljub takratnim prepovedim tudi poročili. Izredno visoko je bilo število nezakonskih otrok. V enem primeru jih je imela dekla osem, in to vsakega z drugim očetom. To ni daleč od Hudabivške Mete iz Prežihovih Samorastnikov, seveda z izjemo, da je bil v noveli oče en sam, Ožbej, se pravi, da je šlo res za ljubezen. Obravnavano območje je obsežno, tako da je del ozemlja nekaj časa spadal pod župnijo Prevalje, dokler niso nekaterih kmetij priključili današnji občini Črna. Prvi znani Jazbinec je Peter, omenjen v urbarju leta 1505, rodovniki družin oz. sledenje družinam in njihovemu načinu življenja na posameznih kmetijah pa temelji na matičnih, rojstno-krstnih, poročnih in mrliških knjigah župnij Črna, Javorje in Prevalje.
Drugi del knjige obravnava posamezne kmetije oz. naselbine v Jazbini in Podgori. Vseh je trideset, a stalno naseljenih in obdelanih je le še nekaj. Avtorica jih je zato razdelila na obdelane, ki jih zaradi zanimivih hišnih imen navajam: Hlevnik, Hober, Lavtar, Močivnik, Krničnik, Čemernik in Mrdavšič. V drugem poglavju obravnava kmetije in kajže z obdelanim vrtom, v tretjem v vikende spremenjene kmetije in kajže, sledijo opuščene kmetije, tem pa še kmetije in kajže, zarasle z gozdom predvsem na območju Pogorevca oz. Prežihove Požganice in Obretanovega vrha. Arhivski viri so nadgrajeni s številnimi pogovori z ljudmi, ki še živijo v Podgori in Jazbini ali pa so se od tam zaradi različni vzrokov razselili po Mežiški dolini in drugam po Sloveniji. Pomembno je tudi arhivsko gradivo, ki ga je v osemdesetih letih s peresom zapisal in fotografiral takratni ravnatelj Delavskega muzeja Ravne Alojz Krivograd. Zanimivo je, da to sploh ni bil zaprt prostor. Ljudje, zlasti otroci, so se družili tudi med dvourno hojo v šolo, odrasli med hojo v cerkev, presenetljivo veliko pa je ljudi, ki so se tja preselili s štajerske stran, Šoštanja ali Belih vod. Šola v Javorju, ki so jo pred nekaj leti zaprli, je veljala za najvišjo šolo v Sloveniji.
Monografija Marije Makarovič Jazbina je tako eden redkih in zglednih primerov prikaza življenja naselij, ki počasi ugašajo in se zaraščajo.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko
Črna na Koroškem : Občina, 2019
Etnologinji dr. Mariji Makarovič leta ne pridejo do živega. Pri devetdesetih je po štirih letih raziskav izdala več kot osemsto strani obsežno etnološko študijo o Jazbini, eni od gorskih naselbin v občini Črna na Koroškem, občini ki se lahko ponaša s čudovitimi dolinami Tople, Koprivne, Javorja, Bistre, Podpece in še katere. Na poštni ovojnici je zapisana teža knjige: 2,260 kg. Ta gorski svet pomeni, da je morala avtorica narediti veliko terenskega dela na ne ravno položnih krajih. Jazbina je položena na pobočje od Uršlje Gore, se pravi od Podgore proti proti Žerjavu, nad katerim leži tudi danes že zaraščeni Pogorelec, znan po romanu Prežihovega Voranca Požganica. Marija Makarovič mimogrede omenja, da je bil poleg priznanja, ki ji ga je podelila Občina Črna za več njenih del o Črni in Črnjanih in sploh o Koroški, prav ta roman glavni povod, da se je lotila tega napornega dela. Občina je knjigo tudi založila, pomemben delež pa so dodali družina Repanšek iz Črne in fotograf Jan Černetič. Po zaslugi Andreja Kneza je knjiga tudi grafično zgledno urejena.
Monografija Jazbina je razdeljena na dva dela. V prvem avtorica po res vztrajnem brskanju po arhivih in katastrih analizira zgodovinsko dogajanje na tem območju, omembe kmetij in rodovnike na njih, vsakdanje življenje in s tem povezane navade ali, kot bi lahko tudi rekli, šege, ki so se še posebej z uvedbo mehanizacije bistveno spremenile. V ta del sta seveda vključena tako vsakdan, ki zajema običajna kmečka dela in opravila, od recimo košnje in vrtnih del do krstov, ohceti in sedmin po pogrebih. Gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu in živinoreji, le malo kmetij je imelo tudi gozd, saj ga kmetom po denacionalizaciji pliberških grofov Thurnov po nastanku prve Jugoslavije niso vrnili. Ti kmetje so se morali za preživetje zaposliti pri gozdarstvu ali pri rudniku svinca v Mežici, zato je bilo v Jazbini tudi nekaj rudarskih koč. Na večjih kmetijah so imeli ”posle”, se pravi dekle in hlapce, med katerimi so se nekateri kljub takratnim prepovedim tudi poročili. Izredno visoko je bilo število nezakonskih otrok. V enem primeru jih je imela dekla osem, in to vsakega z drugim očetom. To ni daleč od Hudabivške Mete iz Prežihovih Samorastnikov, seveda z izjemo, da je bil v noveli oče en sam, Ožbej, se pravi, da je šlo res za ljubezen. Obravnavano območje je obsežno, tako da je del ozemlja nekaj časa spadal pod župnijo Prevalje, dokler niso nekaterih kmetij priključili današnji občini Črna. Prvi znani Jazbinec je Peter, omenjen v urbarju leta 1505, rodovniki družin oz. sledenje družinam in njihovemu načinu življenja na posameznih kmetijah pa temelji na matičnih, rojstno-krstnih, poročnih in mrliških knjigah župnij Črna, Javorje in Prevalje.
Drugi del knjige obravnava posamezne kmetije oz. naselbine v Jazbini in Podgori. Vseh je trideset, a stalno naseljenih in obdelanih je le še nekaj. Avtorica jih je zato razdelila na obdelane, ki jih zaradi zanimivih hišnih imen navajam: Hlevnik, Hober, Lavtar, Močivnik, Krničnik, Čemernik in Mrdavšič. V drugem poglavju obravnava kmetije in kajže z obdelanim vrtom, v tretjem v vikende spremenjene kmetije in kajže, sledijo opuščene kmetije, tem pa še kmetije in kajže, zarasle z gozdom predvsem na območju Pogorevca oz. Prežihove Požganice in Obretanovega vrha. Arhivski viri so nadgrajeni s številnimi pogovori z ljudmi, ki še živijo v Podgori in Jazbini ali pa so se od tam zaradi različni vzrokov razselili po Mežiški dolini in drugam po Sloveniji. Pomembno je tudi arhivsko gradivo, ki ga je v osemdesetih letih s peresom zapisal in fotografiral takratni ravnatelj Delavskega muzeja Ravne Alojz Krivograd. Zanimivo je, da to sploh ni bil zaprt prostor. Ljudje, zlasti otroci, so se družili tudi med dvourno hojo v šolo, odrasli med hojo v cerkev, presenetljivo veliko pa je ljudi, ki so se tja preselili s štajerske stran, Šoštanja ali Belih vod. Šola v Javorju, ki so jo pred nekaj leti zaprli, je veljala za najvišjo šolo v Sloveniji.
Monografija Marije Makarovič Jazbina je tako eden redkih in zglednih primerov prikaza življenja naselij, ki počasi ugašajo in se zaraščajo.
Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov