Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«
V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”
Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.
Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”
Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«
V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”
Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.
Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”
Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov