Avtorica recenzije: Staša Grahek Bere Barbara Zupan.

Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : Beletrina, 2021

Deborah Levy je na angleškem govornem področju že desetletja uveljavljeno literarno ime. Leta 1959 v Johannesburgu v Južni Afriki rojena pisateljica je najprej pisala predvsem za gledališče, konec osemdesetih let je izdala pesniško zbirko, odtlej se posveča predvsem prozi.

Levyjeva je vnukinja litovskih emigrantov; njen oče je bil član Afriškega nacionalnega kongresa; v šestdesetih letih so ga zaprli in več let je preživel v zaporu. Ker pozneje v Južni Afriki ni več dobil dela, se je družina konec šestdesetih preselila v Veliko Britanijo. Tam je Levyjeva študirala in ostala. Te dni je v Veliki Britaniji izšla njena tretja knjiga trilogije, ki jo sama imenuje »živa avtobiografija«; v njej zgodbo svojega življenja dopolnjuje s pronicljivim razmišljanjem o položaju ženske in pisateljice. Prvi del - Vsega tega nočem vedeti - je napisala leta 2013; drugi, Cena življenja, je izšel leta 2018, naslov tretjega, Real Estate, bi lahko prevedli kot Nepremičnine ali, morda bolje, Prava posest.

Roman Mož, ki je videl vse, je – drugače kot omenjena trilogija – povsem fikcijsko delo. Začetek romana je postavljen v leto 1988; prvoosebni pripovedovalec Saul Adler je mladenič sredi dvajsetih, profesor zgodovine, ki živi v Londonu, ukvarja pa se s sodobno zgodovino Sovjetske zveze in Vzhodne Nemčije. Odpravlja se na študijsko potovanje v Vzhodni Berlin in piše predavanje o psihologiji tiranov. Ima lepo dekle, fotografinjo Jennifer, in na poti k njej ga na prehodu za pešce na Abbey Roadu – gre za verjetno najbolj kulten prehod za pešce na svetu, na njem so avgusta 1969 posneli znamenito fotografijo Beatlov – zbije avto. Odnese jo razmeroma srečno, vsaj tako se zdi.

Saul Adler je malce narcisoiden, vase zaverovan mladenič. Po prometni nesreči ga dekle na hitro zapusti. Moti jo njegov odnos do nje – ob razhodu mu poočita, da se vse vedno vrti samo okoli njega. Saul odpotuje v Berlin in naveže nove odnose – v ospredju so erotični, seksualni – predvsem z vzhodnonemškim prevajalcem in njegovo sestro. Ob tem doživi zadnje obdobje komunizma in se nato vrne v London, kjer ga najdemo – starejšega, a vendar na nek način povsem enakega – leta 2016.

Deborah Levy pripoved o Saulu Adlerju in tem, kar se mu je v 33 letih zgodilo, sicer zaokroži, a bralcu ne dovoli, da bi se zazibal v ugodje linearne zgodbe. Vse prej kot to. S predmeti, stavki, dogodki … po malem, a zanesljivo spodkopava dogajanje, ki je vse bolj negotovo, dozdevno, neresnično, vprašljivo. Kaj se je v resnici zgodilo in kaj ne? Kdaj se je kaj zgodilo? Kdo so ljudje, ki prihajajo v stik s Saulom – so res to, kar misli oziroma mislimo, da so? Se vse dogaja samo v njegovi zavesti ali podzavesti? V romanu postopoma skoraj ni več gotovosti – a zgodba, nezanesljiva in nenehno spremenljiva, bralca vendar vleče naprej.

V nasprotju z osrednjim likom in njegovimi odnosi je zgodovinsko ozadje – predvsem v delu, ki se nanaša na Saulovo bivanje v Vzhodni Nemčiji – postavljeno in popisano popolnoma stvarno. Levyjeva prepričljivo slika Nemško demokratično republiko leta 1988, njen totalitarni ustroj in delovanje posameznikov v njej. Nedemokratični svet, v katerem se vsak vsakogar boji, v katerem ljudje drug drugega opazujejo in nadzorujejo, tudi ovajajo, je skoraj srhljivo živ. Dejanska zgodovina se v podrobnostih navezuje tudi na Saula in njegovo dojemanje sveta. Iz ozadja v dogajanje posega oče, levičarski samodržec, nekakšen mali Stalin, v njegovo življenje se vedno znova vrača ustrahujoč proletarski brat.

Deborah Levy zgodbe Moža, ki je videl vse spretno vleče, obrača in vozla – a jih namenoma ne razvozlava. V romanu je morda še najbolj v ospredju tema svobode in njenih omejitev – svobode posameznika v družini in nasproti drugim, v družbi nasploh. Navsezadnje pa gre za delo, ki priča o neomejeni svobodi umetniškega, v tem primeru literarnega ustvarjanja.