Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere: Lidija Hartman
Maribor : Mariborska literarna družba, 2020
Pesnik, pisatelj in esejist Tone Dodlek (1943–2021) je v svoji zadnji pesniški zbirki Plavi 9 večkrat pokazal na reči, ki počasi izginjajo iz našega spomina in vsakdanjika. Predvsem skupnega, ki je osrediščeno na zgodovino in mesto Maribor. A pesniško delo ponuja še mnogo več. Čeprav pesmi površno spominjajo na otroško igrivost in lahkotnost, so to v osnovi zelo posmehljive pesmi. Opaziti je politično noto, kritičnost do duha časa in predvsem avtorjevo osebno stališče do sveta in sistema. Predvsem današnjega, saj pesmi pogosto vzbujajo nostalgijo po lepših in bolj mirnih časih, torej takih, ki so še dovolili možnost za razmislek in vpogled, tako vase kot tudi širše.
In zakaj tak naslov zbirke? Plavi 9 je bila prva trgovina v Mariboru, ki je bila odprta noč in dan. Na to nas opomni tudi naslovnica na knjigi, na kateri je fotografija vhoda v trgovino z velikim napisom omenjenega trgovskega podjetja. Pred njo stoji nekaj strank. Že tu je mogoče najti opomin na izginjajoče čase, ko je bilo središče Maribora veliko bolj pretočno in je bil mestni vrvež precejšen. A to je samo uvod. Pesniška zbirka Plavi 9 nam ponuja predvsem razmisleke o težavah posameznika ali skupnosti, na primer v povezavi s periferijo, kot v pesmi Vizitka: »Ljubljana, / mi v Murski Soboti imamo problem, / Ljubljana, / mi na Ptuju imamo problem, / Ljubljana, / mi v Mariboru imamo problem,« in tako naprej. Pesem se konča z motivom trgovine z rabljenimi stvarmi. Ta trgovina iz druge roke naj bi bila Slovenija, izpelje Dodlek. Avtor s svojim cinizmom tako ne prizanaša nikomur. Prav po naštevanju pogosto konča pesem s pristavkom, ki je skorajda celotna poanta pesmi. Zafrkljivo se obregne tudi ob motiv Lepe Vide – tudi hrepenenje ni več, kar je bilo.
Plavi 9 je konceptualna zbirka. Sestavljena je iz avtorjevega likovnega in pesniškega dela. Oboje spominja na Dodlekovo predzadnjo zbirko Kraljestvo kiča, vendar je v zadnji veliko več grenkobe in slutnje minljivosti. V prejšnji zbirki je namreč še vedno navzoč vitalizem, v pesmih iz zadnje zbirke pa je kar nekaj zavedanja o odtekanju časa. Prav to ima v likovnem delu posebno mesto. Veliko lepljenk je namreč iz vsakdanjega življenja. Dodlek jih je vstavil in dopolnil na svoj način. Ta ready made je predvsem igriv, a vsebuje tudi resen podton. Lepljenka s povratnico, na kateri piše Počitnice s spomini, ima naslov Zamujena priložnost. Inovativna je na primer ilustracija Vozni red. Na njej so narisane tri vedno večje stopnice s stopnjevanjem: lep, lepši – pozabljen. Besedno in likovno prepletanje kaže predvsem na avtorjevo vse večjo samoto.
A ta samota se v pesmih skorajda ne prepozna. Nonsens, iskanje novih pomenov in medbesedilnost, ki jo Dodlek vpleta v svoje pesmi, tako še vedno kažejo na njegov lastni uvid. Tone Dodlek je bil pesnik samohodec, ki je v pesmih s svojim raznolikim znanjem in zanimanjem prikazal predvsem globoke miselne in reflektivne tokove.
Pesniška zbirka Plavi 9 je predvsem spomin na bolj veselo obdobje. Je tudi krik sardonične poezije, s katero Tone Dodlek ne prizanaša nikomur. Njegovemu pesniškemu in likovnemu delu je skupno tiho upanje, naj sveta še ne preplavi instantna mrzlica in da si človek še vedno mora vzeti čas za odmor. Ta je predvsem prostor in čas za premislek, tako o skupnosti kot o samem sebi.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere: Lidija Hartman
Maribor : Mariborska literarna družba, 2020
Pesnik, pisatelj in esejist Tone Dodlek (1943–2021) je v svoji zadnji pesniški zbirki Plavi 9 večkrat pokazal na reči, ki počasi izginjajo iz našega spomina in vsakdanjika. Predvsem skupnega, ki je osrediščeno na zgodovino in mesto Maribor. A pesniško delo ponuja še mnogo več. Čeprav pesmi površno spominjajo na otroško igrivost in lahkotnost, so to v osnovi zelo posmehljive pesmi. Opaziti je politično noto, kritičnost do duha časa in predvsem avtorjevo osebno stališče do sveta in sistema. Predvsem današnjega, saj pesmi pogosto vzbujajo nostalgijo po lepših in bolj mirnih časih, torej takih, ki so še dovolili možnost za razmislek in vpogled, tako vase kot tudi širše.
In zakaj tak naslov zbirke? Plavi 9 je bila prva trgovina v Mariboru, ki je bila odprta noč in dan. Na to nas opomni tudi naslovnica na knjigi, na kateri je fotografija vhoda v trgovino z velikim napisom omenjenega trgovskega podjetja. Pred njo stoji nekaj strank. Že tu je mogoče najti opomin na izginjajoče čase, ko je bilo središče Maribora veliko bolj pretočno in je bil mestni vrvež precejšen. A to je samo uvod. Pesniška zbirka Plavi 9 nam ponuja predvsem razmisleke o težavah posameznika ali skupnosti, na primer v povezavi s periferijo, kot v pesmi Vizitka: »Ljubljana, / mi v Murski Soboti imamo problem, / Ljubljana, / mi na Ptuju imamo problem, / Ljubljana, / mi v Mariboru imamo problem,« in tako naprej. Pesem se konča z motivom trgovine z rabljenimi stvarmi. Ta trgovina iz druge roke naj bi bila Slovenija, izpelje Dodlek. Avtor s svojim cinizmom tako ne prizanaša nikomur. Prav po naštevanju pogosto konča pesem s pristavkom, ki je skorajda celotna poanta pesmi. Zafrkljivo se obregne tudi ob motiv Lepe Vide – tudi hrepenenje ni več, kar je bilo.
Plavi 9 je konceptualna zbirka. Sestavljena je iz avtorjevega likovnega in pesniškega dela. Oboje spominja na Dodlekovo predzadnjo zbirko Kraljestvo kiča, vendar je v zadnji veliko več grenkobe in slutnje minljivosti. V prejšnji zbirki je namreč še vedno navzoč vitalizem, v pesmih iz zadnje zbirke pa je kar nekaj zavedanja o odtekanju časa. Prav to ima v likovnem delu posebno mesto. Veliko lepljenk je namreč iz vsakdanjega življenja. Dodlek jih je vstavil in dopolnil na svoj način. Ta ready made je predvsem igriv, a vsebuje tudi resen podton. Lepljenka s povratnico, na kateri piše Počitnice s spomini, ima naslov Zamujena priložnost. Inovativna je na primer ilustracija Vozni red. Na njej so narisane tri vedno večje stopnice s stopnjevanjem: lep, lepši – pozabljen. Besedno in likovno prepletanje kaže predvsem na avtorjevo vse večjo samoto.
A ta samota se v pesmih skorajda ne prepozna. Nonsens, iskanje novih pomenov in medbesedilnost, ki jo Dodlek vpleta v svoje pesmi, tako še vedno kažejo na njegov lastni uvid. Tone Dodlek je bil pesnik samohodec, ki je v pesmih s svojim raznolikim znanjem in zanimanjem prikazal predvsem globoke miselne in reflektivne tokove.
Pesniška zbirka Plavi 9 je predvsem spomin na bolj veselo obdobje. Je tudi krik sardonične poezije, s katero Tone Dodlek ne prizanaša nikomur. Njegovemu pesniškemu in likovnemu delu je skupno tiho upanje, naj sveta še ne preplavi instantna mrzlica in da si človek še vedno mora vzeti čas za odmor. Ta je predvsem prostor in čas za premislek, tako o skupnosti kot o samem sebi.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov