Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko
Črna na Koroškem : Občina, 2019
Etnologinji dr. Mariji Makarovič leta ne pridejo do živega. Pri devetdesetih je po štirih letih raziskav izdala več kot osemsto strani obsežno etnološko študijo o Jazbini, eni od gorskih naselbin v občini Črna na Koroškem, občini ki se lahko ponaša s čudovitimi dolinami Tople, Koprivne, Javorja, Bistre, Podpece in še katere. Na poštni ovojnici je zapisana teža knjige: 2,260 kg. Ta gorski svet pomeni, da je morala avtorica narediti veliko terenskega dela na ne ravno položnih krajih. Jazbina je položena na pobočje od Uršlje Gore, se pravi od Podgore proti proti Žerjavu, nad katerim leži tudi danes že zaraščeni Pogorelec, znan po romanu Prežihovega Voranca Požganica. Marija Makarovič mimogrede omenja, da je bil poleg priznanja, ki ji ga je podelila Občina Črna za več njenih del o Črni in Črnjanih in sploh o Koroški, prav ta roman glavni povod, da se je lotila tega napornega dela. Občina je knjigo tudi založila, pomemben delež pa so dodali družina Repanšek iz Črne in fotograf Jan Černetič. Po zaslugi Andreja Kneza je knjiga tudi grafično zgledno urejena.
Monografija Jazbina je razdeljena na dva dela. V prvem avtorica po res vztrajnem brskanju po arhivih in katastrih analizira zgodovinsko dogajanje na tem območju, omembe kmetij in rodovnike na njih, vsakdanje življenje in s tem povezane navade ali, kot bi lahko tudi rekli, šege, ki so se še posebej z uvedbo mehanizacije bistveno spremenile. V ta del sta seveda vključena tako vsakdan, ki zajema običajna kmečka dela in opravila, od recimo košnje in vrtnih del do krstov, ohceti in sedmin po pogrebih. Gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu in živinoreji, le malo kmetij je imelo tudi gozd, saj ga kmetom po denacionalizaciji pliberških grofov Thurnov po nastanku prve Jugoslavije niso vrnili. Ti kmetje so se morali za preživetje zaposliti pri gozdarstvu ali pri rudniku svinca v Mežici, zato je bilo v Jazbini tudi nekaj rudarskih koč. Na večjih kmetijah so imeli ”posle”, se pravi dekle in hlapce, med katerimi so se nekateri kljub takratnim prepovedim tudi poročili. Izredno visoko je bilo število nezakonskih otrok. V enem primeru jih je imela dekla osem, in to vsakega z drugim očetom. To ni daleč od Hudabivške Mete iz Prežihovih Samorastnikov, seveda z izjemo, da je bil v noveli oče en sam, Ožbej, se pravi, da je šlo res za ljubezen. Obravnavano območje je obsežno, tako da je del ozemlja nekaj časa spadal pod župnijo Prevalje, dokler niso nekaterih kmetij priključili današnji občini Črna. Prvi znani Jazbinec je Peter, omenjen v urbarju leta 1505, rodovniki družin oz. sledenje družinam in njihovemu načinu življenja na posameznih kmetijah pa temelji na matičnih, rojstno-krstnih, poročnih in mrliških knjigah župnij Črna, Javorje in Prevalje.
Drugi del knjige obravnava posamezne kmetije oz. naselbine v Jazbini in Podgori. Vseh je trideset, a stalno naseljenih in obdelanih je le še nekaj. Avtorica jih je zato razdelila na obdelane, ki jih zaradi zanimivih hišnih imen navajam: Hlevnik, Hober, Lavtar, Močivnik, Krničnik, Čemernik in Mrdavšič. V drugem poglavju obravnava kmetije in kajže z obdelanim vrtom, v tretjem v vikende spremenjene kmetije in kajže, sledijo opuščene kmetije, tem pa še kmetije in kajže, zarasle z gozdom predvsem na območju Pogorevca oz. Prežihove Požganice in Obretanovega vrha. Arhivski viri so nadgrajeni s številnimi pogovori z ljudmi, ki še živijo v Podgori in Jazbini ali pa so se od tam zaradi različni vzrokov razselili po Mežiški dolini in drugam po Sloveniji. Pomembno je tudi arhivsko gradivo, ki ga je v osemdesetih letih s peresom zapisal in fotografiral takratni ravnatelj Delavskega muzeja Ravne Alojz Krivograd. Zanimivo je, da to sploh ni bil zaprt prostor. Ljudje, zlasti otroci, so se družili tudi med dvourno hojo v šolo, odrasli med hojo v cerkev, presenetljivo veliko pa je ljudi, ki so se tja preselili s štajerske stran, Šoštanja ali Belih vod. Šola v Javorju, ki so jo pred nekaj leti zaprli, je veljala za najvišjo šolo v Sloveniji.
Monografija Marije Makarovič Jazbina je tako eden redkih in zglednih primerov prikaza življenja naselij, ki počasi ugašajo in se zaraščajo.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko
Črna na Koroškem : Občina, 2019
Etnologinji dr. Mariji Makarovič leta ne pridejo do živega. Pri devetdesetih je po štirih letih raziskav izdala več kot osemsto strani obsežno etnološko študijo o Jazbini, eni od gorskih naselbin v občini Črna na Koroškem, občini ki se lahko ponaša s čudovitimi dolinami Tople, Koprivne, Javorja, Bistre, Podpece in še katere. Na poštni ovojnici je zapisana teža knjige: 2,260 kg. Ta gorski svet pomeni, da je morala avtorica narediti veliko terenskega dela na ne ravno položnih krajih. Jazbina je položena na pobočje od Uršlje Gore, se pravi od Podgore proti proti Žerjavu, nad katerim leži tudi danes že zaraščeni Pogorelec, znan po romanu Prežihovega Voranca Požganica. Marija Makarovič mimogrede omenja, da je bil poleg priznanja, ki ji ga je podelila Občina Črna za več njenih del o Črni in Črnjanih in sploh o Koroški, prav ta roman glavni povod, da se je lotila tega napornega dela. Občina je knjigo tudi založila, pomemben delež pa so dodali družina Repanšek iz Črne in fotograf Jan Černetič. Po zaslugi Andreja Kneza je knjiga tudi grafično zgledno urejena.
Monografija Jazbina je razdeljena na dva dela. V prvem avtorica po res vztrajnem brskanju po arhivih in katastrih analizira zgodovinsko dogajanje na tem območju, omembe kmetij in rodovnike na njih, vsakdanje življenje in s tem povezane navade ali, kot bi lahko tudi rekli, šege, ki so se še posebej z uvedbo mehanizacije bistveno spremenile. V ta del sta seveda vključena tako vsakdan, ki zajema običajna kmečka dela in opravila, od recimo košnje in vrtnih del do krstov, ohceti in sedmin po pogrebih. Gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu in živinoreji, le malo kmetij je imelo tudi gozd, saj ga kmetom po denacionalizaciji pliberških grofov Thurnov po nastanku prve Jugoslavije niso vrnili. Ti kmetje so se morali za preživetje zaposliti pri gozdarstvu ali pri rudniku svinca v Mežici, zato je bilo v Jazbini tudi nekaj rudarskih koč. Na večjih kmetijah so imeli ”posle”, se pravi dekle in hlapce, med katerimi so se nekateri kljub takratnim prepovedim tudi poročili. Izredno visoko je bilo število nezakonskih otrok. V enem primeru jih je imela dekla osem, in to vsakega z drugim očetom. To ni daleč od Hudabivške Mete iz Prežihovih Samorastnikov, seveda z izjemo, da je bil v noveli oče en sam, Ožbej, se pravi, da je šlo res za ljubezen. Obravnavano območje je obsežno, tako da je del ozemlja nekaj časa spadal pod župnijo Prevalje, dokler niso nekaterih kmetij priključili današnji občini Črna. Prvi znani Jazbinec je Peter, omenjen v urbarju leta 1505, rodovniki družin oz. sledenje družinam in njihovemu načinu življenja na posameznih kmetijah pa temelji na matičnih, rojstno-krstnih, poročnih in mrliških knjigah župnij Črna, Javorje in Prevalje.
Drugi del knjige obravnava posamezne kmetije oz. naselbine v Jazbini in Podgori. Vseh je trideset, a stalno naseljenih in obdelanih je le še nekaj. Avtorica jih je zato razdelila na obdelane, ki jih zaradi zanimivih hišnih imen navajam: Hlevnik, Hober, Lavtar, Močivnik, Krničnik, Čemernik in Mrdavšič. V drugem poglavju obravnava kmetije in kajže z obdelanim vrtom, v tretjem v vikende spremenjene kmetije in kajže, sledijo opuščene kmetije, tem pa še kmetije in kajže, zarasle z gozdom predvsem na območju Pogorevca oz. Prežihove Požganice in Obretanovega vrha. Arhivski viri so nadgrajeni s številnimi pogovori z ljudmi, ki še živijo v Podgori in Jazbini ali pa so se od tam zaradi različni vzrokov razselili po Mežiški dolini in drugam po Sloveniji. Pomembno je tudi arhivsko gradivo, ki ga je v osemdesetih letih s peresom zapisal in fotografiral takratni ravnatelj Delavskega muzeja Ravne Alojz Krivograd. Zanimivo je, da to sploh ni bil zaprt prostor. Ljudje, zlasti otroci, so se družili tudi med dvourno hojo v šolo, odrasli med hojo v cerkev, presenetljivo veliko pa je ljudi, ki so se tja preselili s štajerske stran, Šoštanja ali Belih vod. Šola v Javorju, ki so jo pred nekaj leti zaprli, je veljala za najvišjo šolo v Sloveniji.
Monografija Marije Makarovič Jazbina je tako eden redkih in zglednih primerov prikaza življenja naselij, ki počasi ugašajo in se zaraščajo.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov