Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Prevedel Ivan Dobnik, Kulturno društvo Hiša poezije, 2020
V slovenskem prostoru smo makedonskega pesnika Rista Vasilevskega najprej dobili prek prevodov Vena Tauferja za mednarodno srečanje Lirikonfest v Velenju leta 2011. Med njimi je bila antologijska pesem O, ponatisnjena v zborniku leta 2017. Leta 2018 pa smo v reviji Poetikon lahko prebrali neposredno iz makedonščine prevedene pesmi Vasilevskega pod naslovom Razpršenost kroga – prevedla jih je makedonistka, prevajalka in poznavalka današnje makedonske poezije Lare Mihovilović. Revijalna objava med drugim vključuje pet pesmi, katerih naslovi se ponovijo tudi v Dobnikovi knjigi, in sicer (O)da času; (O)da materi; (O)da splošni melodiji; (O)da spominu; (O)da srcu. Založnik, urednik, pesnik in prevajalec Ivan Dobnik je knjigo naslovil Srce kroga, izhajajoč iz izdaje Srce kruga, Smederevo, 2018. In ker v knjigi ne piše, iz katerega jezika je Dobnik prevajal, sklepam, da je smederevska zbirka v srbskem jeziku.
Knjiga ód Rista Vasilevskega Srce kroga je arhitekturno natančno zasnovana zbirka enainsedemdesetih pesmi, ki so poleg uvodne Veliki pok in zaključne Iz raja razdeljene v sedem razdelkov oziroma ciklov s po desetimi odami (le sedmi cikel, naslovljen Proti popolnemu, ima samo devet pesmi). Z izpostavljenim geometrijskim likom v naslovu odpira interpretativno široko dojemanje simbolike kroga. Vse to ni naključje, saj je večkrat nagrajeni pesnik Risto Vasilevski, avtor šestindvajsetih zbirk, ki živi v Smederevu, študiral arhitekturo. Zunanja zgradba knjige in pesmi ter naslov ustrezata vsebinskemu zalogaju pesmi, ki ambiciozno gradijo svet iz definicij za človeka pomembnih besed. Pesnik jih naslovi ode, kar v stari grščini pomeni petje, po definiciji hvalnice posvetnega značaja. Toda 'O' v besedi oda je v oklepaju in tako (O)do času lahko beremo kot Oda času ali Da času; meni pa se še bolj smiselna zdi tretja različica: O času. Ode Rista Vasilevskega niso ne pindarske ne klasične francoske, temveč povsem svobodne ode.
Pesnik z razumskim pesniškim jezikom gradi svet pomenov precej tehnicistično, definicijsko; cerebralne papirnate definicije pojmov/besed spominjajo na pesniško napisana slovarska gesla. Razlagalno filozofiranje je precej monotono in se nagiba k občemu. Pesnikova razlaga pojma nikakor ne zareže s kakršnim koli prijemom presenečenja, obrata, zasuka v izvirno, individualno izkušnjo. Vsega tega Vasilevski ne počne in vztraja v monotoniji kot dolgočasju, ki v filozofskem smislu prinaša premislek, kontemplacijo, umiritev. Skratka, čeprav se mi te ode osebno zdijo včasih dolgočasne, je to le opredelitev vrste te poezije, žal pa so zlahka razumarsko suhe. In ne gre v prvi vrsti za kakovostno vrednotenje, čeprav ponekod tudi to. Ne vem, ali me nekatere pesmi ne dosežejo same po sebi, ali je kriv prenos v drug jezik, ali pa je kriv velik obseg gradiva. Moji rahli zadržki gredo na račun prevodnih fines, ki bi lahko prispevale k lažji razumljivosti: fantást in žrec sta izraza, katerih raba peša ali je manj pogosta, kot sta zanesenjak in svečenik, ki sta zame primernejši ustreznici. Izraz božji je ponekod napisan z veliko, ponekod z malo.
A v knjigi Srce kroga je nekaj čudovitih pesmi: (O)da potrpljenju, (O)da svetlobi, (O)da nedolžnim, kjer preberemo: »saj pravica je ptica, / ki hitro odleti, / če ne najde pravnega zatočišča, / če je nihče / z njo samo ne hrani …«, (O)da resnici: »Najmanj je je tam, / kjer bi je moralo biti največ.« In v sami sredini, v srcu knjige se nahaja cvetoberni snopič, poleg zame najlepše (O)de ljubezni še (O)da lepoti in (O)da sveti pesmi.
Ode Rista Vasilevskega so za bralca in prevajalca izziv, saj ne gradijo razlage pojmov in torej sveta iz strogo opredeljenega svetovnega nazora, ampak neke pesnikove, to je osebne kompilacije duhovnih in metafizičnih razlag. Vprašljivo utemeljeno pisanje boga z veliko nas morda napoti na krščanski svet, vendar je to sled v napačno smer. V pesmi (O)da božjemu delcu namreč izvemo, da v filozofskem razpredanju ostane odprta smrtnost Boga. Nad njim je, tako lahko razberemo iz teh pesmi, čas. Čas ima božje, občasno tudi presežne lastnosti: »[N]jega ne more nič preslepiti, / saj je edina zanesljiva priča vsemu.« Tako nekako tečemo v krogu in kot bralci ozaveščamo pomen kroga, usvajamo zavest o krogu. Srce kroga je torej središče, kakor preberemo v pesmi (O)da možganom, »okoli katerega se vse suče, / da bi krog ostal celota«. Da svet ne bi razpadel, da bralčev svet ne bi šel na dele, in predvsem, da bi se pesnikov svet smiselno sestavil, se osmislil in opomenil, vse to razbiram kot namen tega pesniškega pisanja. Pesnik namreč na začetek postavi misel: »Če ni nikogar, ki bi mu verjeli, / ni v kaj verovati.« Torej, presežno je postulat. In vera oziroma verovanje je življenjski naklon teh pesmi.
Kakor so že stari vedeli, da si je v izogib pretirani resnosti ob velikih temah v odah dobro kdaj izbrati konkreten predmet, se to izkaže tudi pri Vasilevskem, na primer v (O)di neodposlanim pismom. Beremo tudi (O)do kolesu, a ta že prehaja od konkretnega na simbolni pomen kolesa, kroga, oblike nenehne polnosti ali obstoječe praznine, ki je Vasilevskega vznemirjala že v pesmi z naslovom O. Ali pa (O)do puški. Ampak hvalnice predmetom imamo tudi v slovenščini, na primer v zbirki Bine Štampe Žmavc iz leta 2017 Vse-stvar-je in po mojem mnenju bolje uspele, naelektrene in začinjene z distancirano ironijo, s katero se pesnica odziva na izpraznjeno potrošniško družbo brez vrednot. V pesničinem prepoznavnem slogu je kritično-polemični odnos do sveta izpovedan kot zastrto, omikano in mojstrsko sobivanje kritično naravnane vsebine in klasično izbrane oblike. Prav kritičnost sem občasno po drobcih zasledila tudi pri prav iskrivem Ristu Vasilevskem, na primer v pesmi (O)da ljudski umetnosti, kjer upa, da se prihodnje civilizacije ne bodo oprle »samo na našo umetnost, ki več ne ve kam«.
Nekaterim pesmim je Vasilevski pripisal kraj in čas, mnogim ne. Razen ene, ki jo je napisal v Franciji leta 2012, in ene iz leta 2016 so vse nastale v Ohridu, Smederevu, Strugi, Nakolcu, Prespi med junijem in decembrom 2017. Ne le nepoenotenost datacij, tudi pesmi so v sedem razdelkov z naslovi razporejene s precej netransparentno logiko. Naslovi razdelkov ne kažejo neke enovitosti, glasijo se: I. Božje reči; II. Splošna melodija; III. Artefakti, potomstvo; IV. Pike svetlobe in teme; V. Potovanje, sence; VI. Sveta pesem in VII. Proti popolnemu. Prevajalec in urednik pojasnjuje, da imajo po deset pesmi, a sedmi razdelek jih ima le devet. Kakor koli, vse to je in hkrati ni pomembno. Res pomembno za knjigo priznanega makedonsko-srbskega pesnika je, da ima zahtevno nalogo – znotraj nestalnosti, spremenljivosti pojasniti začetek, nastanek, praznino kot popolnost in ravnotežnost trajanja in obnavljanja, skrivnost življenja in bivanja vsega v njem. Za Vasilevskega je nekaj pred Stvarjenjem, in preroki so bili, po njegovem, brez dvoma rojeni skupaj s Stvarnikom. Tako nas včasih nelogične ali svojske izpeljave zaustavijo. Kot bralka se moram upočasniti in ponovno brati, da bi pesniku lahko sledila. Pesniški glas, ki poje ode, išče smisel in išče uteho v razlagi, odpira filozofski premislek. Ne gre za pozicijo vernika, četudi je jasno, da pesniškega subjekta teološka in mistična vprašanja preganjajo, motivirajo in zaposlujejo. Pesniška misel Rista Vasilevskega je, da je v nas seme prerokov in da s svojimi plodovi ničesar ne oviramo pri cvetenju k svoji naravi in ne zastrupljamo. To razumem kot poziv k individualni poti, ki stremi k dobremu. Tako naj izpostavim še odi s konca knjige: (O)da čistemu in (O)da dobremu. In predvsem vso knjigo Srce kroga razumem kot odo življenju; ne le hvalo, tudi zahvalo življenju, naravi.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Prevedel Ivan Dobnik, Kulturno društvo Hiša poezije, 2020
V slovenskem prostoru smo makedonskega pesnika Rista Vasilevskega najprej dobili prek prevodov Vena Tauferja za mednarodno srečanje Lirikonfest v Velenju leta 2011. Med njimi je bila antologijska pesem O, ponatisnjena v zborniku leta 2017. Leta 2018 pa smo v reviji Poetikon lahko prebrali neposredno iz makedonščine prevedene pesmi Vasilevskega pod naslovom Razpršenost kroga – prevedla jih je makedonistka, prevajalka in poznavalka današnje makedonske poezije Lare Mihovilović. Revijalna objava med drugim vključuje pet pesmi, katerih naslovi se ponovijo tudi v Dobnikovi knjigi, in sicer (O)da času; (O)da materi; (O)da splošni melodiji; (O)da spominu; (O)da srcu. Založnik, urednik, pesnik in prevajalec Ivan Dobnik je knjigo naslovil Srce kroga, izhajajoč iz izdaje Srce kruga, Smederevo, 2018. In ker v knjigi ne piše, iz katerega jezika je Dobnik prevajal, sklepam, da je smederevska zbirka v srbskem jeziku.
Knjiga ód Rista Vasilevskega Srce kroga je arhitekturno natančno zasnovana zbirka enainsedemdesetih pesmi, ki so poleg uvodne Veliki pok in zaključne Iz raja razdeljene v sedem razdelkov oziroma ciklov s po desetimi odami (le sedmi cikel, naslovljen Proti popolnemu, ima samo devet pesmi). Z izpostavljenim geometrijskim likom v naslovu odpira interpretativno široko dojemanje simbolike kroga. Vse to ni naključje, saj je večkrat nagrajeni pesnik Risto Vasilevski, avtor šestindvajsetih zbirk, ki živi v Smederevu, študiral arhitekturo. Zunanja zgradba knjige in pesmi ter naslov ustrezata vsebinskemu zalogaju pesmi, ki ambiciozno gradijo svet iz definicij za človeka pomembnih besed. Pesnik jih naslovi ode, kar v stari grščini pomeni petje, po definiciji hvalnice posvetnega značaja. Toda 'O' v besedi oda je v oklepaju in tako (O)do času lahko beremo kot Oda času ali Da času; meni pa se še bolj smiselna zdi tretja različica: O času. Ode Rista Vasilevskega niso ne pindarske ne klasične francoske, temveč povsem svobodne ode.
Pesnik z razumskim pesniškim jezikom gradi svet pomenov precej tehnicistično, definicijsko; cerebralne papirnate definicije pojmov/besed spominjajo na pesniško napisana slovarska gesla. Razlagalno filozofiranje je precej monotono in se nagiba k občemu. Pesnikova razlaga pojma nikakor ne zareže s kakršnim koli prijemom presenečenja, obrata, zasuka v izvirno, individualno izkušnjo. Vsega tega Vasilevski ne počne in vztraja v monotoniji kot dolgočasju, ki v filozofskem smislu prinaša premislek, kontemplacijo, umiritev. Skratka, čeprav se mi te ode osebno zdijo včasih dolgočasne, je to le opredelitev vrste te poezije, žal pa so zlahka razumarsko suhe. In ne gre v prvi vrsti za kakovostno vrednotenje, čeprav ponekod tudi to. Ne vem, ali me nekatere pesmi ne dosežejo same po sebi, ali je kriv prenos v drug jezik, ali pa je kriv velik obseg gradiva. Moji rahli zadržki gredo na račun prevodnih fines, ki bi lahko prispevale k lažji razumljivosti: fantást in žrec sta izraza, katerih raba peša ali je manj pogosta, kot sta zanesenjak in svečenik, ki sta zame primernejši ustreznici. Izraz božji je ponekod napisan z veliko, ponekod z malo.
A v knjigi Srce kroga je nekaj čudovitih pesmi: (O)da potrpljenju, (O)da svetlobi, (O)da nedolžnim, kjer preberemo: »saj pravica je ptica, / ki hitro odleti, / če ne najde pravnega zatočišča, / če je nihče / z njo samo ne hrani …«, (O)da resnici: »Najmanj je je tam, / kjer bi je moralo biti največ.« In v sami sredini, v srcu knjige se nahaja cvetoberni snopič, poleg zame najlepše (O)de ljubezni še (O)da lepoti in (O)da sveti pesmi.
Ode Rista Vasilevskega so za bralca in prevajalca izziv, saj ne gradijo razlage pojmov in torej sveta iz strogo opredeljenega svetovnega nazora, ampak neke pesnikove, to je osebne kompilacije duhovnih in metafizičnih razlag. Vprašljivo utemeljeno pisanje boga z veliko nas morda napoti na krščanski svet, vendar je to sled v napačno smer. V pesmi (O)da božjemu delcu namreč izvemo, da v filozofskem razpredanju ostane odprta smrtnost Boga. Nad njim je, tako lahko razberemo iz teh pesmi, čas. Čas ima božje, občasno tudi presežne lastnosti: »[N]jega ne more nič preslepiti, / saj je edina zanesljiva priča vsemu.« Tako nekako tečemo v krogu in kot bralci ozaveščamo pomen kroga, usvajamo zavest o krogu. Srce kroga je torej središče, kakor preberemo v pesmi (O)da možganom, »okoli katerega se vse suče, / da bi krog ostal celota«. Da svet ne bi razpadel, da bralčev svet ne bi šel na dele, in predvsem, da bi se pesnikov svet smiselno sestavil, se osmislil in opomenil, vse to razbiram kot namen tega pesniškega pisanja. Pesnik namreč na začetek postavi misel: »Če ni nikogar, ki bi mu verjeli, / ni v kaj verovati.« Torej, presežno je postulat. In vera oziroma verovanje je življenjski naklon teh pesmi.
Kakor so že stari vedeli, da si je v izogib pretirani resnosti ob velikih temah v odah dobro kdaj izbrati konkreten predmet, se to izkaže tudi pri Vasilevskem, na primer v (O)di neodposlanim pismom. Beremo tudi (O)do kolesu, a ta že prehaja od konkretnega na simbolni pomen kolesa, kroga, oblike nenehne polnosti ali obstoječe praznine, ki je Vasilevskega vznemirjala že v pesmi z naslovom O. Ali pa (O)do puški. Ampak hvalnice predmetom imamo tudi v slovenščini, na primer v zbirki Bine Štampe Žmavc iz leta 2017 Vse-stvar-je in po mojem mnenju bolje uspele, naelektrene in začinjene z distancirano ironijo, s katero se pesnica odziva na izpraznjeno potrošniško družbo brez vrednot. V pesničinem prepoznavnem slogu je kritično-polemični odnos do sveta izpovedan kot zastrto, omikano in mojstrsko sobivanje kritično naravnane vsebine in klasično izbrane oblike. Prav kritičnost sem občasno po drobcih zasledila tudi pri prav iskrivem Ristu Vasilevskem, na primer v pesmi (O)da ljudski umetnosti, kjer upa, da se prihodnje civilizacije ne bodo oprle »samo na našo umetnost, ki več ne ve kam«.
Nekaterim pesmim je Vasilevski pripisal kraj in čas, mnogim ne. Razen ene, ki jo je napisal v Franciji leta 2012, in ene iz leta 2016 so vse nastale v Ohridu, Smederevu, Strugi, Nakolcu, Prespi med junijem in decembrom 2017. Ne le nepoenotenost datacij, tudi pesmi so v sedem razdelkov z naslovi razporejene s precej netransparentno logiko. Naslovi razdelkov ne kažejo neke enovitosti, glasijo se: I. Božje reči; II. Splošna melodija; III. Artefakti, potomstvo; IV. Pike svetlobe in teme; V. Potovanje, sence; VI. Sveta pesem in VII. Proti popolnemu. Prevajalec in urednik pojasnjuje, da imajo po deset pesmi, a sedmi razdelek jih ima le devet. Kakor koli, vse to je in hkrati ni pomembno. Res pomembno za knjigo priznanega makedonsko-srbskega pesnika je, da ima zahtevno nalogo – znotraj nestalnosti, spremenljivosti pojasniti začetek, nastanek, praznino kot popolnost in ravnotežnost trajanja in obnavljanja, skrivnost življenja in bivanja vsega v njem. Za Vasilevskega je nekaj pred Stvarjenjem, in preroki so bili, po njegovem, brez dvoma rojeni skupaj s Stvarnikom. Tako nas včasih nelogične ali svojske izpeljave zaustavijo. Kot bralka se moram upočasniti in ponovno brati, da bi pesniku lahko sledila. Pesniški glas, ki poje ode, išče smisel in išče uteho v razlagi, odpira filozofski premislek. Ne gre za pozicijo vernika, četudi je jasno, da pesniškega subjekta teološka in mistična vprašanja preganjajo, motivirajo in zaposlujejo. Pesniška misel Rista Vasilevskega je, da je v nas seme prerokov in da s svojimi plodovi ničesar ne oviramo pri cvetenju k svoji naravi in ne zastrupljamo. To razumem kot poziv k individualni poti, ki stremi k dobremu. Tako naj izpostavim še odi s konca knjige: (O)da čistemu in (O)da dobremu. In predvsem vso knjigo Srce kroga razumem kot odo življenju; ne le hvalo, tudi zahvalo življenju, naravi.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov