Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta

26.04.2021

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.

Celovec : Mohorjeva založba, 2020

Literarni prvenec slovenskega koroškega avtorja iz Dul pri Šmohorju v Ziljski dolini Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta je v moderni, refleksivni obliki napisano večsmerno delo. Glavna oseba Vinc Hardt je umetnik, ki sta ga brezbrižnost in nedonošenost modernega časa realno ali morda fiktivno odplavili iz domače Karantanije v daljne dežele. V nekem obrobnem pristanišču doživlja posebne življenjske trenutke. Vidi in čuti, kako se vse okrog njega kvari, manjša in izgublja v morju drugačnosti in brezbrižnosti.

Na primeru treh oseb v tujem pristaniškem mestu se Gotthardtovo prozno besedilo razrašča v večsmerno metaforo človekove ranljivosti. Te tri osebe – samotni pozabljeni slikar svetovno pomembnih umetnin, upokojeni pristaniški delavec, ki večno popravlja čoln, s katerim bi se rad zapeljal na morje, in gospod na pragu hiše, ki skuša iz črk sestaviti vedno bolj pozabljene besede – so figure s simbolnim pomenom.

V ospredju je aktualna tematika izgubljanja identitete in maternega jezika. Gotthardt k svojim junakom pristopa s senzibilno intimnostjo. Dogajanje v romanu je več ali manj alegorično. Avtor s pomočjo stalno ponavljajočih se epizod in zapletov v refleksije iz notranjih monologov in spominskih parabol oblikuje gosto mrežo meditativnih vsebinskih impulzov. Nenehno križanje in menjavanje različnih in vedno znova ponavljajočih se motivov in epizod, povezano z namigi na lokalno dogajanje v koroški stvarnosti, je sicer nekoliko utrujajoče, po drugi strani pa učinkovito ponuja uvid v vztrajni boj protagonistov za ohranjanje izginjajoče samobitnosti. Gotthardtov romaneskni prvenec je prilika o izginjanju in ponovnem oživljanju pozabljenega jezika in samobitnosti.

Kljub v globalni svet usmerjenemu dogajanju je osnovno sporočilno jedro romana bistveno slovensko koroško, vendar bi se v podobni obliki lahko dogodilo pri vsaki ogroženi skupnosti kjerkoli na svetu.. Glavna oseba doživlja upadanje maternega jezika, trpi, ker je slišati vedno manj domačih besed in ker je značilno, da nekdo ne razume ali noče več razumeti jezika, ki se mu zdi, da ga je nekoč morda še razumel.

S tem v zvezi so učinkoviti Gotthardtovi spominski pripovedni vložki o domačih slovenskih koroških ljudeh in krajih. Na primer zgodba o pradedu, ki je v deželi na koncu sveta začel gojiti ribe in potočne rake in jih prodajati v bližnje hotele. Bil je prijatelj državnozborskega poslanca, ki so ga po koroškem plebiscitu pregnali iz domovine, ker se je zavzemal za drugo državo. Praded je bil skoraj vsak dan s čolnom na vodi pri svojih rakih in ribah, vendar je nekega dne utonil, ker ni znal plavati.

Ena od zelo trpkih koroških zgodb, ki jo je Gotthardt prav tako vtkal v svoj roman, pripoveduje o kruhu, ki se je pekel v krušni peči, ko so morali domači v pol ure zapustiti hišo in oditi v pregnanstvo. Lačni so bili pregnani in vse življenje jim je najbolj manjkal kruh, ki se je v tistih hudih časih sežgal v domači peči.

Kot težka melanholična melodija izgube pristno domačega in prvinsko prvotnega so pripovedni elementi Gotthardtovega proznega sporočila refleksivno združeni v ironično in groteskno razpleteno središčno zgodbo o ukradenih slikah v pomembnem muzeju. Kdo jih je naslikal? Kdo jih je ukradel? In po čem je slava? Na ta vprašanja pravzaprav ne dobimo jasnega in zanesljivega odgovora, vendar je omenjena kraja slik povod za avtorjevo intenzivno soočanje z aktualnimi vprašanji umetnosti in umetnikov.

Glavna oseba Vinc Hardt, kar je hudomušno-ironični namig na avtorja knjige, ki je tudi sam slikar in umetniški fotograf, je osamljeni slikar v nekem zakotnem tujem kraju. Podoba je, da je prav on slikar treh ukradenih slavnih slik z značilnimi domačimi slovenskimi koroškimi naslovi Zila in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Namesto slik so v muzeju ostali samo prazni okvirji, toda ta praznina je po avtorjevem mnenju kljub vsemu metafora za upanje, ki postaja vsak dan dragocenejše. Z voljo in potrpljenjem lahko iz malega spet nastane več.

Hardtovih del prvotno niso prepoznali za umetnine, a zdaj se začne zanj zanimati ves svet. Njegova umetnost postane celo visoki politikum. Na odprtju razstave je navzoča smetana družbe z državnim predsednikom vred. Kljub veličastni slavi pa je Vinc Hardt v duhu pravzaprav nekje drugje. Morda doma? Ob dragi domači Zilji? A kaj, ko tudi domovina vse prevečkrat in vse prehitro postane tujina.

Avtor na nekaterih mestih sega v sam proces umetniškega ustvarjanja. Čuti se, da piše iz lastne izkušnje. Na 34. strani lirično poetično razmišlja ob ukradeni sliki o Zilji in morju o razsežnostih barv in barvnih odtenkov in njihovi različnosti, ki preprečuje, da bi se združili.

“Na tej sliki je nad mirnim modrim pasom še druga modra barva v več tonih, pa še nekaj čisto tankih belih lis je v tej modri barvi, že nekoliko bolj temni modri barvi, v tej zelo nemirni modri barvi v obliki visokih valov … Kot da bi se srečali dve vodi ... Tako kot obrobje in središče … Kot da bi se srečali sladka voda z morsko vodo in se zaradi svoje različnosti ne bi mogli združiti.“ piše.

Z ironijo so v romanu predstavljena dejanja in nehanja sodobnega kulturnega utripa, boj za položaje v muzejih in akademijah, odvisnost kulturnih institucij od politike in kapitala, prevlada komercializacije tudi na umetniškem področju, nesposobnost tako imenovanih umetniških strokovnjakov pri ocenjevanju in pravičnem vrednotenju umetnin, kratkovidnost in površinskost žirij in uradnih komisij ...

Usoda Vinca Hardta je samo kamenček v morju podobnih umetniških usod. Po slavni počastitvi v svetovno pomembnem muzeju na drugem koncu sveta se glavna oseba romana vrača na svoj domači konec sveta. Na poti v domovino ga v letalu spremlja visoki avstrijski politični predstavnik, ki je, kot je znano, prav tako slovenskega rodu. Na drugem koncu sveta sta bila vsaj nekaj časa znana, toda na domačih tleh ju kmalu skoraj nihče več ne prepozna. Zdaj dokončno vesta, da sta zares doma. Namreč tam, kot je zapisano v enem od zadnjih stavkov večsmernega Gotthardtovega proznega dela, kjer „…so pozabili jezik, a se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti …“


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta

26.04.2021

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.

Celovec : Mohorjeva založba, 2020

Literarni prvenec slovenskega koroškega avtorja iz Dul pri Šmohorju v Ziljski dolini Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta je v moderni, refleksivni obliki napisano večsmerno delo. Glavna oseba Vinc Hardt je umetnik, ki sta ga brezbrižnost in nedonošenost modernega časa realno ali morda fiktivno odplavili iz domače Karantanije v daljne dežele. V nekem obrobnem pristanišču doživlja posebne življenjske trenutke. Vidi in čuti, kako se vse okrog njega kvari, manjša in izgublja v morju drugačnosti in brezbrižnosti.

Na primeru treh oseb v tujem pristaniškem mestu se Gotthardtovo prozno besedilo razrašča v večsmerno metaforo človekove ranljivosti. Te tri osebe – samotni pozabljeni slikar svetovno pomembnih umetnin, upokojeni pristaniški delavec, ki večno popravlja čoln, s katerim bi se rad zapeljal na morje, in gospod na pragu hiše, ki skuša iz črk sestaviti vedno bolj pozabljene besede – so figure s simbolnim pomenom.

V ospredju je aktualna tematika izgubljanja identitete in maternega jezika. Gotthardt k svojim junakom pristopa s senzibilno intimnostjo. Dogajanje v romanu je več ali manj alegorično. Avtor s pomočjo stalno ponavljajočih se epizod in zapletov v refleksije iz notranjih monologov in spominskih parabol oblikuje gosto mrežo meditativnih vsebinskih impulzov. Nenehno križanje in menjavanje različnih in vedno znova ponavljajočih se motivov in epizod, povezano z namigi na lokalno dogajanje v koroški stvarnosti, je sicer nekoliko utrujajoče, po drugi strani pa učinkovito ponuja uvid v vztrajni boj protagonistov za ohranjanje izginjajoče samobitnosti. Gotthardtov romaneskni prvenec je prilika o izginjanju in ponovnem oživljanju pozabljenega jezika in samobitnosti.

Kljub v globalni svet usmerjenemu dogajanju je osnovno sporočilno jedro romana bistveno slovensko koroško, vendar bi se v podobni obliki lahko dogodilo pri vsaki ogroženi skupnosti kjerkoli na svetu.. Glavna oseba doživlja upadanje maternega jezika, trpi, ker je slišati vedno manj domačih besed in ker je značilno, da nekdo ne razume ali noče več razumeti jezika, ki se mu zdi, da ga je nekoč morda še razumel.

S tem v zvezi so učinkoviti Gotthardtovi spominski pripovedni vložki o domačih slovenskih koroških ljudeh in krajih. Na primer zgodba o pradedu, ki je v deželi na koncu sveta začel gojiti ribe in potočne rake in jih prodajati v bližnje hotele. Bil je prijatelj državnozborskega poslanca, ki so ga po koroškem plebiscitu pregnali iz domovine, ker se je zavzemal za drugo državo. Praded je bil skoraj vsak dan s čolnom na vodi pri svojih rakih in ribah, vendar je nekega dne utonil, ker ni znal plavati.

Ena od zelo trpkih koroških zgodb, ki jo je Gotthardt prav tako vtkal v svoj roman, pripoveduje o kruhu, ki se je pekel v krušni peči, ko so morali domači v pol ure zapustiti hišo in oditi v pregnanstvo. Lačni so bili pregnani in vse življenje jim je najbolj manjkal kruh, ki se je v tistih hudih časih sežgal v domači peči.

Kot težka melanholična melodija izgube pristno domačega in prvinsko prvotnega so pripovedni elementi Gotthardtovega proznega sporočila refleksivno združeni v ironično in groteskno razpleteno središčno zgodbo o ukradenih slikah v pomembnem muzeju. Kdo jih je naslikal? Kdo jih je ukradel? In po čem je slava? Na ta vprašanja pravzaprav ne dobimo jasnega in zanesljivega odgovora, vendar je omenjena kraja slik povod za avtorjevo intenzivno soočanje z aktualnimi vprašanji umetnosti in umetnikov.

Glavna oseba Vinc Hardt, kar je hudomušno-ironični namig na avtorja knjige, ki je tudi sam slikar in umetniški fotograf, je osamljeni slikar v nekem zakotnem tujem kraju. Podoba je, da je prav on slikar treh ukradenih slavnih slik z značilnimi domačimi slovenskimi koroškimi naslovi Zila in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Namesto slik so v muzeju ostali samo prazni okvirji, toda ta praznina je po avtorjevem mnenju kljub vsemu metafora za upanje, ki postaja vsak dan dragocenejše. Z voljo in potrpljenjem lahko iz malega spet nastane več.

Hardtovih del prvotno niso prepoznali za umetnine, a zdaj se začne zanj zanimati ves svet. Njegova umetnost postane celo visoki politikum. Na odprtju razstave je navzoča smetana družbe z državnim predsednikom vred. Kljub veličastni slavi pa je Vinc Hardt v duhu pravzaprav nekje drugje. Morda doma? Ob dragi domači Zilji? A kaj, ko tudi domovina vse prevečkrat in vse prehitro postane tujina.

Avtor na nekaterih mestih sega v sam proces umetniškega ustvarjanja. Čuti se, da piše iz lastne izkušnje. Na 34. strani lirično poetično razmišlja ob ukradeni sliki o Zilji in morju o razsežnostih barv in barvnih odtenkov in njihovi različnosti, ki preprečuje, da bi se združili.

“Na tej sliki je nad mirnim modrim pasom še druga modra barva v več tonih, pa še nekaj čisto tankih belih lis je v tej modri barvi, že nekoliko bolj temni modri barvi, v tej zelo nemirni modri barvi v obliki visokih valov … Kot da bi se srečali dve vodi ... Tako kot obrobje in središče … Kot da bi se srečali sladka voda z morsko vodo in se zaradi svoje različnosti ne bi mogli združiti.“ piše.

Z ironijo so v romanu predstavljena dejanja in nehanja sodobnega kulturnega utripa, boj za položaje v muzejih in akademijah, odvisnost kulturnih institucij od politike in kapitala, prevlada komercializacije tudi na umetniškem področju, nesposobnost tako imenovanih umetniških strokovnjakov pri ocenjevanju in pravičnem vrednotenju umetnin, kratkovidnost in površinskost žirij in uradnih komisij ...

Usoda Vinca Hardta je samo kamenček v morju podobnih umetniških usod. Po slavni počastitvi v svetovno pomembnem muzeju na drugem koncu sveta se glavna oseba romana vrača na svoj domači konec sveta. Na poti v domovino ga v letalu spremlja visoki avstrijski politični predstavnik, ki je, kot je znano, prav tako slovenskega rodu. Na drugem koncu sveta sta bila vsaj nekaj časa znana, toda na domačih tleh ju kmalu skoraj nihče več ne prepozna. Zdaj dokončno vesta, da sta zares doma. Namreč tam, kot je zapisano v enem od zadnjih stavkov večsmernega Gotthardtovega proznega dela, kjer „…so pozabili jezik, a se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti …“


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


30.08.2021

Slavenka Drakulič: Dora in Minotaver

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Ivan Lotrič


30.08.2021

Lenart Zajc: Roberts

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


Stran 53 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov