Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Lev Detela
Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.
Celovec : Mohorjeva založba, 2020
Literarni prvenec slovenskega koroškega avtorja iz Dul pri Šmohorju v Ziljski dolini Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta je v moderni, refleksivni obliki napisano večsmerno delo. Glavna oseba Vinc Hardt je umetnik, ki sta ga brezbrižnost in nedonošenost modernega časa realno ali morda fiktivno odplavili iz domače Karantanije v daljne dežele. V nekem obrobnem pristanišču doživlja posebne življenjske trenutke. Vidi in čuti, kako se vse okrog njega kvari, manjša in izgublja v morju drugačnosti in brezbrižnosti.
Na primeru treh oseb v tujem pristaniškem mestu se Gotthardtovo prozno besedilo razrašča v večsmerno metaforo človekove ranljivosti. Te tri osebe – samotni pozabljeni slikar svetovno pomembnih umetnin, upokojeni pristaniški delavec, ki večno popravlja čoln, s katerim bi se rad zapeljal na morje, in gospod na pragu hiše, ki skuša iz črk sestaviti vedno bolj pozabljene besede – so figure s simbolnim pomenom.
V ospredju je aktualna tematika izgubljanja identitete in maternega jezika. Gotthardt k svojim junakom pristopa s senzibilno intimnostjo. Dogajanje v romanu je več ali manj alegorično. Avtor s pomočjo stalno ponavljajočih se epizod in zapletov v refleksije iz notranjih monologov in spominskih parabol oblikuje gosto mrežo meditativnih vsebinskih impulzov. Nenehno križanje in menjavanje različnih in vedno znova ponavljajočih se motivov in epizod, povezano z namigi na lokalno dogajanje v koroški stvarnosti, je sicer nekoliko utrujajoče, po drugi strani pa učinkovito ponuja uvid v vztrajni boj protagonistov za ohranjanje izginjajoče samobitnosti. Gotthardtov romaneskni prvenec je prilika o izginjanju in ponovnem oživljanju pozabljenega jezika in samobitnosti.
Kljub v globalni svet usmerjenemu dogajanju je osnovno sporočilno jedro romana bistveno slovensko koroško, vendar bi se v podobni obliki lahko dogodilo pri vsaki ogroženi skupnosti kjerkoli na svetu.. Glavna oseba doživlja upadanje maternega jezika, trpi, ker je slišati vedno manj domačih besed in ker je značilno, da nekdo ne razume ali noče več razumeti jezika, ki se mu zdi, da ga je nekoč morda še razumel.
S tem v zvezi so učinkoviti Gotthardtovi spominski pripovedni vložki o domačih slovenskih koroških ljudeh in krajih. Na primer zgodba o pradedu, ki je v deželi na koncu sveta začel gojiti ribe in potočne rake in jih prodajati v bližnje hotele. Bil je prijatelj državnozborskega poslanca, ki so ga po koroškem plebiscitu pregnali iz domovine, ker se je zavzemal za drugo državo. Praded je bil skoraj vsak dan s čolnom na vodi pri svojih rakih in ribah, vendar je nekega dne utonil, ker ni znal plavati.
Ena od zelo trpkih koroških zgodb, ki jo je Gotthardt prav tako vtkal v svoj roman, pripoveduje o kruhu, ki se je pekel v krušni peči, ko so morali domači v pol ure zapustiti hišo in oditi v pregnanstvo. Lačni so bili pregnani in vse življenje jim je najbolj manjkal kruh, ki se je v tistih hudih časih sežgal v domači peči.
Kot težka melanholična melodija izgube pristno domačega in prvinsko prvotnega so pripovedni elementi Gotthardtovega proznega sporočila refleksivno združeni v ironično in groteskno razpleteno središčno zgodbo o ukradenih slikah v pomembnem muzeju. Kdo jih je naslikal? Kdo jih je ukradel? In po čem je slava? Na ta vprašanja pravzaprav ne dobimo jasnega in zanesljivega odgovora, vendar je omenjena kraja slik povod za avtorjevo intenzivno soočanje z aktualnimi vprašanji umetnosti in umetnikov.
Glavna oseba Vinc Hardt, kar je hudomušno-ironični namig na avtorja knjige, ki je tudi sam slikar in umetniški fotograf, je osamljeni slikar v nekem zakotnem tujem kraju. Podoba je, da je prav on slikar treh ukradenih slavnih slik z značilnimi domačimi slovenskimi koroškimi naslovi Zila in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Namesto slik so v muzeju ostali samo prazni okvirji, toda ta praznina je po avtorjevem mnenju kljub vsemu metafora za upanje, ki postaja vsak dan dragocenejše. Z voljo in potrpljenjem lahko iz malega spet nastane več.
Hardtovih del prvotno niso prepoznali za umetnine, a zdaj se začne zanj zanimati ves svet. Njegova umetnost postane celo visoki politikum. Na odprtju razstave je navzoča smetana družbe z državnim predsednikom vred. Kljub veličastni slavi pa je Vinc Hardt v duhu pravzaprav nekje drugje. Morda doma? Ob dragi domači Zilji? A kaj, ko tudi domovina vse prevečkrat in vse prehitro postane tujina.
Avtor na nekaterih mestih sega v sam proces umetniškega ustvarjanja. Čuti se, da piše iz lastne izkušnje. Na 34. strani lirično poetično razmišlja ob ukradeni sliki o Zilji in morju o razsežnostih barv in barvnih odtenkov in njihovi različnosti, ki preprečuje, da bi se združili.
“Na tej sliki je nad mirnim modrim pasom še druga modra barva v več tonih, pa še nekaj čisto tankih belih lis je v tej modri barvi, že nekoliko bolj temni modri barvi, v tej zelo nemirni modri barvi v obliki visokih valov … Kot da bi se srečali dve vodi ... Tako kot obrobje in središče … Kot da bi se srečali sladka voda z morsko vodo in se zaradi svoje različnosti ne bi mogli združiti.“ piše.
Z ironijo so v romanu predstavljena dejanja in nehanja sodobnega kulturnega utripa, boj za položaje v muzejih in akademijah, odvisnost kulturnih institucij od politike in kapitala, prevlada komercializacije tudi na umetniškem področju, nesposobnost tako imenovanih umetniških strokovnjakov pri ocenjevanju in pravičnem vrednotenju umetnin, kratkovidnost in površinskost žirij in uradnih komisij ...
Usoda Vinca Hardta je samo kamenček v morju podobnih umetniških usod. Po slavni počastitvi v svetovno pomembnem muzeju na drugem koncu sveta se glavna oseba romana vrača na svoj domači konec sveta. Na poti v domovino ga v letalu spremlja visoki avstrijski politični predstavnik, ki je, kot je znano, prav tako slovenskega rodu. Na drugem koncu sveta sta bila vsaj nekaj časa znana, toda na domačih tleh ju kmalu skoraj nihče več ne prepozna. Zdaj dokončno vesta, da sta zares doma. Namreč tam, kot je zapisano v enem od zadnjih stavkov večsmernega Gotthardtovega proznega dela, kjer „…so pozabili jezik, a se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti …“
Avtor recenzije: Lev Detela
Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.
Celovec : Mohorjeva založba, 2020
Literarni prvenec slovenskega koroškega avtorja iz Dul pri Šmohorju v Ziljski dolini Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta je v moderni, refleksivni obliki napisano večsmerno delo. Glavna oseba Vinc Hardt je umetnik, ki sta ga brezbrižnost in nedonošenost modernega časa realno ali morda fiktivno odplavili iz domače Karantanije v daljne dežele. V nekem obrobnem pristanišču doživlja posebne življenjske trenutke. Vidi in čuti, kako se vse okrog njega kvari, manjša in izgublja v morju drugačnosti in brezbrižnosti.
Na primeru treh oseb v tujem pristaniškem mestu se Gotthardtovo prozno besedilo razrašča v večsmerno metaforo človekove ranljivosti. Te tri osebe – samotni pozabljeni slikar svetovno pomembnih umetnin, upokojeni pristaniški delavec, ki večno popravlja čoln, s katerim bi se rad zapeljal na morje, in gospod na pragu hiše, ki skuša iz črk sestaviti vedno bolj pozabljene besede – so figure s simbolnim pomenom.
V ospredju je aktualna tematika izgubljanja identitete in maternega jezika. Gotthardt k svojim junakom pristopa s senzibilno intimnostjo. Dogajanje v romanu je več ali manj alegorično. Avtor s pomočjo stalno ponavljajočih se epizod in zapletov v refleksije iz notranjih monologov in spominskih parabol oblikuje gosto mrežo meditativnih vsebinskih impulzov. Nenehno križanje in menjavanje različnih in vedno znova ponavljajočih se motivov in epizod, povezano z namigi na lokalno dogajanje v koroški stvarnosti, je sicer nekoliko utrujajoče, po drugi strani pa učinkovito ponuja uvid v vztrajni boj protagonistov za ohranjanje izginjajoče samobitnosti. Gotthardtov romaneskni prvenec je prilika o izginjanju in ponovnem oživljanju pozabljenega jezika in samobitnosti.
Kljub v globalni svet usmerjenemu dogajanju je osnovno sporočilno jedro romana bistveno slovensko koroško, vendar bi se v podobni obliki lahko dogodilo pri vsaki ogroženi skupnosti kjerkoli na svetu.. Glavna oseba doživlja upadanje maternega jezika, trpi, ker je slišati vedno manj domačih besed in ker je značilno, da nekdo ne razume ali noče več razumeti jezika, ki se mu zdi, da ga je nekoč morda še razumel.
S tem v zvezi so učinkoviti Gotthardtovi spominski pripovedni vložki o domačih slovenskih koroških ljudeh in krajih. Na primer zgodba o pradedu, ki je v deželi na koncu sveta začel gojiti ribe in potočne rake in jih prodajati v bližnje hotele. Bil je prijatelj državnozborskega poslanca, ki so ga po koroškem plebiscitu pregnali iz domovine, ker se je zavzemal za drugo državo. Praded je bil skoraj vsak dan s čolnom na vodi pri svojih rakih in ribah, vendar je nekega dne utonil, ker ni znal plavati.
Ena od zelo trpkih koroških zgodb, ki jo je Gotthardt prav tako vtkal v svoj roman, pripoveduje o kruhu, ki se je pekel v krušni peči, ko so morali domači v pol ure zapustiti hišo in oditi v pregnanstvo. Lačni so bili pregnani in vse življenje jim je najbolj manjkal kruh, ki se je v tistih hudih časih sežgal v domači peči.
Kot težka melanholična melodija izgube pristno domačega in prvinsko prvotnega so pripovedni elementi Gotthardtovega proznega sporočila refleksivno združeni v ironično in groteskno razpleteno središčno zgodbo o ukradenih slikah v pomembnem muzeju. Kdo jih je naslikal? Kdo jih je ukradel? In po čem je slava? Na ta vprašanja pravzaprav ne dobimo jasnega in zanesljivega odgovora, vendar je omenjena kraja slik povod za avtorjevo intenzivno soočanje z aktualnimi vprašanji umetnosti in umetnikov.
Glavna oseba Vinc Hardt, kar je hudomušno-ironični namig na avtorja knjige, ki je tudi sam slikar in umetniški fotograf, je osamljeni slikar v nekem zakotnem tujem kraju. Podoba je, da je prav on slikar treh ukradenih slavnih slik z značilnimi domačimi slovenskimi koroškimi naslovi Zila in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Namesto slik so v muzeju ostali samo prazni okvirji, toda ta praznina je po avtorjevem mnenju kljub vsemu metafora za upanje, ki postaja vsak dan dragocenejše. Z voljo in potrpljenjem lahko iz malega spet nastane več.
Hardtovih del prvotno niso prepoznali za umetnine, a zdaj se začne zanj zanimati ves svet. Njegova umetnost postane celo visoki politikum. Na odprtju razstave je navzoča smetana družbe z državnim predsednikom vred. Kljub veličastni slavi pa je Vinc Hardt v duhu pravzaprav nekje drugje. Morda doma? Ob dragi domači Zilji? A kaj, ko tudi domovina vse prevečkrat in vse prehitro postane tujina.
Avtor na nekaterih mestih sega v sam proces umetniškega ustvarjanja. Čuti se, da piše iz lastne izkušnje. Na 34. strani lirično poetično razmišlja ob ukradeni sliki o Zilji in morju o razsežnostih barv in barvnih odtenkov in njihovi različnosti, ki preprečuje, da bi se združili.
“Na tej sliki je nad mirnim modrim pasom še druga modra barva v več tonih, pa še nekaj čisto tankih belih lis je v tej modri barvi, že nekoliko bolj temni modri barvi, v tej zelo nemirni modri barvi v obliki visokih valov … Kot da bi se srečali dve vodi ... Tako kot obrobje in središče … Kot da bi se srečali sladka voda z morsko vodo in se zaradi svoje različnosti ne bi mogli združiti.“ piše.
Z ironijo so v romanu predstavljena dejanja in nehanja sodobnega kulturnega utripa, boj za položaje v muzejih in akademijah, odvisnost kulturnih institucij od politike in kapitala, prevlada komercializacije tudi na umetniškem področju, nesposobnost tako imenovanih umetniških strokovnjakov pri ocenjevanju in pravičnem vrednotenju umetnin, kratkovidnost in površinskost žirij in uradnih komisij ...
Usoda Vinca Hardta je samo kamenček v morju podobnih umetniških usod. Po slavni počastitvi v svetovno pomembnem muzeju na drugem koncu sveta se glavna oseba romana vrača na svoj domači konec sveta. Na poti v domovino ga v letalu spremlja visoki avstrijski politični predstavnik, ki je, kot je znano, prav tako slovenskega rodu. Na drugem koncu sveta sta bila vsaj nekaj časa znana, toda na domačih tleh ju kmalu skoraj nihče več ne prepozna. Zdaj dokončno vesta, da sta zares doma. Namreč tam, kot je zapisano v enem od zadnjih stavkov večsmernega Gotthardtovega proznega dela, kjer „…so pozabili jezik, a se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti …“
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov