Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere: Jasna Rodošek
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020
Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.
Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.
Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.
Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere: Jasna Rodošek
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020
Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.
Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.
Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.
Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov