Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«
V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”
Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.
Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”
Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«
V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”
Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.
Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”
Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov