Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tone Dodlek: Plavi 9

28.06.2021

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman

Maribor : Mariborska literarna družba, 2020

Pesnik, pisatelj in esejist Tone Dodlek (1943–2021) je v svoji zadnji pesniški zbirki Plavi 9 večkrat pokazal na reči, ki počasi izginjajo iz našega spomina in vsakdanjika. Predvsem skupnega, ki je osrediščeno na zgodovino in mesto Maribor. A pesniško delo ponuja še mnogo več. Čeprav pesmi površno spominjajo na otroško igrivost in lahkotnost, so to v osnovi zelo posmehljive pesmi. Opaziti je politično noto, kritičnost do duha časa in predvsem avtorjevo osebno stališče do sveta in sistema. Predvsem današnjega, saj pesmi pogosto vzbujajo nostalgijo po lepših in bolj mirnih časih, torej takih, ki so še dovolili možnost za razmislek in vpogled, tako vase kot tudi širše.

In zakaj tak naslov zbirke? Plavi 9 je bila prva trgovina v Mariboru, ki je bila odprta noč in dan. Na to nas opomni tudi naslovnica na knjigi, na kateri je fotografija vhoda v trgovino z velikim napisom omenjenega trgovskega podjetja. Pred njo stoji nekaj strank. Že tu je mogoče najti opomin na izginjajoče čase, ko je bilo središče Maribora veliko bolj pretočno in je bil mestni vrvež precejšen. A to je samo uvod. Pesniška zbirka Plavi 9 nam ponuja predvsem razmisleke o težavah posameznika ali skupnosti, na primer v povezavi s periferijo, kot v pesmi Vizitka: »Ljubljana, / mi v Murski Soboti imamo problem, / Ljubljana, / mi na Ptuju imamo problem, / Ljubljana, / mi v Mariboru imamo problem,« in tako naprej. Pesem se konča z motivom trgovine z rabljenimi stvarmi. Ta trgovina iz druge roke naj bi bila Slovenija, izpelje Dodlek. Avtor s svojim cinizmom tako ne prizanaša nikomur. Prav po naštevanju pogosto konča pesem s pristavkom, ki je skorajda celotna poanta pesmi. Zafrkljivo se obregne tudi ob motiv Lepe Vide – tudi hrepenenje ni več, kar je bilo.

Plavi 9 je konceptualna zbirka. Sestavljena je iz avtorjevega likovnega in pesniškega dela. Oboje spominja na Dodlekovo predzadnjo zbirko Kraljestvo kiča, vendar je v zadnji veliko več grenkobe in slutnje minljivosti. V prejšnji zbirki je namreč še vedno navzoč vitalizem, v pesmih iz zadnje zbirke pa je kar nekaj zavedanja o odtekanju časa. Prav to ima v likovnem delu posebno mesto. Veliko lepljenk je namreč iz vsakdanjega življenja. Dodlek jih je vstavil in dopolnil na svoj način. Ta ready made je predvsem igriv, a vsebuje tudi resen podton. Lepljenka s povratnico, na kateri piše Počitnice s spomini, ima naslov Zamujena priložnost. Inovativna je na primer ilustracija Vozni red. Na njej so narisane tri vedno večje stopnice s stopnjevanjem: lep, lepši –  pozabljen. Besedno in likovno prepletanje kaže predvsem na avtorjevo vse večjo samoto.

A ta samota se v pesmih skorajda ne prepozna. Nonsens, iskanje novih pomenov in medbesedilnost, ki jo Dodlek vpleta v svoje pesmi, tako še vedno kažejo na njegov lastni uvid. Tone Dodlek je bil pesnik samohodec, ki je v pesmih s svojim raznolikim znanjem in zanimanjem prikazal predvsem globoke miselne in reflektivne tokove.

Pesniška zbirka Plavi 9 je predvsem spomin na bolj veselo obdobje. Je tudi krik sardonične poezije, s katero Tone Dodlek ne prizanaša nikomur. Njegovemu pesniškemu in likovnemu delu je skupno tiho upanje, naj sveta še ne preplavi instantna mrzlica in da si človek še vedno mora vzeti čas za odmor. Ta je predvsem prostor in čas za premislek, tako o skupnosti kot o samem sebi.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tone Dodlek: Plavi 9

28.06.2021

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman

Maribor : Mariborska literarna družba, 2020

Pesnik, pisatelj in esejist Tone Dodlek (1943–2021) je v svoji zadnji pesniški zbirki Plavi 9 večkrat pokazal na reči, ki počasi izginjajo iz našega spomina in vsakdanjika. Predvsem skupnega, ki je osrediščeno na zgodovino in mesto Maribor. A pesniško delo ponuja še mnogo več. Čeprav pesmi površno spominjajo na otroško igrivost in lahkotnost, so to v osnovi zelo posmehljive pesmi. Opaziti je politično noto, kritičnost do duha časa in predvsem avtorjevo osebno stališče do sveta in sistema. Predvsem današnjega, saj pesmi pogosto vzbujajo nostalgijo po lepših in bolj mirnih časih, torej takih, ki so še dovolili možnost za razmislek in vpogled, tako vase kot tudi širše.

In zakaj tak naslov zbirke? Plavi 9 je bila prva trgovina v Mariboru, ki je bila odprta noč in dan. Na to nas opomni tudi naslovnica na knjigi, na kateri je fotografija vhoda v trgovino z velikim napisom omenjenega trgovskega podjetja. Pred njo stoji nekaj strank. Že tu je mogoče najti opomin na izginjajoče čase, ko je bilo središče Maribora veliko bolj pretočno in je bil mestni vrvež precejšen. A to je samo uvod. Pesniška zbirka Plavi 9 nam ponuja predvsem razmisleke o težavah posameznika ali skupnosti, na primer v povezavi s periferijo, kot v pesmi Vizitka: »Ljubljana, / mi v Murski Soboti imamo problem, / Ljubljana, / mi na Ptuju imamo problem, / Ljubljana, / mi v Mariboru imamo problem,« in tako naprej. Pesem se konča z motivom trgovine z rabljenimi stvarmi. Ta trgovina iz druge roke naj bi bila Slovenija, izpelje Dodlek. Avtor s svojim cinizmom tako ne prizanaša nikomur. Prav po naštevanju pogosto konča pesem s pristavkom, ki je skorajda celotna poanta pesmi. Zafrkljivo se obregne tudi ob motiv Lepe Vide – tudi hrepenenje ni več, kar je bilo.

Plavi 9 je konceptualna zbirka. Sestavljena je iz avtorjevega likovnega in pesniškega dela. Oboje spominja na Dodlekovo predzadnjo zbirko Kraljestvo kiča, vendar je v zadnji veliko več grenkobe in slutnje minljivosti. V prejšnji zbirki je namreč še vedno navzoč vitalizem, v pesmih iz zadnje zbirke pa je kar nekaj zavedanja o odtekanju časa. Prav to ima v likovnem delu posebno mesto. Veliko lepljenk je namreč iz vsakdanjega življenja. Dodlek jih je vstavil in dopolnil na svoj način. Ta ready made je predvsem igriv, a vsebuje tudi resen podton. Lepljenka s povratnico, na kateri piše Počitnice s spomini, ima naslov Zamujena priložnost. Inovativna je na primer ilustracija Vozni red. Na njej so narisane tri vedno večje stopnice s stopnjevanjem: lep, lepši –  pozabljen. Besedno in likovno prepletanje kaže predvsem na avtorjevo vse večjo samoto.

A ta samota se v pesmih skorajda ne prepozna. Nonsens, iskanje novih pomenov in medbesedilnost, ki jo Dodlek vpleta v svoje pesmi, tako še vedno kažejo na njegov lastni uvid. Tone Dodlek je bil pesnik samohodec, ki je v pesmih s svojim raznolikim znanjem in zanimanjem prikazal predvsem globoke miselne in reflektivne tokove.

Pesniška zbirka Plavi 9 je predvsem spomin na bolj veselo obdobje. Je tudi krik sardonične poezije, s katero Tone Dodlek ne prizanaša nikomur. Njegovemu pesniškemu in likovnemu delu je skupno tiho upanje, naj sveta še ne preplavi instantna mrzlica in da si človek še vedno mora vzeti čas za odmor. Ta je predvsem prostor in čas za premislek, tako o skupnosti kot o samem sebi.


21.10.2019

Jaka Košir: Oaza duše

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.10.2019

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.10.2019

Alenka Koron: Razgledi na tuje

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Lidija Hartman.


20.10.2019

Slavoj Žižek: Antigona

Hrvaško narodno gledališče (HNK) Drama Zagreb / Premiera 19.10.2019 Prevod iz angleščine: Patricija Vodopija Deli Sofoklove Antigone v prevodu Lade Kaštelan Režiserka: Angela Richter Dramaturginja: Mirna Rustemović Scenograf: Peter Baur Kostumograf: Silvio Vujičić Video: Jonas Link Oblikovalec zvoka: Bojan Gagić Asistentki režiserke: Vedrana Klepica, Morana Novosel Asistentka scenografa: Andrea Lipej Asistentka kostumografa: Ana Mikulić Nastopajoči: Iva Mihalić, Luca Anić, Mislav Čavajda, Filip Vidović, Silvio Vovk, Barbara Vicković, Alma Prica, Vanja Matujec, Alen Šalinović, Kristijan Potočki, Tesa Litvan, Tin Rožman, Matic Zakonjšek (pevec) Zbor Opere Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb Zborovodja: Luka Vukšić Glasbena korepetitorica: Nina Cossetto Antigonin mit ima številna življenja, bodisi v neusahljivih gledaliških uprizoritvah, bodisi dramskih besedilih in celo teoretskih razmislekih. Sinočnja premiera Antigone v režiji Angele Richter, ki jo je po naročilu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu napisal filozof Slavoj Žižek, se poigrava prav z njenimi alternativnimi konci. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mara Bratoš


18.10.2019

Mala Scena MGL - Ure, dnevi, čas

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči uprizorili igro Ure, dnevi, čas. Pod besedilo se podpisuje Anja Krušnik Cirnski – s pripisom, da gre za delo »Po motivih romana Ure ameriškega pisatelja Michaela Cunninghama«, ki ga je prevedla Suzana Tratnik. Režiserka je bila Mojca Madon. O predstavi Staša Grahek. Anja Krušnik Cirnski Ure, dnevi, čas Po motivih romana Ure (The Hours) Michaela Cunninghama, 2019 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 17. oktober 2019 Režiserka Mojca Madon Dramaturginja Anja Krušnik Cirnski Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Luka Ipavec LektorMartin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Nastopajo Nataša Tič Ralijan, Gaber K. Trseglav, Eva Stražar k. g., Tina Potočnik Vrhovnik, Gregor Gruden, Karin Komljanec Foto: Nataša Tič Ralijan, Eva Stražar, Gregor Gruden, Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Tina Potočnik Vrhovnik (foto Peter Giodani)


18.10.2019

Kromatika 3

Pred novembrsko turnejo po Južni Ameriki so Simfoniki RTV Slovenija sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru abonmaja Kromatika gostili španskega dirigenta Roberta Gonzáleza-Monjasa ter južnokorejsko pianistko Yeol Eum Son. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj.


18.10.2019

Vrnitev v deželo zombijev

Dežela zombijev, ki je leta 2009 s svojim duhovito gobezdavim in izrazito neposrednim pristopom osvežila dolgo listo zombijevske filmske zgodovine, po točno desetih letih ponovno vabi gledalce na malce dobre strelske zabave po opustelih ulicah nekdanjih Združenih držav Amerike. Glavni štirje junaki so še vedno živi, nastanili so se nikjer drugje kot v Beli hiši in po desetih letih se ukvarjajo predvsem – sami s sabo. Vsake toliko še ustrelijo kakšnega zombija, sicer pa živijo pravi ameriški sen. Le da nihče od njih ni prav zares zadovoljen, še najmanj najmlajša Little Rock, ki je medtem odrasla in si obupano želi najti še kakšnega preživelega, ki bi bil po možnosti vsaj približno njenih let in bi ga zanimalo karkoli drugega kot orožje. Razkol je tako neizogiben, s tem pa se nova poapokaliptična avantura seveda šele začne. Ustvarjalci, na čelu z režiserjem Rubenom Fleischerjem, so se pri Vrnitvi v deželo zombijev odločili za že preverjen pristop, ki je tako navdušil gledalce. Štirje popolnoma različni liki, ki jih igrajo štirje vrhunski igralci, morajo premagati svoje razlike in se kot eno skupaj boriti proti čudnim stvorom, če želijo preživeti. Pri tem si pomagajo z veliko črnega humorja, ščepcem norosti, dolgo listo natančnih pravil in seveda – z orožjem, ki ga še deset let po začetku zombijevske epidemije očitno dovolj leži po ulicah nekdanje Amerike. Tej osnovni celici so ustvarjalci nato dodali še nekaj novih likov, od katerih je zares odlična le puhloglava barbika Madison (igra jo Zoey Deutch), na ulice opustošene dežele pa naselili še nekaj novih vrst zombijev, čemur bi lahko namenili nekoliko več pozornosti. Nenazadnje bi bila duhovita evolucija teh krvoločnih stvorov lahko veliko zanimivejša, kot že dobro preverjeno in tisočkrat videno njihovo razstreljevanje v večno podobnih zapletih in situacijah. Vrnitev v deželo zombijev tako ponuja vse, kar je ponudil njen prvi del: odličnega Woodyja Harrelsona, kopico preverjenih šal, dovtipov in situacijskih zagat, številne zombije, ki v dinamičnih strelskih spopadih potegnejo kratko, in seveda ravno prav romantične patetike, brez katere v tovrstnih filmih pač ne gre. Film ponuja vse to, a hkrati prav nič več od tega. Priložnost za duhovito nadgradnjo, ki se je ponujala kar sama, je tokrat splavala po vodi.


18.10.2019

Deževen dan v New Yorku

V zadnjem letu in pol se je o Woodyju Allenu in njegovem zadnjem, že petdesetem celovečernem filmu, pod katerega se je podpisal kot režiser in scenarist, pogosto in veliko govorilo. Žal pa te, na trenutke močno razgrete debate, v središče niso postavljale samega dela in njegove več kot pet desetletij trajajoče in nadvse plodne ustvarjalne kariere, pač pa so se skoraj izključno usmerjale le na obtožbe o nadlegovanju, ki jih je izrekla njegova posvojenka. In čeprav je bil Allen kasneje na sodišču oproščen, sta tako on kot njegovo delo doživela svojski linč. Tako Deževen dan v New Yorku še danes ni dočakal ameriške distribucije, Allenu pa so se javno »odrekli« tudi posamezni igralci, ki so nastopili v filmu. Čeprav je seveda potrebno vse tovrstne obtožbe vzeti nadvse resno in jih raziskati, pa se tokratni napad na Allena, ki so ga uprizorili nekateri preveč zagreti člani gibanja #metoo, še posebno po oprostitvi sodišča zdi le izprijeni »lov na čarovnice«. O tem nenazadnje pričajo tudi sicer zadržane, a nedvoumne izjave nekaterih drugih posameznikov, ki so sodelovali pri Allenovem filmu in ki so se javno izrekli proti gonji, ki jo je ameriška javnost uperila proti Allenu. Pri tem pa je še najbolj žalostno to, da je glavna žrtev celotnega dogodka pravzaprav le njegovo delo, ta znova sočni in duhoviti, v okvir žanra romantične komedije zaviti poklon eni Allenovih največjih ljubezni, mestu New York. Čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi nas nekdo, ki ga spremljamo že toliko časa in tako intenzivno, kakor prav Woodyja Allena, znova presenetil, pa se je zgodilo prav to. Deževen dan v New Yorku je sicer tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih: mladi par zaljubljencev se v živahnem in pasti polnem urbanem okolju velemesta skozi različne peripetije oddaljuje in znova približuje, pogreva svojo ljubezen in išče razloge, s katerimi bi opravičil »izdajo« partnerja, na koncu pa se prek trenutka samospoznanja, no, vsaj enega izmed zaljubljencev, oba zavesta nezmožnosti njunega razmerja in odkorakata vsak na svojo stran. Zgodba je podobna zgodbam mnogih drugih Allenovih filmov. Toda liki, med katerimi seveda v ospredje stopata mlada Gatsby in Ashleigh, ki ju tako čudovito in pristno, doživeto, utelesita Timothée Chalamet in Elle Fanning, so znova tako edinstveno, živo in barvito zasnovani, kakor jih pri Allenu že dolgo nismo videli. K temu dodajte še obvezno samoironiziranje ter jedke, ostre bodice, ki jih Allen usmerja v privilegirane člane družbene elite, najsi bo intelektualne ali ekonomske, in dobili bomo sočno, iskrivega humorja polno delo, ki se uvršča vsaj med njegova najboljša dela zadnjega desetletja ali kaj več.


18.10.2019

Pogovor z režiserjem Dejanom Baboskom in ocena filma Preboj

Marca 1945 se glavnina nemške vojske z Balkana umika proti severu in pri tem naleti na skupino partizanov, ki se pred divizijo v dolinah zateče na Menino planino, ter jih obkoli. Izčrpanim četam se uspe po krajši bitki pod vodstvom Franca Severja - Frante skoraj brez izgub izviti iz nemškega obroča. Po 75 letih se Franta s preostankom preživelih soborcev spominja tega dogodka. V slovenski kinematografiji je partizanski film pomemben, samosvoj žanr. Nekatera izmed največjih del te filmske zvrsti so ustvarili avtorski velikani, kot so bili Štiglic, Klopčič in Duletič. Film Preboj, ki ga kot režiser in soscenarist podpisuje Dejan Babosek, omenjati v tem kontekstu je svetoskrunstvo. Ob prizanesljivem pristopu bi celovečerec označil za naiven, ljubiteljski poskus zgodovinske inscenacije, z resnejšimi merili pa bi dejal, da filmski umetnosti dela silo. Ponekod deluje kot nenamerna parodija, ali vsaj huda karikatura: ko pokaže partizanski obraz, se zaslišijo milo zveneče violine, ko pokaže nemškega, grozeče bobnenje. In na tej ravni je tudi karakterizacija: iz brezoblične gmote partizanov, ki so vsi predani stvari in potrpežljivo požrtvovalni, izstopa edino Franta v interpretaciji Domna Valiča, ki kaže s svojimi resnobno stisnjenimi ustnicami vse breme odgovornosti. Toda Preboj je vendarle zanimiv, ker kot simptom razkriva resnico o narodnoosvobodilnem boju, ki je bil sestavljen tudi iz bežanja, skrivanja, izmikanja, občasnega izzivanja in kakšne praske, pa spet pobegov in porazov do končnega vkorakanja v izpraznjeno Ljubljano ... Dražgoška bitka je bila obupen fiasko, ki je za sabo pustil opustošenje in civilne žrtve, Pohorski bataljon vojaška katastrofa. Ampak vse to se lepo vklaplja v stanje duha dominantne slovenske kulturosfere, ki je pretežno 'luzerska'. Recimo, naš največji, literarno vrhunski ep slavi brezupen boj, poraz in vdanost v usodo, za svoj moto pa si je citat iz njega, torej iz Prešernovega Krsta pri Savici, vzel tudi Preboj. Vse to seveda ne pomeni, da te zgodbe »strahu in poguma«, kot bi zapisal Kocbek, niso vredne obravnave – to dokazujejo tudi v uvodu omenjeni cineasti, izpostavljam le prevladujočo mentaliteto. Imamo pa Slovenci v zgodovini vsaj dve veličastni, zmagoviti zgodbi. Junak prve je grof Andrej Turjaški, poveljnik kranjskih čet, ki so konec 16. stoletja v bitki pri Sisku premagale trikrat večjo turško vojsko ter tako zaustavile prodor islama v Evropo. Junakinja druge je Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je konec 20. stoletja skoraj neoborožena porazila in pregnala okupatorsko Jugoslovansko ljudsko armado iz Slovenije. Za prvo ve le malokdo, druga nima omembe vredne upodobitve. Živimo pač v časih, ko bi bilo izpostavljanje teh zgodb nekaj politično sila nekorektnega, v nasprotju s signaliziranjem vrlin z ljubiteljsko partizanščino.


11.10.2019

SNG Nova Gorica - Iztok Mlakar: Tutošomato

SNG Nova Gorica, Gledališče Koper Iztok Mlakar: Tutošomato Premiera 10. oktober 2019, SNG Nova Gorica, veliki oder 18. oktober 2019, Gledališče Koper Režiser Vito Taufer Asistentka režiserja Tereza Gregorič Avtor besedil in glasbe songov Iztok Mlakar Scenograf Voranc Kumar Kostumograf Matic Hrovat Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Oblikovalec zvoka Borut Čelik Igrajo Urška Taufer, Tjaša Hrovat, Patrizia Jurinčič Finžgar, Luka Cimprič, Žiga Udir, Rok Matek, Matija Rupel, Matjaž Švagelj, David Šuligoj, Roman Kobal V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so premierno uprizorili novo besedilo Iztoka Mlakarja Tutošomato. Avtor je tudi prispeval izvirne pesmi. Predstavo v koprodukciji omenjenega gledališča Gledališča Koper je režiral Vito Taufer. Naslov Tutošomato pomeni »vse v vsem« oziroma »konec koncev«, nanaša pa se na problematične odnose med liki. Dramske osebe so smešne pošasti, je povedal Iztok Mlakar: »S svojimi načrti, s svojimi zarotami, s svojimi neumnostmi, ko se hočejo okoristiti, nekaj vzeti, nekaj dobiti; smešni so v svojem narcisizmu; vsak je devianten na svoj način.« Komedija predstavi starega mafijca in njegove tri hčerke, ki jih ne obvlada. Ogledala si jo je Ivana Zajc. Fhttps://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2019061209215829/oto: Peter Uhan


13.10.2019

SNG Drama Ljubljana - Pogovori o ljubezni

SNG Drama Ljubljana Koproducent Kraljevsko pozorište Zetski dom, Cetinje Pogovori o ljubezni Avtorji besedila so ustvarjalci uprizoritve premieri 14. september 2019 Kraljevsko pozorište Zetski dom na Cetinju, 12. oktober 2019 veliki oder SNG Drama Ljubljana Režiser Jernej Lorenci Dramaturg Matic Starina Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Branko Rožman Koreograf Gregor Luštek Oblikovalci svetlobe Jernej Lorenci, Branko Hojnik, Juš Zidar Lektorica Tatjana Stanič Korepetitorica in svetovalka za petje Zvezdana Novaković Asistent režije in producent Juš Zidar Asistentka kostumografinje Bernarda Popelar Lesjak Igrajo Barbara Folchitto, Daniele Gaggianesi, Janez Škof, Jelena Laban, Karmen Bardak, Krist Lleshi, Maruša Majer, Matia Llupa, Srdjan Grahovac, Zvezdana Novaković Ljubljana je po septembrskih uprizoritvah na Cetinju druga postaja na poti mednarodne koprodukcije projekta z naslovom Pogovori o ljubezni. Nastal je v okviru in s podporo evropskega programa Interreg z igralci iz Črne Gore, Slovenije, Italije in Albanije, z režiserjem Jernejem Lorencijem in njegovo ekipo. Vtise s premiere je strnil Dušan Rogelj. Foto: http://www.drama.si/repertoar/delo?id=3313 Na fotografiji: Jelena Laban, Janez Škof, Krist Lleshi in Matia Llupa Foto: Duško Miljanić


14.10.2019

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


14.10.2019

Slavko Pregl in Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


14.10.2019

Ivan Antić: Membrane, membrane

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


14.10.2019

Marija Švajncer: Igralca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


11.10.2019

Mestno gledališče ljubljansko - Ben Jonson, Stefan Zweig: Volpone

Ben Jonson, Stefan Zweig Volpone 1605, 1926 Črna komedija Premiera: 10. oktober 2019 Prevajalec (Ben Jonson) Janez Menart Prevajalka (Stefan Zweig) Mojca Kranjc Avtor priredbe, režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumograf Leo Kulaš Avtor videa Izidor Farič Lektorica Barbara Rogelj Asistentka kostumografa (študijsko) Lara Kulaš Igrajo Primož Pirnat, Jaka Lah, Gašper Jarni, Jožef Ropoša, Jernej Gašperin, Ana Pavlin k.g., Tanja Dimitrievska, Matej Zemljič, Mario Dragojević k. g., Boris Kerč Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Volpone; komedijo Bena Jonsona o pohlepu so v Angliji prvič uprizorili leta 1605. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Jonsonovega Volponeja predelal Stefan Zweig; poenostavil ga je, prestavil v prozo in dodal srečen konec. Avtor priredbe in režiser tokratne uprizoritve je Diego de Brea. Vtise po premieri Volponeja na velikem odru Mestnega gledališča je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Jaka Lah, Primož Pirnat Avtor Peter Giodani


05.10.2019

SNG Drama Ljubljana - Amelia E.

Drama SNG Ljubljana – Mala drama Amelia E. Na osnovi besedila Preživela Maje Gal Štromar Krstna uprizoritev Premiera 4. oktober 2019 Režiser Dorian Šilec Petek Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Lektor Arko Dramaturška sodelavka in asistentka režiserja Urša Adamič Oblikovalka luči Mojca Sarjaš Igra Zvezdana Mlakar Uprizoritveno različico besedila je oblikovala ekipa. Še veste, kdo je prvi z motornim letalom preletel Atlantik? Seveda … (Charles Lindberg, pisalo se je leto 1927) In kdaj se je tega podviga samostojno lotila ženska? Ne bi vedeli? Samo pet let po Lindbergu (1932) je v prvem poskusu to uspelo Amelii Earhart, pri 35. letih že slavni letalki in nosilki več rekordov. Manj znano, pa sila zanimivo življenjsko zgodbo o drzni in neustavljivi Amelii – (preminila je v nesreči leta 1937, četrtino poti pred koncem etapnega poleta okoli sveta) – je v Mali drami v obliki monodrame izvedla igralka Zvezdana Mlakar. Uprizoritev je pripravil režiser Dorian Šilec Petek s sodelavkami, ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3318


07.10.2019

Jože Snoj: Stihožitja in distonije

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


07.10.2019

Franjo Frančič: Vzemi me k sebi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


07.10.2019

Luan Starova: Čas koz

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


Stran 82 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov