Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Art kino mreži se je zavrtela biografska drama Gospodična Marx o borki za delavske in ženske pravice Eleanor Marx, najmlajši hčeri Karla Marxa
Odraščala je ob preučevanju zgodovine in klasične literature, povsem organsko je vsrkavala očetove revolucionarne filozofsko-ekonomske zamisli in že kot deklica se je zagnano vključevala v družbenopolitične debate v domačem salonu. Njen oče je bil Karl Marx, njen največji življenjski zaveznik Friedrich Engels. Eleanor Marx se je v zgodovino vpisala kot neomajna politična aktivistka s konca devetnajstega stoletja, ki je svoje življenje posvetila boju za delavske pravice, opozarjala je na neenakost med spoloma v družini in družbi ter se borila za odpravo otroškega dela. Že kot deklica je sodelovala pri nastajanju, urejanju in prevajanju Kapitala, pozneje pa je skrbela tudi za postumne izdaje ostalih očetovih del. A kdo je bila v resnici Eleanor Marx oziroma Tussy, kot so jo klicali bližnji? Kakšna je bila? Kako se je znašla v svetu, ki ga je tako zelo želela spremeniti, a je hkrati v njem morala tudi živeti?
Režiserka in scenaristka Susanna Nicchiarelli se v svojem nenavadno zasnovanem, nestereotipnem biografskem filmu Gospodična Marx Eleanorine družbenopolitične plati dotakne le bežno, tako rekoč samoumevno, kot neizpodbitno danost ženske, ki se je povsem naravno odločila za aktivizem, veliko bolj pa se posveti njeni intimnosti, želji po sreči, ki se ji ves čas izmika, osredotoči se na njeno protislovno razpetost med emancipacijo in ujetostjo v toksično razmerje z ljubljenim moškim. V režiserkinih očeh Eleanor nikakor ni ne viktorijanska junakinja, ki umira za svoje ideje, prav tako pa tudi ni nikakršna žrtev moškega sveta. Prav nasprotno – ves čas se živo zaveda svojih želja in svojih predvsem s partnerstvom povezanih težav, a se zdi zavestno odločena živeti, kakor živi. S svojim moškim živi na koruzi, finančno ga podpira, saj sam nima po njenih besedah »prav nobenega odnosa do denarja«, zaveda se njegovih ljubezenskih afer in njegove splošne neodgovornosti, a se kljub vsemu odloči zanj. Znova in znova.
Zdi se, da zanjo to sploh ni vprašanje, samo način življenja, ki je po svoje tako drugačen od njenih revolucionarnih in emancipacijskih družbenih idej, po drugi strani pa nedvomno njihovo najbolj iskreno uresničevanje.
Gospodična Marx, kjer poleg osupljivo naravne igre glavne igralke Romole Garai veliko vlogo skoraj dobesedno odigra tudi povsem sodobna, punk-rockovska glasba, ni film, ki bi gledalcu z natančno premišljeno dramaturgijo ob tragični resnični zgodbi v klimaksu izvabil solze v oči, prej obratno – gre za zelo samosvojo zasnovano pripoved o izredno moderni ženski, ki gledalcu počasi zlezle pod kožo in ga spodbudi k iskanju lastnih odgovorov. Modernost pač ni stvar zgodovinskega obdobja, ampak je odnos do življenja.
V Art kino mreži se je zavrtela biografska drama Gospodična Marx o borki za delavske in ženske pravice Eleanor Marx, najmlajši hčeri Karla Marxa
Odraščala je ob preučevanju zgodovine in klasične literature, povsem organsko je vsrkavala očetove revolucionarne filozofsko-ekonomske zamisli in že kot deklica se je zagnano vključevala v družbenopolitične debate v domačem salonu. Njen oče je bil Karl Marx, njen največji življenjski zaveznik Friedrich Engels. Eleanor Marx se je v zgodovino vpisala kot neomajna politična aktivistka s konca devetnajstega stoletja, ki je svoje življenje posvetila boju za delavske pravice, opozarjala je na neenakost med spoloma v družini in družbi ter se borila za odpravo otroškega dela. Že kot deklica je sodelovala pri nastajanju, urejanju in prevajanju Kapitala, pozneje pa je skrbela tudi za postumne izdaje ostalih očetovih del. A kdo je bila v resnici Eleanor Marx oziroma Tussy, kot so jo klicali bližnji? Kakšna je bila? Kako se je znašla v svetu, ki ga je tako zelo želela spremeniti, a je hkrati v njem morala tudi živeti?
Režiserka in scenaristka Susanna Nicchiarelli se v svojem nenavadno zasnovanem, nestereotipnem biografskem filmu Gospodična Marx Eleanorine družbenopolitične plati dotakne le bežno, tako rekoč samoumevno, kot neizpodbitno danost ženske, ki se je povsem naravno odločila za aktivizem, veliko bolj pa se posveti njeni intimnosti, želji po sreči, ki se ji ves čas izmika, osredotoči se na njeno protislovno razpetost med emancipacijo in ujetostjo v toksično razmerje z ljubljenim moškim. V režiserkinih očeh Eleanor nikakor ni ne viktorijanska junakinja, ki umira za svoje ideje, prav tako pa tudi ni nikakršna žrtev moškega sveta. Prav nasprotno – ves čas se živo zaveda svojih želja in svojih predvsem s partnerstvom povezanih težav, a se zdi zavestno odločena živeti, kakor živi. S svojim moškim živi na koruzi, finančno ga podpira, saj sam nima po njenih besedah »prav nobenega odnosa do denarja«, zaveda se njegovih ljubezenskih afer in njegove splošne neodgovornosti, a se kljub vsemu odloči zanj. Znova in znova.
Zdi se, da zanjo to sploh ni vprašanje, samo način življenja, ki je po svoje tako drugačen od njenih revolucionarnih in emancipacijskih družbenih idej, po drugi strani pa nedvomno njihovo najbolj iskreno uresničevanje.
Gospodična Marx, kjer poleg osupljivo naravne igre glavne igralke Romole Garai veliko vlogo skoraj dobesedno odigra tudi povsem sodobna, punk-rockovska glasba, ni film, ki bi gledalcu z natančno premišljeno dramaturgijo ob tragični resnični zgodbi v klimaksu izvabil solze v oči, prej obratno – gre za zelo samosvojo zasnovano pripoved o izredno moderni ženski, ki gledalcu počasi zlezle pod kožo in ga spodbudi k iskanju lastnih odgovorov. Modernost pač ni stvar zgodovinskega obdobja, ampak je odnos do življenja.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov