Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Lev Detela
Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.
Celovec : Mohorjeva založba, 2020
Literarni prvenec slovenskega koroškega avtorja iz Dul pri Šmohorju v Ziljski dolini Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta je v moderni, refleksivni obliki napisano večsmerno delo. Glavna oseba Vinc Hardt je umetnik, ki sta ga brezbrižnost in nedonošenost modernega časa realno ali morda fiktivno odplavili iz domače Karantanije v daljne dežele. V nekem obrobnem pristanišču doživlja posebne življenjske trenutke. Vidi in čuti, kako se vse okrog njega kvari, manjša in izgublja v morju drugačnosti in brezbrižnosti.
Na primeru treh oseb v tujem pristaniškem mestu se Gotthardtovo prozno besedilo razrašča v večsmerno metaforo človekove ranljivosti. Te tri osebe – samotni pozabljeni slikar svetovno pomembnih umetnin, upokojeni pristaniški delavec, ki večno popravlja čoln, s katerim bi se rad zapeljal na morje, in gospod na pragu hiše, ki skuša iz črk sestaviti vedno bolj pozabljene besede – so figure s simbolnim pomenom.
V ospredju je aktualna tematika izgubljanja identitete in maternega jezika. Gotthardt k svojim junakom pristopa s senzibilno intimnostjo. Dogajanje v romanu je več ali manj alegorično. Avtor s pomočjo stalno ponavljajočih se epizod in zapletov v refleksije iz notranjih monologov in spominskih parabol oblikuje gosto mrežo meditativnih vsebinskih impulzov. Nenehno križanje in menjavanje različnih in vedno znova ponavljajočih se motivov in epizod, povezano z namigi na lokalno dogajanje v koroški stvarnosti, je sicer nekoliko utrujajoče, po drugi strani pa učinkovito ponuja uvid v vztrajni boj protagonistov za ohranjanje izginjajoče samobitnosti. Gotthardtov romaneskni prvenec je prilika o izginjanju in ponovnem oživljanju pozabljenega jezika in samobitnosti.
Kljub v globalni svet usmerjenemu dogajanju je osnovno sporočilno jedro romana bistveno slovensko koroško, vendar bi se v podobni obliki lahko dogodilo pri vsaki ogroženi skupnosti kjerkoli na svetu.. Glavna oseba doživlja upadanje maternega jezika, trpi, ker je slišati vedno manj domačih besed in ker je značilno, da nekdo ne razume ali noče več razumeti jezika, ki se mu zdi, da ga je nekoč morda še razumel.
S tem v zvezi so učinkoviti Gotthardtovi spominski pripovedni vložki o domačih slovenskih koroških ljudeh in krajih. Na primer zgodba o pradedu, ki je v deželi na koncu sveta začel gojiti ribe in potočne rake in jih prodajati v bližnje hotele. Bil je prijatelj državnozborskega poslanca, ki so ga po koroškem plebiscitu pregnali iz domovine, ker se je zavzemal za drugo državo. Praded je bil skoraj vsak dan s čolnom na vodi pri svojih rakih in ribah, vendar je nekega dne utonil, ker ni znal plavati.
Ena od zelo trpkih koroških zgodb, ki jo je Gotthardt prav tako vtkal v svoj roman, pripoveduje o kruhu, ki se je pekel v krušni peči, ko so morali domači v pol ure zapustiti hišo in oditi v pregnanstvo. Lačni so bili pregnani in vse življenje jim je najbolj manjkal kruh, ki se je v tistih hudih časih sežgal v domači peči.
Kot težka melanholična melodija izgube pristno domačega in prvinsko prvotnega so pripovedni elementi Gotthardtovega proznega sporočila refleksivno združeni v ironično in groteskno razpleteno središčno zgodbo o ukradenih slikah v pomembnem muzeju. Kdo jih je naslikal? Kdo jih je ukradel? In po čem je slava? Na ta vprašanja pravzaprav ne dobimo jasnega in zanesljivega odgovora, vendar je omenjena kraja slik povod za avtorjevo intenzivno soočanje z aktualnimi vprašanji umetnosti in umetnikov.
Glavna oseba Vinc Hardt, kar je hudomušno-ironični namig na avtorja knjige, ki je tudi sam slikar in umetniški fotograf, je osamljeni slikar v nekem zakotnem tujem kraju. Podoba je, da je prav on slikar treh ukradenih slavnih slik z značilnimi domačimi slovenskimi koroškimi naslovi Zila in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Namesto slik so v muzeju ostali samo prazni okvirji, toda ta praznina je po avtorjevem mnenju kljub vsemu metafora za upanje, ki postaja vsak dan dragocenejše. Z voljo in potrpljenjem lahko iz malega spet nastane več.
Hardtovih del prvotno niso prepoznali za umetnine, a zdaj se začne zanj zanimati ves svet. Njegova umetnost postane celo visoki politikum. Na odprtju razstave je navzoča smetana družbe z državnim predsednikom vred. Kljub veličastni slavi pa je Vinc Hardt v duhu pravzaprav nekje drugje. Morda doma? Ob dragi domači Zilji? A kaj, ko tudi domovina vse prevečkrat in vse prehitro postane tujina.
Avtor na nekaterih mestih sega v sam proces umetniškega ustvarjanja. Čuti se, da piše iz lastne izkušnje. Na 34. strani lirično poetično razmišlja ob ukradeni sliki o Zilji in morju o razsežnostih barv in barvnih odtenkov in njihovi različnosti, ki preprečuje, da bi se združili.
“Na tej sliki je nad mirnim modrim pasom še druga modra barva v več tonih, pa še nekaj čisto tankih belih lis je v tej modri barvi, že nekoliko bolj temni modri barvi, v tej zelo nemirni modri barvi v obliki visokih valov … Kot da bi se srečali dve vodi ... Tako kot obrobje in središče … Kot da bi se srečali sladka voda z morsko vodo in se zaradi svoje različnosti ne bi mogli združiti.“ piše.
Z ironijo so v romanu predstavljena dejanja in nehanja sodobnega kulturnega utripa, boj za položaje v muzejih in akademijah, odvisnost kulturnih institucij od politike in kapitala, prevlada komercializacije tudi na umetniškem področju, nesposobnost tako imenovanih umetniških strokovnjakov pri ocenjevanju in pravičnem vrednotenju umetnin, kratkovidnost in površinskost žirij in uradnih komisij ...
Usoda Vinca Hardta je samo kamenček v morju podobnih umetniških usod. Po slavni počastitvi v svetovno pomembnem muzeju na drugem koncu sveta se glavna oseba romana vrača na svoj domači konec sveta. Na poti v domovino ga v letalu spremlja visoki avstrijski politični predstavnik, ki je, kot je znano, prav tako slovenskega rodu. Na drugem koncu sveta sta bila vsaj nekaj časa znana, toda na domačih tleh ju kmalu skoraj nihče več ne prepozna. Zdaj dokončno vesta, da sta zares doma. Namreč tam, kot je zapisano v enem od zadnjih stavkov večsmernega Gotthardtovega proznega dela, kjer „…so pozabili jezik, a se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti …“
Avtor recenzije: Lev Detela
Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.
Celovec : Mohorjeva založba, 2020
Literarni prvenec slovenskega koroškega avtorja iz Dul pri Šmohorju v Ziljski dolini Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta je v moderni, refleksivni obliki napisano večsmerno delo. Glavna oseba Vinc Hardt je umetnik, ki sta ga brezbrižnost in nedonošenost modernega časa realno ali morda fiktivno odplavili iz domače Karantanije v daljne dežele. V nekem obrobnem pristanišču doživlja posebne življenjske trenutke. Vidi in čuti, kako se vse okrog njega kvari, manjša in izgublja v morju drugačnosti in brezbrižnosti.
Na primeru treh oseb v tujem pristaniškem mestu se Gotthardtovo prozno besedilo razrašča v večsmerno metaforo človekove ranljivosti. Te tri osebe – samotni pozabljeni slikar svetovno pomembnih umetnin, upokojeni pristaniški delavec, ki večno popravlja čoln, s katerim bi se rad zapeljal na morje, in gospod na pragu hiše, ki skuša iz črk sestaviti vedno bolj pozabljene besede – so figure s simbolnim pomenom.
V ospredju je aktualna tematika izgubljanja identitete in maternega jezika. Gotthardt k svojim junakom pristopa s senzibilno intimnostjo. Dogajanje v romanu je več ali manj alegorično. Avtor s pomočjo stalno ponavljajočih se epizod in zapletov v refleksije iz notranjih monologov in spominskih parabol oblikuje gosto mrežo meditativnih vsebinskih impulzov. Nenehno križanje in menjavanje različnih in vedno znova ponavljajočih se motivov in epizod, povezano z namigi na lokalno dogajanje v koroški stvarnosti, je sicer nekoliko utrujajoče, po drugi strani pa učinkovito ponuja uvid v vztrajni boj protagonistov za ohranjanje izginjajoče samobitnosti. Gotthardtov romaneskni prvenec je prilika o izginjanju in ponovnem oživljanju pozabljenega jezika in samobitnosti.
Kljub v globalni svet usmerjenemu dogajanju je osnovno sporočilno jedro romana bistveno slovensko koroško, vendar bi se v podobni obliki lahko dogodilo pri vsaki ogroženi skupnosti kjerkoli na svetu.. Glavna oseba doživlja upadanje maternega jezika, trpi, ker je slišati vedno manj domačih besed in ker je značilno, da nekdo ne razume ali noče več razumeti jezika, ki se mu zdi, da ga je nekoč morda še razumel.
S tem v zvezi so učinkoviti Gotthardtovi spominski pripovedni vložki o domačih slovenskih koroških ljudeh in krajih. Na primer zgodba o pradedu, ki je v deželi na koncu sveta začel gojiti ribe in potočne rake in jih prodajati v bližnje hotele. Bil je prijatelj državnozborskega poslanca, ki so ga po koroškem plebiscitu pregnali iz domovine, ker se je zavzemal za drugo državo. Praded je bil skoraj vsak dan s čolnom na vodi pri svojih rakih in ribah, vendar je nekega dne utonil, ker ni znal plavati.
Ena od zelo trpkih koroških zgodb, ki jo je Gotthardt prav tako vtkal v svoj roman, pripoveduje o kruhu, ki se je pekel v krušni peči, ko so morali domači v pol ure zapustiti hišo in oditi v pregnanstvo. Lačni so bili pregnani in vse življenje jim je najbolj manjkal kruh, ki se je v tistih hudih časih sežgal v domači peči.
Kot težka melanholična melodija izgube pristno domačega in prvinsko prvotnega so pripovedni elementi Gotthardtovega proznega sporočila refleksivno združeni v ironično in groteskno razpleteno središčno zgodbo o ukradenih slikah v pomembnem muzeju. Kdo jih je naslikal? Kdo jih je ukradel? In po čem je slava? Na ta vprašanja pravzaprav ne dobimo jasnega in zanesljivega odgovora, vendar je omenjena kraja slik povod za avtorjevo intenzivno soočanje z aktualnimi vprašanji umetnosti in umetnikov.
Glavna oseba Vinc Hardt, kar je hudomušno-ironični namig na avtorja knjige, ki je tudi sam slikar in umetniški fotograf, je osamljeni slikar v nekem zakotnem tujem kraju. Podoba je, da je prav on slikar treh ukradenih slavnih slik z značilnimi domačimi slovenskimi koroškimi naslovi Zila in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Namesto slik so v muzeju ostali samo prazni okvirji, toda ta praznina je po avtorjevem mnenju kljub vsemu metafora za upanje, ki postaja vsak dan dragocenejše. Z voljo in potrpljenjem lahko iz malega spet nastane več.
Hardtovih del prvotno niso prepoznali za umetnine, a zdaj se začne zanj zanimati ves svet. Njegova umetnost postane celo visoki politikum. Na odprtju razstave je navzoča smetana družbe z državnim predsednikom vred. Kljub veličastni slavi pa je Vinc Hardt v duhu pravzaprav nekje drugje. Morda doma? Ob dragi domači Zilji? A kaj, ko tudi domovina vse prevečkrat in vse prehitro postane tujina.
Avtor na nekaterih mestih sega v sam proces umetniškega ustvarjanja. Čuti se, da piše iz lastne izkušnje. Na 34. strani lirično poetično razmišlja ob ukradeni sliki o Zilji in morju o razsežnostih barv in barvnih odtenkov in njihovi različnosti, ki preprečuje, da bi se združili.
“Na tej sliki je nad mirnim modrim pasom še druga modra barva v več tonih, pa še nekaj čisto tankih belih lis je v tej modri barvi, že nekoliko bolj temni modri barvi, v tej zelo nemirni modri barvi v obliki visokih valov … Kot da bi se srečali dve vodi ... Tako kot obrobje in središče … Kot da bi se srečali sladka voda z morsko vodo in se zaradi svoje različnosti ne bi mogli združiti.“ piše.
Z ironijo so v romanu predstavljena dejanja in nehanja sodobnega kulturnega utripa, boj za položaje v muzejih in akademijah, odvisnost kulturnih institucij od politike in kapitala, prevlada komercializacije tudi na umetniškem področju, nesposobnost tako imenovanih umetniških strokovnjakov pri ocenjevanju in pravičnem vrednotenju umetnin, kratkovidnost in površinskost žirij in uradnih komisij ...
Usoda Vinca Hardta je samo kamenček v morju podobnih umetniških usod. Po slavni počastitvi v svetovno pomembnem muzeju na drugem koncu sveta se glavna oseba romana vrača na svoj domači konec sveta. Na poti v domovino ga v letalu spremlja visoki avstrijski politični predstavnik, ki je, kot je znano, prav tako slovenskega rodu. Na drugem koncu sveta sta bila vsaj nekaj časa znana, toda na domačih tleh ju kmalu skoraj nihče več ne prepozna. Zdaj dokončno vesta, da sta zares doma. Namreč tam, kot je zapisano v enem od zadnjih stavkov večsmernega Gotthardtovega proznega dela, kjer „…so pozabili jezik, a se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti …“
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov