Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marija Makarovič: Jazbina

26.04.2021

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko

Črna na Koroškem : Občina, 2019

Etnologinji dr. Mariji Makarovič leta ne pridejo do živega. Pri devetdesetih je po štirih letih raziskav izdala več kot osemsto strani obsežno etnološko študijo o Jazbini, eni od gorskih naselbin v občini Črna na Koroškem, občini ki se lahko ponaša s čudovitimi dolinami Tople, Koprivne, Javorja, Bistre, Podpece in še katere. Na poštni ovojnici je zapisana teža knjige: 2,260 kg. Ta gorski svet pomeni, da je morala avtorica narediti veliko terenskega dela na ne ravno položnih krajih. Jazbina je položena na pobočje od Uršlje Gore, se pravi od Podgore proti proti Žerjavu, nad katerim leži tudi danes že zaraščeni Pogorelec, znan po romanu Prežihovega Voranca Požganica. Marija Makarovič mimogrede omenja, da je bil poleg priznanja, ki ji ga je podelila Občina Črna za več njenih del o Črni in Črnjanih in sploh o Koroški, prav ta roman glavni povod, da se je lotila tega napornega dela. Občina je knjigo tudi založila, pomemben delež pa so dodali družina Repanšek iz Črne in fotograf Jan Černetič. Po zaslugi Andreja Kneza je knjiga tudi grafično zgledno urejena.

Monografija Jazbina je razdeljena na dva dela. V prvem avtorica po res vztrajnem brskanju po arhivih in katastrih analizira zgodovinsko dogajanje na tem območju, omembe kmetij in rodovnike na njih, vsakdanje življenje in s tem povezane navade ali, kot bi lahko tudi rekli, šege, ki so se še posebej z uvedbo mehanizacije bistveno spremenile. V ta del sta seveda vključena tako vsakdan, ki zajema običajna kmečka dela in opravila, od recimo košnje in vrtnih del do krstov, ohceti in sedmin po pogrebih. Gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu in živinoreji, le malo kmetij je imelo tudi gozd, saj ga kmetom po denacionalizaciji pliberških grofov Thurnov po nastanku prve Jugoslavije niso vrnili. Ti kmetje so se morali za preživetje zaposliti pri gozdarstvu ali pri rudniku svinca v Mežici, zato je bilo v Jazbini tudi nekaj rudarskih koč. Na večjih kmetijah so imeli ”posle”, se pravi dekle in hlapce, med katerimi so se nekateri kljub takratnim prepovedim tudi poročili. Izredno visoko je bilo število nezakonskih otrok. V enem primeru jih je imela dekla osem, in to vsakega z drugim očetom. To ni daleč od Hudabivške Mete iz Prežihovih Samorastnikov, seveda z izjemo, da je bil v noveli oče en sam, Ožbej, se pravi, da je šlo res za ljubezen. Obravnavano območje je obsežno, tako da je del ozemlja nekaj časa spadal pod župnijo Prevalje, dokler niso nekaterih kmetij priključili današnji občini Črna. Prvi znani Jazbinec je Peter, omenjen v urbarju leta 1505, rodovniki družin oz. sledenje družinam in njihovemu načinu življenja na posameznih kmetijah pa temelji na matičnih, rojstno-krstnih, poročnih in mrliških knjigah župnij Črna, Javorje in Prevalje.

Drugi del knjige obravnava posamezne kmetije oz. naselbine v Jazbini in Podgori. Vseh je trideset, a stalno naseljenih in obdelanih je le še nekaj. Avtorica jih je zato razdelila na obdelane, ki jih zaradi zanimivih hišnih imen navajam: Hlevnik, Hober, Lavtar, Močivnik, Krničnik, Čemernik in Mrdavšič. V drugem poglavju obravnava kmetije in kajže z obdelanim vrtom, v tretjem v vikende spremenjene kmetije in kajže, sledijo opuščene kmetije, tem pa še kmetije in kajže, zarasle z gozdom predvsem na območju Pogorevca oz. Prežihove Požganice in Obretanovega vrha. Arhivski viri so nadgrajeni s številnimi pogovori z ljudmi, ki še živijo v Podgori in Jazbini ali pa so se od tam zaradi različni vzrokov razselili po Mežiški dolini in drugam po Sloveniji. Pomembno je tudi arhivsko gradivo, ki ga je v osemdesetih letih s peresom zapisal in fotografiral takratni ravnatelj Delavskega muzeja Ravne Alojz Krivograd. Zanimivo je, da to sploh ni bil zaprt prostor. Ljudje, zlasti otroci, so se družili tudi med dvourno hojo v šolo, odrasli med hojo v cerkev, presenetljivo veliko pa je ljudi, ki so se tja preselili s štajerske stran, Šoštanja ali Belih vod. Šola v Javorju, ki so jo pred nekaj leti zaprli, je veljala za najvišjo šolo v Sloveniji.

Monografija Marije Makarovič Jazbina je tako eden redkih in zglednih primerov prikaza življenja naselij, ki počasi ugašajo in se zaraščajo.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marija Makarovič: Jazbina

26.04.2021

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko

Črna na Koroškem : Občina, 2019

Etnologinji dr. Mariji Makarovič leta ne pridejo do živega. Pri devetdesetih je po štirih letih raziskav izdala več kot osemsto strani obsežno etnološko študijo o Jazbini, eni od gorskih naselbin v občini Črna na Koroškem, občini ki se lahko ponaša s čudovitimi dolinami Tople, Koprivne, Javorja, Bistre, Podpece in še katere. Na poštni ovojnici je zapisana teža knjige: 2,260 kg. Ta gorski svet pomeni, da je morala avtorica narediti veliko terenskega dela na ne ravno položnih krajih. Jazbina je položena na pobočje od Uršlje Gore, se pravi od Podgore proti proti Žerjavu, nad katerim leži tudi danes že zaraščeni Pogorelec, znan po romanu Prežihovega Voranca Požganica. Marija Makarovič mimogrede omenja, da je bil poleg priznanja, ki ji ga je podelila Občina Črna za več njenih del o Črni in Črnjanih in sploh o Koroški, prav ta roman glavni povod, da se je lotila tega napornega dela. Občina je knjigo tudi založila, pomemben delež pa so dodali družina Repanšek iz Črne in fotograf Jan Černetič. Po zaslugi Andreja Kneza je knjiga tudi grafično zgledno urejena.

Monografija Jazbina je razdeljena na dva dela. V prvem avtorica po res vztrajnem brskanju po arhivih in katastrih analizira zgodovinsko dogajanje na tem območju, omembe kmetij in rodovnike na njih, vsakdanje življenje in s tem povezane navade ali, kot bi lahko tudi rekli, šege, ki so se še posebej z uvedbo mehanizacije bistveno spremenile. V ta del sta seveda vključena tako vsakdan, ki zajema običajna kmečka dela in opravila, od recimo košnje in vrtnih del do krstov, ohceti in sedmin po pogrebih. Gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu in živinoreji, le malo kmetij je imelo tudi gozd, saj ga kmetom po denacionalizaciji pliberških grofov Thurnov po nastanku prve Jugoslavije niso vrnili. Ti kmetje so se morali za preživetje zaposliti pri gozdarstvu ali pri rudniku svinca v Mežici, zato je bilo v Jazbini tudi nekaj rudarskih koč. Na večjih kmetijah so imeli ”posle”, se pravi dekle in hlapce, med katerimi so se nekateri kljub takratnim prepovedim tudi poročili. Izredno visoko je bilo število nezakonskih otrok. V enem primeru jih je imela dekla osem, in to vsakega z drugim očetom. To ni daleč od Hudabivške Mete iz Prežihovih Samorastnikov, seveda z izjemo, da je bil v noveli oče en sam, Ožbej, se pravi, da je šlo res za ljubezen. Obravnavano območje je obsežno, tako da je del ozemlja nekaj časa spadal pod župnijo Prevalje, dokler niso nekaterih kmetij priključili današnji občini Črna. Prvi znani Jazbinec je Peter, omenjen v urbarju leta 1505, rodovniki družin oz. sledenje družinam in njihovemu načinu življenja na posameznih kmetijah pa temelji na matičnih, rojstno-krstnih, poročnih in mrliških knjigah župnij Črna, Javorje in Prevalje.

Drugi del knjige obravnava posamezne kmetije oz. naselbine v Jazbini in Podgori. Vseh je trideset, a stalno naseljenih in obdelanih je le še nekaj. Avtorica jih je zato razdelila na obdelane, ki jih zaradi zanimivih hišnih imen navajam: Hlevnik, Hober, Lavtar, Močivnik, Krničnik, Čemernik in Mrdavšič. V drugem poglavju obravnava kmetije in kajže z obdelanim vrtom, v tretjem v vikende spremenjene kmetije in kajže, sledijo opuščene kmetije, tem pa še kmetije in kajže, zarasle z gozdom predvsem na območju Pogorevca oz. Prežihove Požganice in Obretanovega vrha. Arhivski viri so nadgrajeni s številnimi pogovori z ljudmi, ki še živijo v Podgori in Jazbini ali pa so se od tam zaradi različni vzrokov razselili po Mežiški dolini in drugam po Sloveniji. Pomembno je tudi arhivsko gradivo, ki ga je v osemdesetih letih s peresom zapisal in fotografiral takratni ravnatelj Delavskega muzeja Ravne Alojz Krivograd. Zanimivo je, da to sploh ni bil zaprt prostor. Ljudje, zlasti otroci, so se družili tudi med dvourno hojo v šolo, odrasli med hojo v cerkev, presenetljivo veliko pa je ljudi, ki so se tja preselili s štajerske stran, Šoštanja ali Belih vod. Šola v Javorju, ki so jo pred nekaj leti zaprli, je veljala za najvišjo šolo v Sloveniji.

Monografija Marije Makarovič Jazbina je tako eden redkih in zglednih primerov prikaza življenja naselij, ki počasi ugašajo in se zaraščajo.


26.10.2020

Tončka Stanonik: Najina dvojina

Avtoric recenzije Marica Škorjanec Bere Maja Moll.


19.10.2020

Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

Renata Salecl: Človek človeku virus in Tomaž Grušovnik: Karantenozofija

Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

F. H. Naji: Zadnji gozd

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.10.2020

MGL - Polly Stenham: Ta obraz

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/


16.10.2020

Filharmonični klasični koncerti 1

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


12.10.2020

Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Sarival Sosič: Sin in sin

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Simona Semenič: Lepa kot slika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Wajdi Mouawad: Vsi ptice

Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin


11.10.2020

Lepa kot slika

Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk


09.10.2020

Padati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.10.2020

Rumena Božarovska: Moj mož

Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan


08.10.2020

Tihožitje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.10.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.


05.10.2020

Ejti Štih: Slike in zgodbe

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.


05.10.2020

Julan Barnes: Lege življenja

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.


02.10.2020

Tjaša Mislej: Naše skladišče

Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo


Stran 66 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov